Jedro

Ukaz Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 8. 3. 1947 predstavlja predpis zakonodajne veje oblasti glede na to, da ga je izdalo Predsedstvo Prezidija ljudske skupščine FLRJ, kar obenem tudi pomeni, da pri tem ni šlo za upravno odločanje v upravni zadevi, pač pa odločanje zakonodajnega organa ter v zaključni fazi s sprejetjem in javno objavo navedenega Ukaza kot splošnega akta v Uradnem listu Federativne ljudske republike Jugoslavije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom št. 021-3/2020/6 z dne 23. 7. 2020 je Ministrstvo za pravosodje (sedaj tožena stranka) ob sklicevanju na določila 1. točke 1. odstavka 129. člena v povezavi s 16. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrglo predlog tožnika za izrek ničnosti ukaza Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 8. 3. 1947 in njegovega izvedbenega akta (odredbe Vlade Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 2. 8. 1947) o odvzemu državljanstva in zaplembi premoženja družine A. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka ugotavlja, da ukaz Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 8. 3. 1947 (v nadaljevanju tudi Ukaz) predstavlja predpis zakonodajne veje oblasti. Izdalo ga je namreč Predsedstvo Prezidija ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije. Skladno z določili 51. člena Ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije (z dne 31. 1. 1946, v nadaljevanju Ustava/1947) je v zadevah iz pristojnosti Federativne ljudske skupščine Jugoslavije izvajala izključno zakonodajno oblasti Ljudska skupščina Federativne ljudske republike Jugoslavije, pri čemer je Prezidij ljudske skupščine oziroma njegovo Predsedstvo predstavljal njen vodstveni organ, ki je lahko tudi samostojno izdajal predpise – ukaze, glede na 6. točko 1. odstavka 74. člena Ustave/1947. Stališče, da je imel ukaz Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije naravo predpisa oziroma morda celo zakona, še dodatno potrjuje splošno dostopna informacija iz pravnega reda druge države (Republika Srbija), da je Zvezna skupščina Zvezne republike Jugoslavije s posebnim zakonom (Zakon o razveljavitvi ukaza o odvzemu državljanstva in premoženja družini Karađorđević, objavljen v Uradnem listu ZRJ, št. 9 z dne 2. 3. 2001) razveljavila ukaz Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije; navedeni zakon pa je relevanten za Republiko Srbijo kot državo naslednico Državne skupnosti Srbije in Črne gore oziroma Zvezne republike Jugoslavije. Tudi pravni red Republike Slovenije priznava ukazu Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije iz leta 1947 položaj predpisa. To namreč izhaja iz določil 87. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), kjer je v seznamu predpisov, ki ne morejo biti pravna podlaga za denacionalizacijo, izrecno navedeno:"//.. in po ukazu Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 8. marca 1947, U št. 392 (Uradni list FLRJ, št. 64/47)".

3. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka izpostavlja, da se je o ustavnosti navedenega ukaza Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije – glede njegove navedbe v 87. členu ZDen, izreklo tudi že Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-6/95 dne 5. 12. 1996 (Ur. list RS, št. 5/97 in OdlUS V, 175.) in odločilo, da ta zakonsko določena izjema z navedbo predpisa iz leta 1947 (da torej navedeni Ukaz ni pravna podlaga za denacionalizacijo) ni neustavna.

