Jedro

Ker je toženec pridobil lastninsko pravico na stanovanju pred trenutkom, ko je življenjska skupnost med njim in tožnico mogla imeti učinke na premoženjskem področju, ni verjetno izkazana utemeljenost zahtevka, da stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe, s katero je bila tožencu (po nasprotni tožbi) prepovedana odtujitev in obremenitev nepremičnine ID znak 000, posamezni del št. 6 v stavbi št. 4933, k.o. X., do pravnomočnega zaključka tega postopka in še šest mesecev potem ter do zaključka postopka z izrednimi pravnimi sredstvi, in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. Tožnica po nasprotni tožbi v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. V izpodbijanem sklepu je spregledano, da sta bili kreditni pogodbi sklenjeni za dobo 30 let in da so se vse anuitete za kredit plačevale iz skupnega premoženja pravdnih strank, ki sta začeli živeti skupaj v novembru 2009. Nerazvezana zakonska zveza s prejšnjim partnerjem ne more predstavljati edine ovire za nastanke skupnega premoženja. Denarni prispevek tožencu je izročila izključno z namenom pridobitve lastninske pravice na stanovanju. Volja obeh pravdnih strank je bila enaka. Toženec je denar sprejel in s tem priznal njen solastninski delež na stanovanju. Pravdni stranki sta se tudi dogovorili za nastanek skupne lastnine. Toženec je tožnici priznal solastninski delež tudi s tem, ko sta oba iz skupnih sredstev financirala vse skupne potrebe. Ne more se strinjati z razlago, da je stanovanje toženčevo posebno premoženje zgolj zaradi tega, ker je pogodbo sklenil sam. Sprašuje, ali v primeru, če bi bila prodajna pogodba sklenjena z obema pravdnima strankama, težav z lastništvom ne bi bilo. Meni, da gre za diskriminacijo enega izmed partnerjev. Nakup sta financirala oba. Odločba Vrhovnega sodišča, navedena v izpodbijanem sklepu, se ne nanaša na identično situacijo. Pravno in etično nevzdržno je, da bi tožnica postala solastnica nepremičnine, če bi denar nakazala 18. 11. 2009, ker ga je nakazala tri mesece kasneje, pa ni. Zaključek izpodbijanega sklepa, da je izvenzakonska skupnost ob še nerazvezani zakonski zvezi neveljavna, je zmotno in nima podlage v ZZZDR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z 270. členom ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek).

5. Pritožbeni očitki zoper stališče izpodbijanega sklepa, da terjatev, ki jo tožnica uveljavlja v nasprotni tožbi, ni verjetno izkazana, niso utemeljeni.

6. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, (1.) da je bilo stanovanje pridobljeno na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 2. 11. 2009 in vknjižbe z dne 19. 11. 2009, (2.) da je bila kupnina zagotovljena s pomočjo kredita v skupni višini 162.000 EUR, (3.) da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo 25. 9. 2010, (3.) da je verjetno, da sta pravdni stranki pred sklenitvijo zakonske zveze živeli v življenjski skupnosti (novembra 2010 se jima je rodil otrok), in (4.) da je bila tožnikova prejšnja zakonska zveza razvezana 29. 5. 2010. 7. Na podlagi navedenih ugotovitev sprejet zaključek, da ni verjetno izkazano, da bi ob nakupu stanovanja med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost, je pravilen. Očitek, da stališče nima podlage v določbah ZZZDR, ni utemeljen. Po 12. členu ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Ker zakonske zveze ni dovoljeno skleniti, dokler prej sklenjena zakonska zveza ni prenehala ali je razveljavljena (20. člen ZZZDR), tudi življenjska skupnost, ki obstaja v tem času, ne more imeti pravnih posledic v smislu 12. člena ZZZDR. Stališče, da življenjska skupnost med dvema osebama, dokler je ena od njiju v zakonski zvezi s tretjim, ne more imeti premoženjskih posledic, kot jih ima zakonska zveza, je že zavzela tudi sodna praksa (1).

8. Dejstvo, da je bil toženec (po nasprotni tožbi) ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe glede spornega stanovanja v zakonski zvezi s tretjo osebo, je odločilno za zaključek, da tožničina terjatev, da stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank, ni verjetno izkazana. Ker je lastninsko pravico glede stanovanja pridobil pred trenutkom, ko je življenjska skupnost s tožnico mogla imeti učinke na premoženjskem področju, gre za njegovo posebno premoženje. Kasnejše plačevanje obrokov iz skupnih sredstev ne more spremeniti njegove lastninske pripadnosti (2).

9. Ne da bi se spuščalo v presojo, ali so bile navedbe o dogovoru pravdnih strank o lastninski pripadnosti stanovanja podane že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče nanje odgovarja, da sta skupna lastnina in solastnina različni obliki lastninske pravice in da pritožbene navedbe o (konkludentno sklenjenem) dogovoru pravdnih strank, da bo stanovanje v njuni solasti, ne morejo utemeljevati drugačne odločitve. Tožnica je namreč postavila zahtevek za ugotovitev, da stanovanje sodi v skupno premoženje, iz morebitnega dogovora o pridobitvi solastninske pravice pa ne izhaja utemeljenost takega zahtevka. Pritožničino vprašanje, ali ne bi bilo težav z lastništvom, če bi bila prodajna pogodba sklenjena z obema pravdnima strankama, je postavljeno retorično. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da je različnost pravnih posledic posledica različnih izbir udeležencev v pravnih razmerjih. Očitek o diskriminaciji že iz tega razloga ni utemeljen.

10. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice po nasprotni tožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka bo sestavni del končne odločitve v zadevi.

(1) Prim. npr. sodbo in sklep VS RS II Ips 210/2009 z dne 16. 7. 2009. (2) V tej zvezi se izpodbijani sklep pravilno sklicuje na stališče VS RS, zavzeto v sodbah II Ips 102/2013 z dne 20. 6. 2013 in II Ips 731/2009 z dne 5. 11. 2009.