Jedro

Pri ugotavljanju sklepčnosti tožbe sodišče ne preizkuša resničnosti dejstev, navedenih v tožbi, ampak preizkusi materialnopravno utemeljenost zahtevka glede na zatrjevana dejstva. Sodišče v tem primeru presodi ali bi, če bi se vse trditve v tožbi izkazale za resnične, bila utemeljena pravna posledica (ničnost), ki jo uveljavlja tožnik. Prodajalčeva razpolagalna nesposobnost sama po sebi ne more biti razlog ničnosti zavezovalnega pravnega posla (prodajne pogodbe). To pa pomeni, da tudi če bi tožnika na nepremičninah res priposestvovala lastninsko pravico, njun zahtevek za ugotovitev ničnosti – glede na navedeno trditveno podlago - po materialnem pravu ne bi bil utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika sta v tožbi z dne 23.12.2003 navedla, da so s sestro M. N. in pokojno materjo M. S. po očetu F. S. podedovali vsak ¼ parc. št. 471/3, stavbišče v izmeri 79m2, vpisane v vl. št. 188 k.o. ... Sosednjo nepremičnino, parc. št. 471/2 travnik v izmeri 560 m2, pa je pridobil toženec s prodajno pogodbo od M. M., potomke sestre njihovega deda in se tudi že vpisal v zemljiško knjigo. Tožnika zatrjujeta, da je njun ded na parc. št. 471/2 zgradil gospodarsko poslopje in da so člani družine S. to zemljišče uporabljali od leta 1948 kot funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. 471/3, M. M. pa temu ni nasprotovala. Zato menita, da M. M. ni bila lastnica parc. št. 471/2 in k.o ... in je ni mogla prodati tožencu. Navajata, da je njuna sestra M. N. skušala namesto gospodarskega poslopja zgraditi stanovanjski prizidek, ko pa je zaslutila, da bi zaradi izvršilnih postopkov lahko izgubila tudi to premoženje, je s pomočjo M. M. dne 9.5.2002 dosegla navidezno prodajo tožencu, ki je za vse te okoliščine vedel. Tožnika tako uveljavljata izbrisno tožbo in zahtevata ugotovitev, da je neveljaven zemljiškoknjižni vpis, ki je izvršen na podlagi prodajne pogodbe in predloga toženca z dne 10.5.2002, zahtevata pa tudi vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. V razlogih odločbe je navedlo, da je toženec nepremičnino pridobil na podlagi zaupanja v podatke zemljiške knjige in da bi bila, če bi ded tožnikov res priposestvoval sporno nepremičnino, ta v zapuščinski masi po pokojnem očetu tožnikov.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožila tožnika. Navedla sta, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker nista bila nikdar vpisana v zemljiško knjigo, nista aktivno legitimirana za izbrisno tožbo. Opozorila sta, da M. M. ni bila lastnica parc. št. 471/2 in k.o. .. in je ni mogla prodati tožencu, da zato prodajni pogodbi s tožencem manjka dopustna podlaga in je navidezna. Poudarila sta, da toženec ni mogel biti dobroveren, saj je sam odgovoru na tožbo priložil pogodbo o soinvestitorstvu in kupoprodaji, ki jo je sklenil s sestro tožnikov M. N. in njenim možem, v kateri je navedeno, da sta na podlagi prodajne pogodbe z M. M. postala lastnika parc. št. 471/2 k.o. ... Poudarila sta, da je njuna sestra njiju in pokojno mater izigrala, da je toženec vedel za sestrine težave z upniki in da je zato prišlo do formalne sklenitve direktne pogodbe z nelastnico M. M., ki svoje lastninske pravice ni mogla prenesti na toženca, ker je ni imela.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Navedlo je, da mora zahtevek izbrisne tožbe poleg zahtevka za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov, vsebovati tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti ali za razveljavitev zavezovalnega pravnega posla. Navedlo je tudi, da sodišče o tem vprašanju ni moglo odločati kot o predhodnem vprašanju, ker tožnika s tožbo nista zajela vseh strank zavezovalnega pravnega posla.

5. Zoper takšno odločitev sta tožnika vložila revizijo zaradi zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne strinjata se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede objektivne kumulacije zahtevkov in pasivne legitimacije pri izbrisni tožbi. V celoti povzemata zgoraj navedene pritožbene razloge in opozarjata, da pritožbeno sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni pravilno upoštevalo, da sodišče prve stopnje v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi priposestvovanja sploh ni izvajalo predlaganih dokazov. Navajata, da zato, ker dokazi niso bili izvedeni, sodišči nista mogli pravilno ugotoviti dobrovernosti oziroma nedobrovernosti toženca. Poudarjata tudi, da so razlogi sodišča druge stopnje glede obvezne kumulacije zahtevkov preskromni.

6. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da sta odločitvi sodišč prve in druge stopnje materialnopravno pravilni in predlaga zavrnitev revizije.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da res ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožnika, če zatrjujeta ničnost zavezovalnega pravnega posla, nujno postaviti vmesni ugotovitveni zahtevek. To je potrebno le, ko mora stranka pravno razmerje preoblikovati s tožbo, torej ko zahteva razveljavitev pogodbe. To je razvidno tudi iz besedila določbe prve točke drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur.l. RS, št. 58/03, v nadaljevanju ZZK-1). Kadar pa stranka zatrjuje, da je pogodba prenehala že po samem zakonu, kar velja zlasti v primeru, ko stranka zatrjuje ničnost pogodbe, pa vmesni ugotovitveni zahtevek ni potreben, ampak lahko sodišče o tem odloči kot o predhodnem vprašanju.