4. Ker gre pri ukazu Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije za predpis, izdan s strani zakonodajnega organa, tudi zahtevek za izrek ničnosti tega predpisa ne more predstavljati upravne zadeve iz 2. člena ZUP, saj v tem primeru ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, pač pa za predpis, ki ima pomen zakona oziroma je vsebovan v drugih zakonih, konkretno v 87. členu ZDen, zato spada v pristojnost zakonodajnih organov, razveljavitev pa je možna le s strani Ustavnega sodišča. O ustavnosti 87. člena ZDen, v katerem je vsebovan navedeni Ukaz iz leta 1947, je Ustavno sodišče tudi že presojalo v odločbi št. U-I-6/95. Ob dejstvu, da je navedeni Ukaz iz leta 1947 predpis, je tudi izvedbeni akt – odredba Vlade Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 2. 8. 1947 predpis in če navedeni Ukaz iz leta 1947 ni upravna stvar v smislu 2. člena ZUP, to tudi izvedbeni akt – Odredba Vlade Federativne ljudske republike Jugoslavije (v nadaljevanju tudi FLRJ) z dne 2. 8. 1947 nikakor ne more biti. Ker morajo upravni organi, ki so v Republiki Sloveniji pristojni za odločanje le o upravnih zadevah iz svoje pristojnosti, prejete vloge najprej preizkusiti glede izpolnjevanja predpisanih procesnih predpostavk iz 129. člena ZUP, morajo vlogo zavreči, kolikor ugotovijo, da ne izpolnjuje predpisanih procesnih predpostavk. Tako bi moral s tožnikovo vlogo postopati in jo zavreči že prvostopni upravni organ, Upravna enota Radovljica. Vendar pa, ker tega ni storil, pač pa je tožnikovo vlogo, skupaj s pritožbo zaradi molka organa, posredoval toženi stranki kot pritožbenemu organu druge stopnje, je zato pristojnost za odločanje o postavljenem zahtevku tožnika sprejela tožena stranka upoštevaje dejstvo, da ni drugega (stvarno) pristojnega upravnega organa, ker pri postavljenem zahtevku tožnika niti ne gre za upravno zadevo, vlagatelj pa je šele po sprejemu odločitve o zahtevku pridobil tudi možnost uveljavljanja sodnega varstva.

5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja iz razloga po 1. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in navedbe tožene stranke prereka kot zmotne in neresnične. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in s sodbo odloči, kot sledi: "(1.) Sklep Ministrstva za pravosodje št. 021-3/2020/6 z dne 23. 7. 2020 se razveljavi. (2.) Ukaz Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 8. 3. 1947 je ničen in se odpravi, (3.) Izvedbeni upravni akt, ki je bil sprejet na njegovi podlagi, tj. odredba Vlade Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 2. 8. 1947, je posledično nična in se odpravi." Priglaša tudi stroške postopka.

6. Ker Predsedstvo Prezidija Ljudske skupščine FLRJ po stališču tožnika ni bilo zakonodajni, ampak organ sui generis, s primerljivimi pristojnostmi, kot predsednik Republike Slovenije, vendar brez pristojnosti sprejemanja predpisov z zakonsko močjo, zato po stališču tožnika tudi noben akt Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine FLRJ ne more imeti narave zakona. Iz vsebine, forme, konteksta in cilja navedenega Ukaza iz leta 1947 po mnenju tožnika izhaja, da naj bi šlo za upravni akt, prav tako naj bi bil upravni akt tudi izvedbeni akt, navedena odredba Vlade FLRJ z dne 2. 8. 1947. 7. Pravni interes za tožbo tožnik uveljavlja s sklicevanjem na pravno nasledstvo po prednikih, kolikor jim premoženje ne bi bilo podržavljeno z navedenim Ukazom iz leta 1947. Izpostavlja določila 51., 52., 74., 133. in 136 člena Ustave FLRJ ter 4. in 8. člena Zakona o Prezidiju Ljudska skupščine FLRJ kot primerljiva ureditvi Predsedstva SFRJ po 315. členu Ustave SFRJ iz leta 1974. Meni, da iz opisanih pristojnosti Prezidija Ljudske skupščine FLRJ sledi, da gre za kolektivni izvršilni organ sui generis, le da brez pooblastil za sprejemanje zakonov oziroma drugih predpisov z zakonsko močjo in četudi je bilo izvoljeno s strani skupščine, ni predstavljalo zakonodajnega organa.

