Jedro

Po presoji sodišča se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri NUSZ tudi za leto 2022 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej, in sicer vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin.

Ker zakonodajalec obdavčitve nepremičnin v RS vse od sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 zakonsko ni uredil drugače - tega ni storil niti z GZ, ki odmere NUSZ niti ni urejal - je davčni organ tožnici za leto 2022 pravilno odmeril NUSZ, izhajajoč iz stališča, da se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, kot že obrazloženo, pri odmeri NUSZ, ki jih verske skupnosti uporabljajo za verske namene, ni več uporabljala, saj je še zmeraj v uporabi določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, ki izključuje njeno uporabo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Maribor (v nadaljevanju davčni organ), je z odločbo št. DT 4224-5868/2022-002103-09-130-13 z dne 20. 6. 2022 tožnici kot zavezanki odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) na območju Mestne občine Maribor za leto 2022 za objekte, navedene v izreku odločbe, v skupnem znesku 8.678,73 EUR. Odločeno je bilo tudi: - da je odmerjene zneske potrebno plačati v predpisanih rokih na PDP - proračun Mestne občine Maribor, naveden v izreku odločbe, po dvanajstinah do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, pri čemer mora zavezanec obveznost plačila dvanajstine, zapadle do dneva izdaje odločbe, plačati skupaj z naslednjim obrokom, ki zapade v plačilo do vročitve te odločbe; - da bodo po preteku tega roka zaračunane zakonske zamudne obresti in se bo začela davčna izvršba, - da davčnemu organu v tem postopku posebni stroški niso nastali ter - da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2.V obrazložitvi odločbe se davčni organ sklicuje na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v Mestni občini Maribor (v nadaljevanju Odlok), ki je v skladu z ZSZ/84 ter 218. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) predpisal in ustrezno razdelal pogoje ter merila za odmero NUSZ.

3.Zoper odločbo o odmeri NUSZ je tožnica vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-13-705/2022-2 z dne 4. 8. 2023 skupaj z zahtevo za povrnitev stroškov postopka kot neutemeljeno zavrnilo.

4.Drugostopenjski organ je pritožbo poslal v izjasnitev Mestni občini Maribor, ki je v mnenju št. 422-888/2022-2 z dne 19. 8. 2022 navedla, da je bilo za leto 2022 NUSZ od delov stavb v lasti tožnice, ki so v evidencah nepremičnin opredeljeni kot "bivalna enota", "del stavbe za opravljanje verskih obredov" ali "del stavbe za pastoralno dejavnost", odmerjeno skladno z določbami zakonskih in podzakonskih aktov. Navedeni deli stavb so bili v odmero NUSZ vključeni skladno z 218. členom ZGO-1, in sicer na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020, od uveljavitve katere občine v svojih odlokih zemljišč, navedenih v prvem odstavku 59. člena ZSZ/84, ne smejo izvzeti iz odmere nadomestila, že sprejetih odlokov, ki urejajo oprostitve na način, da upoštevajo določbo prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, pa v letu 2022 ni več mogoče uporabljati.

5.Tožnica je v dopisu z dne 27. 10. 2022 izrazila svoje nestrinjanje z navedenim mnenjem Mestne občine Maribor. Po njenem mnenju se pri odmeri NUSZ še zmeraj uporablja ZSZ/84, ki v prvem odstavku 59. člena med drugim določa, da se za stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za versko dejavnost, nadomestilo ne plačuje. Izpostavila je tudi, da Ustavno sodišče RS v odločbi št. I-I-11/16 z dne 17. 9. 2020 ni upoštevalo kasnejšega obdobja sprejemanja relevantnih zakonskih predpisov, ki je relevantno za odmero NUSZ v predmetni zadevi, torej za leto 2022.

