Jedro

Obsojenec v pritožbi pod "prvič" napačno ugotavlja, da mu je bila s sodbo I K 2093/2015 z dne 3. 3. 2015, ko je postala pravnomočna, izrečena razen kazni zapora še stranska denarna kazen. Obsojenec je namreč s citirano sodbo bil obsojen razen na kazen zapora še na denarno kazen in ne stransko denarno kazen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1, zaradi česar glede zastaranja velja določba 92. člena KZ-1 in ne prvega odstavka 93. člena KZ-1, na katerega se sklicuje pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe KZ-1, saj so za obsojenca milejše kot pa določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Tako je 5. točka 92. člena KZ-1 določala, da se izrečena kazen zapora do enega leta ali na denarno kazen ne sme več izvršiti, ko so potekla tri leta od pravnomočnosti sodbe. Obsojencu izrečena denarna kazen (in ne stranska) v višini 1.925,00 EUR, ki je postala pravnomočna s sodbo I K 2093/2015 dne 3. 3. 2015, se ne bi smela več izvršiti po 3. 3. 2018. Glede na obrazloženo je torej sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo z dne 14. 7. 2017 pravilno odločilo, da se izrečena in neplačana denarna kazen v celoti izvrši tako, da se obsojencu po določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1 določi 82 dni zapora.

Izrek

I. Pritožba obsojenega F.B. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo pod točko I, da se denarna kazen 1.925,00 EUR, ki je bila obsojenemu F.B. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 2093/2015 z dne 3. 3. 2015 zaradi neplačila v celoti izvrši tako, da se obsojencu po določilu prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) določi 82 dni zapora. Pod točko II je odločilo, da če obsojenec plača izrečeno denarno kazen, se izvrševanje zapora ustavi.

2. Proti taki sodbi se je z laično pritožbo pritožil obsojenec F.B. iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da je izvršitev stranske denarne kazni v višini 1.925,00 EUR po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I K 2093/2015 z dne 3. 3. 2015 zastarala 3. 3. 2017. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenec uveljavlja v pritožbi pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa iz navedb pritožbe izhaja le eno, in sicer da je izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastarala v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe, to je 3. 3. 2017. Pritožba se pri tem sklicuje na določbo prvega odstavka 93. člena KZ-1, ki je veljal v času izvršitve kaznivih dejanj (od konca julija 2008 do 17. septembra 2008). V pritožbi še opozori pod točko "četrtič", da dejstvo, da je bila v tej kazenski zadevi predlagana sicer neuspešna izvršba, kar pa ne prekine teka enotnega zastaralnega roka dveh let, saj takrat veljavni KZ-1 v 94. členu (tek in prekinitev zastaranja) nima takšnega določila in ne pozna instituta pretrganja zastaralne dobe, po katerem bi kakršnakoli dejavnost kateregakoli organa (torej tudi sodišča) sploh lahko prekinila zastaranje in tek le tega, kar je bilo sicer s kasnejšo novelo popravljeno in zastaralni rok podaljšan, vendar tako novelirani zakon ni zakon, ki bi veljal v času storitve domnevnega kaznivega dejanja ali bi bil za obsojenca milejši (7. člen KZ-1).

5. Obsojenec v pritožbi pod "prvič" napačno ugotavlja, da mu je bila s sodbo I K 2093/2015 z dne 3. 3. 2015, ko je postala pravnomočna, izrečena razen kazni zapora še stranska denarna kazen. Obsojenec je namreč s citirano sodbo bil obsojen razen na kazen zapora še na denarno kazen in ne stransko denarno kazen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1, zaradi česar glede zastaranja velja določba 92. člena KZ-1 in ne prvega odstavka 93. člena KZ-1, na katerega se sklicuje pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe KZ-1, saj so za obsojenca milejše kot pa določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Tako je 5. točka 92. člena KZ-1 določala, da se izrečena kazen zapora do enega leta ali na denarno kazen ne sme več izvršiti, ko so potekla tri leta od pravnomočnosti sodbe. Obsojencu izrečena denarna kazen (in ne stranska) v višini 1.925,00 EUR, ki je postala pravnomočna s sodbo I K 2093/2015 dne 3. 3. 2015, se ne bi smela več izvršiti po 3. 3. 2018. Glede na obrazloženo je torej sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo z dne 14. 7. 2017 pravilno odločilo, da se izrečena in neplačana denarna kazen v celoti izvrši tako, da se obsojencu po določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1 določi 82 dni zapora.

6. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo nobene kršitve zakona iz prvega odstavka 371. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo obsojenega F.B. upravičeno zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha ter temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa v znesku 30,00 EUR je bila odmerjena v skladu s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) po tar. št. 74013 (znesek takse za zavrnitev drugih pritožb, ki niso posebej taksirane in niso takse proste) in premoženjskimi razmerami obsojenca.