8. Tožnik kot nerelevantno za presojo v konkretnem primeru označuje stališče tožene stranke, da pravno naravo predpisa navedenega Ukaza iz leta 1947 še dodatno potrjuje informacija o tem, da je Zvezna skupščina Zvezne republike Jugoslavije navedeni Ukaz iz leta 1947 razveljavila z zakonom, češ da ima skladno s temeljnim načelom o suverenosti vsaka država na svojem ozemlju vrhovno oblast, tako da neodvisno in suvereno določa pravila sama zase. Tako je tudi nekdanja Zvezna republika Jugoslavija lahko na svojem ozemlju navedeni Ukaz iz leta 1947 s posebnim zakonom tudi razveljavila. Vendar pa takšen zakon ne vpliva na odločitve slovenskih sodišč, zato to ni in ne sme biti relevantno dejstvo pri odločanju v konkretnem primeru. Zvezna republika Jugoslavija je namreč bila, enako kot Republika Slovenija, le ena izmed držav naslednic po razpadu SFRJ, prej FLRJ. O tem se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 247/2012 ter med drugim navedlo: "Zakon o odpravi Ukaza o odvzemu državljanstva in lastnine družini Karađorđević je sprejela Zvezna republika Jugoslavija in velja na območju, na katerem ta država izvaja suvereno oblast. Njegova veljavnost se na ozemlje drugih suverenih držav ne razteza. Zvezna republika Jugoslavija je tako kot Republika Slovenija ena od držav, nastalih na območju SFRJ oziroma prej FLRJ. Je le ena izmed suverenih držav, ki so nastale iz prej zvezne države, in ne more sprejemati zavezujočih pravnih aktov tudi za druge države z območja bivše zvezne države." Stališče, da je navedeni Ukaz upravni akt, tožnik utemelji s stališčem o razločevanju med akti sodne in zakonodajne oblasti glede na pristojnosti organa, ki je akt izdal in če je akt izdal organ izvršilne veje oblasti pri opravljanju upravne funkcije, gre za upravni akt. 9. Kot temeljni kriterij razlikovanja med upravnimi in sodnimi akti tožnik izpostavlja to, da gre za enostransko odločitev o pravicah, pravnih koristih ali obveznostih drugega pravnega subjekta, ki temelji na danem pooblastilu upravi za delovanje na podlagi oblasti. Nadaljnji kriterij je to, da sprejeti upravni akt učinkuje nasproti subjektom, ki so ločeni od organa odločanja, tako da upravni akt ustvarja pravo za posamični primer z uporabo abstraktnih pravnih pravil na konkretno dejansko stanje, za kar gre po mnenju tožnika tudi pri navedenem Ukazu, češ da predstavlja upravni akt in ne gre za predpis zakonodajne veje oblasti, saj je bilo tako na podlagi enostranskega delovanja državne uprave do družine A. z navedenima Ukazom in Odredbo tožnikovim prednikom odvzeto državljanstvo in poseženo v premoženjske pravice.