6.Drugostopenjski organ pojasnjuje, da je Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97), ki je razveljavil ZSZ/84, v prvi alineji 56. člena izrecno ohranil v veljavi določbe VI. poglavja ZSZ/84 o NUSZ. Dne 1. 1. 2003 uveljavljeni Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) pa je razveljavil ZSZ/97, razen prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na NUSZ (5. točka prvega odstavka 179. člena ZUreP-1), pri čemer se je prva alineja 56. člena ZSZ/97 uporabljala za tista stavbna zemljišča, ki jih je kot taka določil zakon, ki je urejal graditev objektov (drugi odstavek 180. člena ZUreP-1). Zakon, ki je urejal graditev objektov, pa je bil ZGO-1, ki je bil prav tako uveljavljen s 1. 1. 2003.

7.ZGO-1 je v prvem odstavku 218. člena določal, da se prva alineja 56. člena ZSZ/97 uporablja samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen zakona. V drugem in tretjem odstavku 218. člena pa je ZGO-1 podrobneje opredelil zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, od katerih se plačuje in od katerih se ne plačuje nadomestilo. Po navedenih določbah se za zazidana stavbna zemljišča štejejo zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti v gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začela gradnja stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Za nezazidana zemljišča po tem zakonu pa se štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. Na ta način je določba 218. člena ZGO-1 razveljavila določbo prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 oziroma po vsebini predrugačila ureditev NUSZ iz ZSZ/84 (v zvezi z ZSZ/97), v posledici česar iz obveznosti plačevanja NUSZ več niso izvzete stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za svojo versko dejavnost.

8.Drugostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da je bilo z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, s katero je bil razveljavljen Zakon o davku na nepremičnine (ZDavNepr), odločeno, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin še naprej uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katere sodijo tudi VI. poglavje ZSZ/84, občinski odloki, izdani na podlagi tega poglavja, ter določbe od 218. do 218.d člena ZGO-1. Navedeno po mnenju drugostopenjskega organa pomeni, da se glede obveznosti plačila oziroma odmere NUSZ še naprej uporabljajo določbe VI. poglavja ZSZ/84, na njegovi podlagi sprejeti občinski odloki o nadomestilu in določbe 218. do 218.d člena ZGO-1. Na podlagi navedenega ter upoštevaje kronološki argument lex posterior derogat legi priori pri opredeljevanju veljavnosti določila, je tako potrebno od uveljavitve ZUreP-1 in ZGO-1 (t. j. od 1. 1. 2003 naprej) ureditev NUSZ razlagati tako, da stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost, več niso izvzete iz obveznosti plačila NUSZ.

9.Po presoji drugostopenjskega organa ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je ZGO-1 v celoti prenehal veljati s 1. 6. 2018, to je z začetkom uporabe Gradbenega zakona (GZ). Člene 218., 218.a, 218.b, 218.c, 218.č in 218.d ZGO-1 je namreč razveljavil že ZDavNepr in so prenehali veljati s 1. 1. 2014. Pri odločanju pa je treba upoštevati, da je Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katere sodijo tudi določbe 218. do 218.d člena ZGO-1. Te določbe se uporabljajo še danes, saj drugačna ureditev obdavčitve nepremičnin ni bila sprejeta. Tako po mnenju drugostopenjskega organa ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je pravna situacija identična tisti pred sprejetjem ZUreP-1 in ZGO-1, torej pred 1. 1. 2003, in da bi bilo zato pri odmeri nadomestila treba uporabiti zgolj določbe ZSZ/84.

10.V zvezi s pritožbenim očitkom, da je Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-11/16-19 z dne 17. 9. 2020 presojalo ustavnost in zakonitost 4. točke 4. člena Odloka Občine Postojna po stanju pred 1. 6. 2018, in da se je kasneje situacija spremenila ter da Ustavno sodišče RS ni upoštevalo, da sta bila ZUreP-1 in ZGO-1 razveljavljena, pa drugostopenjski organ ponovno poudarja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 odločilo, da se do drugačne ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr.

