Jedro

Četudi je bil tožnik vodja vzrejališča, tako da bi moral sam poskrbeti za odredbe za nadurno delo in za kompenzacijo ur dela preko polnega delovnega časa s prostimi urami, to še ne pomeni, da tožbeni zahtevek za plačilo teh ur ni utemeljen, saj tožnik kot vodja vzrejališča posebnih pooblastil ni imel.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.334,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila, pri tem je tožena stranka dolžna obračunati in odvesti potrebne prispevke in dajatve na ustrezen račun pri DURS, neto zneske pa izplačati tožeči stranki v 15 dneh. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 841,92 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. naslednjega dne po preteku tega roka do plačila.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka storjena s tem, da je sodišče na obravnavi sprejelo dokazni sklep, s katerim je toženi stranki naložilo, da sodišču v roku 8 dni predloži evidenco prisotnosti, ki so jo vodili delavci sami ob prihodu in odhodu z dela in je visela na oglasni deski, na osnovi te pa se je potem vodila uradna evidenca, da v enakem roku predloži sodišču dnevnik v valilnici in da bo sodišče samo pridobilo od gospodarske zbornice poslovni načrt za toženo stranko. Izvedbo vseh teh dokazov je predlagala tožeča stranka, vendar jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, saj je kasneje sprejelo sklep, da ne bo več izvajalo dokazov, ker je menilo, da je zadeva zrela za odločitev in izvedba teh dokazov ni potrebna. Razlogov za to svojo odločitev ni obrazložilo. Istočasno pa sodišče prve stopnje tožeči stranki v obrazložitvi sodbe očita, da bi morala v skladu z določili 180. člena ZPP v tožbi navesti dejstva in dokaze, na katere opira svoj tožbeni zahtevek, ga torej dokazati po temelju in na podlagi predlaganih ter s strani sodišča izvedenih dokazov. Zapisalo je tudi, da je tožena stranka predložila dokaze, predvsem listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja neutemeljenost tožnikovega zahtevka, po drugi strani pa tožnik ni predložil nobenih listinskih dokazov, ki bi izkazali upravičenost njegovega tožbenega zahtevka. S tem je sodišče v postopku kršilo tudi določila 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Tožnik bi svoje trditve lahko dokazal s temi predlaganimi dokazi, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Opredelilo se tudi ni do tega, da tožena stranka ni hotela predložiti evidence nadur, s katero razpolaga, saj je to potrdila priča V.K.. Sodišče prve stopnje se sklicuje tudi na določilo 2. odstavka 143. člena ZDR, po katerem mora delodajalec nadurno delo delavcu odrediti, pri tem pa prezre, da se lahko zgodi, da delodajalec odredbe delavcu ne da, od njega pa zahteva, da delo opravi, vendar pa plačila ne dobi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi popolnoma in po resnici ugotovilo vsa sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Zaradi napačne uporabe materialnega prava, pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek po plačilu 497 opravljenih nadur iz leta 2008 v skupnem znesku 3.334,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila. Ugotovilo je, da iz tožbenega zahtevka ter iz dejstev, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, in iz dokazov, s katerimi je ta dejstva dokazoval, izhaja, da njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Sodišče je svojo odločitev oprlo na tožnikove tožbene navedbe, listinske dokaze obeh strank in na izpovedbe v postopku zaslišanih prič in tožnika. Tožena stranka tožniku ni niti pisno niti ustno odredila nadur. Tožnik je bil vodja organizacijske enote in bi moral sam poskrbeti za odredbe za nadure in toženo stranko obvestiti, da redno zaposleni delavci v času sezone ne morejo sami opraviti vsega dela. Njegova dolžnost pa je bila tudi, da bi več opravljene ure v sezoni kompenziral s prostimi dnevi izven sezone. Ugotovilo je tudi, da tožnik v tožbi le trdi, da je v letu 2008 opravil 407 nadur, ne specificira jih po mesecih, obstoja teh opravljenih nadur pa tudi ni dokazal. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91, 42/97, 66/2000, 24/2003 in 69/2004), s tem ko ni izvedlo dokazov po predlogu tožnika. Tožniku je bilo zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem. S tem, ko je sklenilo, da ne bo več izvajalo dokazov, ker so nepotrebni, saj je bila zadeva po njegovem mnenju zrela za odločitev, je ravnalo po 2. odstavku 287. člena ZPP, po katerem lahko predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni, senat z odločbo zavrne in v sklepu navede, zakaj so zavrnjeni. Glede na to, da je bila toženi stranki s sklepom naložena predložitev evidence prisotnosti, ki so jo vodili delavci sami, in predložitev dnevnika v valilnici, pa jih ta ni predložila, bi se moralo sodišče prve stopnje do tega opredeliti, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Tožnik je namreč število opravljenih nadur dokazoval z evidenco prisotnosti, ki so jo vodili delavci sami ob prihodu in odhodu z dela in je visela na oglasni deski, na njeni osnovi pa naj bi se vodila uradna evidenca. Prav tako je predlagal vpogled v dnevnik valilnice, iz katerega nedvomno izhajajo vsi dogodki iz valilnice, tako da je iz njega razvidna tudi prisotnost tožnika tako v rednih urah kakor tudi v urah po koncu rednega delovnega časa. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, po katerem bi sodišče samo pridobilo od Gospodarske zbornice poslovni načrt tožene stranke, čeprav je najprej sprejelo dokazni sklep, da bo to storilo. Po 4. odstavku 287. člena ZPP sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prej sprejeti dokazni sklep, iz izvedenega dokaznega postopka pa izhaja, da so pri toženi stranki zaradi obilice dela v sezoni najemali tudi drugo delovno silo.