10. Ob sklicevanju na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998 in Vrhovnega sodišča št. I Up 1020/2001 z dne 29. 4. 2004 nadalje navaja, da sta bila tako navedeni Ukaz, kot Odredba, izdana v upravnem postopku in sta določala kazenski sankciji odvzema premoženja in državljanstva družini A., kar spada v pristojnost (kazenskega) sodišča. Pri navedenem Ukazu in Odredbi naj bi šlo za soodvisna akta, od katerih vsaj navedena Odredba predstavlja upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUP, češ da je bilo z navedenim Ukazom sicer določeno, da se družini A. zapleni premoženje in odvzame državljanstvo, a je bilo hkrati tudi določeno, da mora Vlada FLRJ sprejeti materialni akt, s katerim je dejansko odvzela državljanstvo in premoženje ter določila sodišča, pristojna za konfiskacijo premoženja. Zato navedeni Ukaz po stališču tožnika predstavlja kazensko sodbo, navedena Odredba Vlade pa upravni akt, ker se opira na kazensko sodbo. Poleg tega je z navedenim Ukazom določeno, da bo Vlada FLRJ odgovorna za izvršitev navedenega Ukaza, zato tožnik meni, da navedena Odredba tudi iz tega razloga predstavlja upravni akt. Glede na opredelitev pojma predpis v Slovarju slovenskega knjižnega jezika po stališču tožnika tudi v pravni terminologiji ne gre enačiti pojma zakon in predpis, saj predpis ni nujno zakon, pač pa tudi akt izvršilne veje oblasti, na primer pravilnik. Ključna napaka navedenega Ukaza oziroma ničnostni razlog iz 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP je po stališču tožnika v tem, da Prezidij Ljudske skupščine FLRJ ni imel pristojnosti izrekanja kazenskih sankcij, kar naj bi bila odvzem državljanstva in zaplemba premoženja, pač pa jih je lahko skladno s 3. odstavkom 14. člena Zakona vrstah kazni izrekalo le civilno ali vojaško sodišče s kazensko sodbo, nikakor pa ne Prezidij Ljudske skupščine FLRJ, ker takih pristojnosti ni določal niti Zakon o Prezidiju Ljudske skupščine FLRJ. Kakršnokoli izrekanje kazenskih sankcij s strani drugih državnih organov kot sodišč pomeni poseg v izvrševanje sodne funkcije, takšna upravna odločba pa je nična, kot sledi tudi iz citirane odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998. Zaključno tožnik navaja, da če se odločba izreče za nično in odpravi, se po 1. odstavku 281. člena ZUP odpravijo tudi vse pravne posledice, ki so iz nje nastale ter vzpostavi pravno stanje pred izdajo nične odločbe.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlagane dokaze, vztraja pri razlogih izpodbijane odločitve in predlaga zavrnitev tožbe. Ob sklicevanju na stališča pravne teorije v delu Šnuderl, M., Vprašanje delegirane zakonodaje v FLRJ in pravni značaj ukaza, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana, 1951, s. 36 – 37, ter Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-6/95 z dne 5. 12. 1996 poudari, da gre pri navedenem Ukazu iz leta 1947 za zakonodajni predpis, ki ga lahko izreče za ničnega samo zakonodajna oblast oziroma je njegova razveljavitev možna le s strani Ustavnega sodišča, nikakor pa ne v upravnem postopku pred upravnimi organi. Razen tega je navedeni Ukaz iz leta 1947 naknadno dobil še pravno moč zakona s tem, da ga je zakonodajna oblast umestila med določbe 87. člena ZDen. To pomeni, da lahko njegovo ustavnost presoja le Ustavno sodišče, ki se je tudi že izreklo o ustavnosti citirane določbe 87. člena ZDen, v obrazložitvi pa je poudarilo, da je zakonodajalec z določbo 87. člena ZDen družini A. odrekel pravico do denacionalizacije premoženja, ki ji je bilo podržavljeno z navedenim Ukazom z izvedbenim aktom iz leta 1947 v povezavi z ukinitvijo monarhije; kakršnakoli oblika vračila odvzetega premoženja članom družine A., ne glede na pravno podlago vračila, bi torej pomenila izigravanje oziroma obid zakona, kar v pravnem redu Republike Slovenije ni dopustno, o čemer se je izreklo že tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. II Ips 247/2012 z dne 14. 8. 2015. Ker predstavlja navedena Odredba z dne 2. 8. 1947 izvedbeni akt navedenega Ukaza, ki je po svoji pravni naravi predpis, je tudi presoja navedene Odredbe vezana na to okoliščino, kar nadalje pomeni, da tudi pri odločanju o predlogu za izrek ničnosti navedene Odredbe kot izvedbenega akta ne more iti za upravno zadevo v smislu 2. člena ZUP.