9. Sodišče druge stopnje tudi nima prav, ko navaja, da mora tožnik tudi v primeru, ko zahteva ugotovitev ničnosti le v okviru predhodnega vprašanja, s tožbo zajeti vse stranke nične pogodbe. Vrhovno sodišče RS je že v zadevi II Ips 612/96 zavzelo stališče, da določb o enotnem sosporništvu ter z njim povezanega vprašanja udeležbe vseh sospornikov v pravdi ni mogoče postavljati kot pogoj za reševanje predhodnega vprašanja, ker Zakon o pravdnem postopku (Ur. l.26/99 do 52/07, v nadaljevanju ZPP) v 13. členu določa, da ima rešitev predhodnega vprašanja učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno)(1).

10. Po 371. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Tožnika v reviziji zatrjujeta, da je sodba sodišča druge stopnje nepravilna zato, ker sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da sodišče prve stopnje v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ni izvajalo predlaganih dokazov, zaradi česar ni bila pravilno ugotovljena nedobrovernost toženca. Revizijsko sodišče ocenjuje, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, ker vprašanje (ne)dobrovernosti toženca sploh ni pravno pomembno glede na trditveno podlago in tožbeni zahtevek, ki ju uveljavljata tožnika.

11. Sodišče prve stopnje je zadevo obravnavalo kot, da tožnika zoper toženca kot zemljiškoknjižnega lastnika uveljavljata tožbo za ugotovitev obstoja lastninske pravice na parc. št. 471/2 k.o. ... na podlagi priposestvovanja. V času, ko naj bi se potrditvah tožnikov iztekla priposestvovalna doba, je veljal paragraf 1500 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ)(2), ki je določal, da pravica pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Po tem pravilu se dobrovernost tretjega, ki je svojo lastninsko pravico vpisal v zemljiško knjigo, domneva. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnika domneve nista uspela izpodbiti. Če bi tožnika uveljavljala tožbo za ugotovitev obstoja lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, potem bi bilo vprašanje nedobrovernosti toženca res pravno pomembno.

12. Tožnika pa nista uveljavljala tožbe za ugotovitev obstoja lastninske pravice, ampak sta vložila izbrisno tožbo, pri čemer sta zatrjevala, da je prodajna pogodba, ki sta jo sklenila M. M. in toženec, nična iz dveh razlogov. Nična naj bi bila že zgolj zato, ker je M. M. tožencu prodala nepremičnino, na kateri ni več imela lastninske pravice. Nična pa naj bi bila tudi zato, ker naj bi bila navidezna (50. člen Obligacijskega zakonika, Ur.l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ).

13. Revizijsko sodišče ocenjuje, da tožba ni sklepčna v delu, v katerem tožnika zatrjujeta, da je pogodba nična zato, ker ji manjka dopustna podlaga, ker M. M. zaradi priposestvovanja s strani tožnikov ni bila lastnica parc. št. 471/2 in k.o. ... in je ni mogla prodati tožencu. Pri ugotavljanju sklepčnosti tožbe sodišče ne preizkuša resničnosti dejstev, navedenih v tožbi, ampak preizkusi materialnopravno utemeljenost zahtevka glede na zatrjevana dejstva. Sodišče v tem primeru presodi ali bi, če bi se vse trditve v tožbi izkazale za resnične, bila utemeljena pravna posledica (ničnost), ki jo uveljavlja tožnik. To presojo lahko opravi revizijsko sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa. Prodajalčeva razpolagalna nesposobnost sama po sebi ne more biti razlog ničnosti zavezovalnega pravnega posla (prodajne pogodbe). To pa pomeni, da tudi če bi tožnika na nepremičninah res priposestvovala lastninsko pravico, njun zahtevek za ugotovitev ničnosti – glede na navedeno trditveno podlago - po materialnem pravu ne bi bil utemeljen. Zato sodišču prve stopnje za odločanje o tem delu zahtevka ni bilo treba izvajati nobenih dokazov.

14. Tožnika pa sta zatrjevala tudi, da je pogodba nična zaradi navideznosti. O navidezni pogodbi govorimo, kadar obe pogodbeni stranki hočeta, da posel nastane le na videz, na zunaj, torej, ko sploh nočeta, da bi nastopil pravni učinek iz navidezno sklenjenega pravnega posla. Za ugoditev zahtevku po tej trditveni podlagi bi tožnika morala dokazati, da toženec in M. M. sploh nista imela namena skleniti prodajne pogodbe. Vprašanje ne(dobrovernosti) toženca tako za odločitev o navideznosti pogodbe sploh ni pravno pomembno.

15. Iz navedenih razlogov izhaja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni izvajalo dokazov v zvezi z (ne)dobrovernostjo toženca, posledično pa tudi sodišče druge stopnje ne. Uveljavljana revizijska razloga tako nista podana, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločitev, da tožnika sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Toženec pa stroškov revizijskega postopka ni priglasil. .

Op. št. (1): Tako tudi N. Betetto v Komentarju 196. člena ZPP, GV, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 257. Op. št. (2): To pravilo je bilo kasneje uzakonjeno tudi v 5. členu Zakona o zemljiški knjigi, Ur. list RS, št. 33/95 oziroma 44. členu Stvarnopravnega zakonika, Ur. list RS, št. 87/2002.