Iz dokaznega postopka izhaja tudi, da direktor dejansko ni odredil nadur, da pa je moralo biti delo opravljeno. Kot je izpovedala priča V.K. (l. št. 33 – 34), je imel tožnik v letu 2008 opravljenih več ur kot jih je bilo prikazanih v uradni evidenci. Da je delal tudi izven rednega delovnega časa, izhaja tudi iz pričevanja S.J. in J.R.. Iz postopka izhaja, da sta dva delavca tožene stranke v letu 2008 prejela plačane opravljene nadure in sicer S.K. in M.M., pa tudi, da je tožnik v letu 2007 prejeli plačilo za opravljene nadure. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vprašanja, kako to, da so tožnik v letu 2007 in dva delavca tožene stranke v letu 2008 prejeli plačilo za nadurno delo. Zavzelo je stališče, da tožniku to plačilo ne gre, saj je bil vodja organizacijske enote in bi moral sam poskrbeti za odredbe za nadurno delo ter da je bila njegova dolžnost, da kompenzira opravljene ure s prostimi urami. Pritožbeno sodišče na podlagi pogodbe o zaposlitvi (A2) ugotavlja, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja vzrejališča, da pa ni imel nikakršnih posebnih pooblastil. Iz izpovedi prič izhaja, da je delo moralo biti opravljeno in da so delavci delali toliko časa, da so z delom zaključili. Iz dnevnikov delovnih ur (priloge pod B3 - B13) za leto 2008 ne izhaja, da bi delavci ure preko polnega delovnega časa kompenzirali s prostimi urami. Iz teh dnevnikov tudi ne izhaja, da bi S.K. in M.M. imela opravljene nadure, čeprav sta plačilo zanje prejela. V.K. je namreč izpovedala, da se je kompenzacija ur dela preko polnega delovnega časa označevala s črko K, take oznake pa v dnevnikih ni. Na podlagi tega se ne da sklepati, da so drugi delavci ure kompenzirali in bi jih moral kompenzirati tudi tožnik.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik vtoževane nadure specificirati po mesecih in da njihovega obstoja ni dokazal. Tožnik je predlagal vpogled v listine, s katerimi bi lahko dokazal, da je te nadure opravil in kdaj jih je opravil, vendar teh listin tožena stranka ni predložila.

Ker je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno napačno stališče, da bi moral tožnik kot vodja vzrejališča sam poskrbeti za odredbe za nadurno delo in svoje ure dela preko polnega delovnega časa kompenzirati s prostimi urami, ker nadure niso bile pisno odrejene, je preuranjeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo opravljenih ur, saj dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Za to se je odločilo, saj samo ne more dopolniti dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje namreč sploh ni ugotavljalo, kako je imela tožena stranka urejeno plačilo nadur in kompenzacijo opravljenih ur preko polnega delovnega časa. Tudi ni ugotavljalo, kako je bila sestavljena uradna evidenca delovnih ur, kje in kako so bile nadure zabeležene. Očitno pa je, da so jih delavci pri toženi stranki opravili, saj jih je tožena stranka v letu dvema delavcema izplačala, iz spisovne dokumentacije pa ne izhaja, na kakšni podlagi. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju tudi oceni, kaj pomeni dejstvo, da tožena stranka s strani tožnika predlaganih dokazov ni predložila. Upošteva naj tudi izpovedbe prič, da sta dva delavca v letu 2008 prejela plačane nadure, da je tožnik prihajal na delo vsako jutro, da je razporejal delo, čeprav je delal v popoldanski izmeni in da je imel po izpovedi priče V.K. v letu 2008 opravljenih več ur od njegove redne delovne obveznosti, čeprav iz dnevnikov delovnih ur to ne izhaja. Pri odločitvi naj sodišče upošteva določilo 3. odstavka 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določa da nadurno delo lahko traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur oziroma z njegovim soglasjem največ 230 ur na leto. Po uveljavljeni sodni praksi je delavec upravičen do plačila vseh dejansko opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa, vendar ob upoštevanju zakonskega maksimuma (te ure se obračunavajo z dodatkom za nadurno delo), pri čemer pa mu za dejansko opravljene ure, ki maksimum presegajo, pripada plačilo le po urni postavki za redne ure (brez dodatka). Pri odločitvi ni bistveno, ali je tožena stranka nadurno delo pisno odredila ali ne, ampak le, ali je od tožnika zahtevala, da delo opravi in da je bilo to delo tudi opravljeno. Potem ko bo sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, pa naj o zadevi ponovno odloči. Skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.