12. Državno odvetništvo kot zastopnik javnega interesa in Republike Slovenije na podlagi 18. in 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) navaja, da so bile na podlagi navedenega Ukaza in Odredbe, katerih ničnost se predlaga, tožnikovim pravnim prednikom med drugim konfiscirane tudi nepremičnine na teritoriju Republike Slovenije v korist pravnih prednikov Republike Slovenije, tako da je z okoliščino lastniškega stanja nepremičnin izkazan njen pravni interes za udeležbo v tem upravnem sporu. Ker se v celoti strinja z odločitvijo, vsebino in razlogi, ki jih navaja tožena stranka v izpodbijanem sklepu in njenimi navedbami v odgovoru na tožbo, sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Glede na to, da se predlaga izrek ničnost akta, ki je predpis in ne upravna odločba, ki bi jo bilo mogoče izreči za nično, medtem ko bi odločitev o odpravi oz. razveljavitvi oz. ničnosti takega akta, ki ima pravni značaj predpisa, v skladu s suverenostjo slovenske oblasti lahko sprejela le zakonodajna veja oblasti po predpisanem postopku za sprejem zakonov in drugih predpisov, bi tak morebitni pravni poseg izvršilne veje oblasti z izrekom ničnosti navedenega Ukaza in Odredbe močno posegel v temeljna načela slovenskega pravnega reda in vitalne interese slovenske zakonodajne oblasti. Ker je tožnik predlagani izrek ničnosti navedenega Ukaza in njegovega izvedbenega akta, navedene Odredbe, utemeljeval na podlagi 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, češ da je navedeni Ukaz izdal organ, ki za odločitev ni bil stvarno pristojen, oziroma, da je bil to akt iz sodne pristojnosti, zastopnik javnega interesa kot ključno okoliščino izpostavlja to, da iz dikcije navedenega Ukaza ni mogoče v ničemer najti pravne podlage, da bi si pristojnost za odločanje o o zaplembi premoženja z izdajo navedenega Ukaza in na njegovi podlagi izdane Odredbe kakorkoli uzurpirala takratno Predsedstvo Prezidija Ljudske skupščine FLRJ in Vlada FLRJ od tedanjih sodišč. Ker tako odločitev o zaplembi torej ni bila v sodni pristojnosti, tudi ni izpolnjen pogoj za izrek ničnosti po 1. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Predvsem pa navedeni Ukaz kot pravni akt po pravni naravi sodi med predpise, kar kaže že njegova objava v Uradnem listu FLRJ. Nenazadnje pravno naravo navedenega Ukaza kot predpisa potrjuje tudi veljavna slovenska zakonodaja, ko v 87. členu ZDen izrecno določa, da "niso upravičenci po tem zakonu prejšnji lastniki premoženja, ki jim je bilo podržavljeno /.../ po Ukazu Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 8. 3. 1947". V nadaljnji pripravljalni vlogi pa v zvezi s tožnikovim obširnim sklicevanjem na način pridobitve in odvzema tega premoženja družini A. po drugi svetovni vojni izrecno izpostavlja okoliščino, da je bil odvzem premoženja kraljevi družini reakcija na tedanje razmere v državi, ki je bil izveden v celoti na ustavno skladen način, ne glede na njegov direktni ali indirektni izvor. Politični sistem v Kraljevini Jugoslaviji je bil vsaj od uvedbe diktature 6. 1. 1931 absolutističen, zato je bil z vidika nove republikanske oblasti odvzem celotnega premoženja upravičen republikanski ukrep. Dodatno se pri tem sklicuje tudi na zaključke Vrhovnega sodišča v sodbi št. II Ips 247/2012 z dne 14. 8. 2015 v tem smislu, da bi šlo v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku v tem upravnem sporu posledično tudi za vračilo podržavljenega premoženja kraljevi družini, kar bi pomenilo obid določbe 87. člena ZDen.

13. Tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 18. 11. 2020 in 11. 2. 2021 vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih, ki jih še dodatno utemeljuje.

14. Tožba ni utemeljena.

15. V konkretnem primeru je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost uvodoma navedenega sklepa, ki temelji na določilih 1. točke 1. odstavka 129. člena1 v povezavi s 16. členom ZUP, s katerim je bil zavržen tožnikov predlog za izrek ničnosti Ukaza Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 8. 3. 1947 in izvedbenega akta, Odredbe Vlade Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 2. 8. 1947, upoštevajoč, da pri tem ne gre za upravno zadevo v smislu 2. člena2 ZUP, pač pa navedeni Ukaz predstavlja predpis zakonodajne veje oblasti oziroma splošni akt in zato zoper navedeni Ukaz tudi ni mogoče uveljavljati izrednega pravnega sredstva ničnosti upravne odločbe po določilih 279. člena ZUP.

16. Tožnik sicer v tožbi (smiselno) zatrjuje odstop od sodne prakse Ustavnega sodišča (sklicuje se na odločbo št. U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998), vendar takšnega odstopa ne izkaže, saj se navedena odločba Ustavnega sodišča ne nanaša na opredeljevanje navedenega Ukaza kot splošnega akta.

17. Iz vsebine tožnikovih navedb (implicitno) izhaja tudi, da zmotno enači pravno naravo akta, izdanega v obliki predpisa, kolikor ureja posamična razmerja (4. odstavek 5. člena ZUS-1) z odločbo kot upravnim aktom, izdanim v upravnem postopku, zoper katero je mogoče uveljavljati v ZUP predvidena redna in izredna pravna sredstva, kamor sodi tudi ničnost upravne odločbe (279. člen ZUP).

18. Po presoji sodišča namreč tožena stranka pravilno ugotavlja, da Ukaz Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 8. 3. 1947 predstavlja predpis zakonodajne veje oblasti glede na to, da ga je izdalo Predsedstvo Prezidija ljudske skupščine FLRJ, kar obenem tudi pomeni, da pri tem ni šlo za upravno odločanje v upravni zadevi, pač pa odločanje zakonodajnega organa ter v zaključni fazi s sprejetjem in javno objavo navedenega Ukaza kot splošnega akta v Uradnem listu Federativne ljudske republike Jugoslavije. To je tudi skladno z določbami 51. člena Ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije (z dne 31. 1. 1946), po katerih je v zadevah iz pristojnosti Federativne ljudske republike Jugoslavije izvajala izključno zakonodajno oblast Ljudska skupščina Federativne ljudske republike Jugoslavije, pri čemer je Prezidij ljudske skupščine oziroma njegovo Predsedstvo predstavljal njen kolektivni vodstveni organ, ki je lahko tudi samostojno izdajal zakonodajne predpise, v tem primeru navedeni Ukaz, skladno s 6. točko 1. odstavka 74. člena tedaj veljavne Ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije.

19. V izpodbijanem sklepu o zavrženju tožnikovega predloga za izrek ničnosti navedenega Ukaza Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 8. 3. 1947 in njegovega izvedbenega akta (odredbe Vlade Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 2. 8. 1947) o odvzemu državljanstva in zaplembi premoženja članom družine A. je tožena stranka logično pravilno in prepričljivo pojasnila, da je imel navedeni Ukaz pravno naravo predpisa ter se v potrditev pravilnosti tega svojega stališča pravilno sklicevala tudi na splošno dostopno informacijo iz pravnega reda druge države (Republika Srbija), da je namreč Zvezna skupščina Zvezne republike Jugoslavije navedeni Ukaz Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 8. 3. 1947 razveljavila z Zakonom o razveljavitvi Ukaza o odvzemu državljanstva in premoženja družini Karađorđević, objavljenim v Uradnem listu ZRJ, št. 9 z dne 2. 3. 2001, kar prav tako kaže na pravno naravo navedenega Ukaza kot predpisa. V podkrepitev temu stališču se tožena stranka pravilno v tej zvezi sklicuje na tedaj aktualno stališče pravne teorije, kot izhaja iz dela Šnuderl, M., Vprašanje delegirane zakonodaje v FLRJ in pravni značaj ukaza, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana, 1951, s. 36 – 37. 20. Prav tako pravilno se je tožena stranka v izpodbijanem sklepu oprla na stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki se je že v odločbi št. U-I-6/95 z dne 5. 12. 1996 izreklo o ustavnosti navedenega Ukaza iz leta 1947 kot o predpisu - glede njegove navedbe v 87. členu ZDen in odločilo, da ta zakonsko določena izjema z navedbo predpisa iz leta 1947 (da torej navedeni Ukaz iz leta 1947 ni pravna podlaga za denacionalizacijo) ni neustavna. Podobno je s sklicevanjem na citirano odločbo iz leta 1996 odločilo leta 1998, ko je v odločbi št. U-I-267/95 z dne 9. 4. 1998 (Uradni list RS, št. 35/98) med drugim v 6. točki obrazložitve opozorilo na kriterij razumnih in stvarnih razlogov, ki opravičujejo razlikovanje, nato pa v 7. točki obrazložitve še navedlo, da je na tej podlagi ocenilo ustavno skladnost tedaj sporne zakonske ureditve (87. člen ZDen), ki izrecno navaja Ukaz iz leta 1947 kot pravni vir, in sicer kot zakonodajni predpis.

21. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, prav tako tudi postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. V zadevi je odločilo brez oprave glavne obravnave, ker so se ji vse stranke pisno izrecno odpovedale, skladno z določili 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. 22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Določilo 1. odstavka 129. člena ZUP se glasi: ”Organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže: (1.) če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva; (2.)če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po tem zakonu ne more biti stranka; (3.) če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku; (4.) če se o isti zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno /.../ .”Določilo 2. odstavka 129. člena ZUP se glasi: ”Organ lahko zavrže zahtevo tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe, če so podani razlogi iz prejšnjega odstavka tega člena.” 2 ZUP v 1. odstavku 2. člena določa: ”Upravna zadeva je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe ali druge stranke na področju upravnega prava.”Določilo 2. odstavka 2. člena ZUP se glasi: ”Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. ”