11.Po mnenju drugostopenjskega organa tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je Ustavno sodišče RS stališče tožnice potrdilo s sklepom št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2014. Iz 6. točke obrazložitve navedenega sklepa je namreč razvidno, da je prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 prenehal veljati, ker ga je razveljavil 218. člen ZGO-1. Ustavno sodišče RS je v 6. točki tega sklepa obrazložilo, da je po 5. točki prvega odstavka 179. člena ZUreP-1 prenehal veljati ZSZ/97, razen prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na nadomestilo. Na podlagi te določbe ZSZ/97 je v veljavi ureditev plačevanja NUSZ, kot izhaja iz VI. poglavja ZSZ/84, ki vključuje tudi izpodbijano določbo. Ker pa sta tej ureditvi 180. člen ZUreP-1 in 218. člen ZGO-1 dodala opredelitve stavbnih zemljišč, za katere se nadomestilo lahko odmerja, to pomeni, da je bila določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 z drugim odstavkom 218. člena ZGO-1 razveljavljena.

12.Zoper odločbo o odmeri NUSZ vlaga tožnica tožbo v upravnem sporu iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ter nepolne ugotovitve dejanskega stanja.

13.Tožnica vztraja pri stališču, da je določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 še zmeraj v veljavi, zato ji davčni organ NUSZ za leto 2022 ne bi smel odmeriti. Čeprav je ZGO-1 sicer res prenehal veljati s 1. 1. 2014, je tožena stranka pri odločanju spregledala, da je bil z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 ZDavNepr razveljavljen. Na podlagi 43. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) začne razveljavitev zakona učinkovati naslednji dan po objavi odločbe v Uradnem listu RS, in sicer le za naprej. Ker je bila odločba Ustavnega sodišča RS z dne 21. 3. 2014 v Uradnem listu RS objavljena dne 31. 3. 2014, je ZGO-1 začel dne 1. 4. 2014 ponovno veljati, prenehal pa je veljati šele dne 1. 6. 2018, ko ga je v 125. členu razveljavil GZ. V kolikor bi ZGO-1 prenehal veljati že dne 1. 1. 2014, kot navaja tožena stranka, potem ne bi bilo potrebe, da bi GZ kot kasnejši zakon vseboval določbo o prenehanju uporabe ZGO-1. Tudi iz Pravno informacijskega sistema RS izhaja, da se je ZGO-1 prenehal uporabljati šele 1. 6. 2018, od takrat dalje pa je po mnenju tožnice mogoče šteti, da je prišlo do spremembe zakonodaje obdavčitve nepremičnin, saj GZ glede NUSZ ni določal ničesar.

14.Glede na navedeno bi bilo po mnenju tožnice treba NUSZ odmeriti po določbah ZSZ/84, ki je ponovno pričel veljati 1. 4. 2014, torej dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS iz leta 2014. Po sprejetju navedene odločbe, ki je določala način svoje izvršitve, je namreč prišlo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, zaradi česar se določbe ZGO-1 za potrebe odmere NUSZ po mnenju tožnice ne uporabljajo več. Sedanja situacija je zato identična tisti pred začetkom veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1, kar pomeni, da je treba pri odmeri NUSZ ponovno uporabiti le ZSZ/84, ki v prvem odstavku 59. člena med drugim določa, da se nadomestilo za zemljišča, ki jih verske skupnosti uporabljajo za versko dejavnost, ne plačuje.

15.V zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-11/16 z dne 17. 9. 2020 tožnica izpostavlja, da je v njej podana kronologija spreminjanja predpisov glede odmere NUSZ le do trenutka sprejetja odločbe št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, kar pomeni, da Ustavno sodišče RS v odločbi ni upoštevalo kasnejšega obdobja sprejemanja relevantnih zakonskih predpisov. Ker je torej Ustavno sodišče RS v svoji odločbi iz leta 2020 ustavnost in zakonitost Odloka Občine Postojna presojalo le glede njegove skladnosti s prvim odstavkom 59. člena ZSZ/84 do 31. 5. 2018 (veljavnih predpisov po tem datumu niti ne omenja), ni upoštevalo, da sta bila ZUreP-1 in ZGO-1 kasneje razveljavljena in da je bila zakonodaja na področju obdavčitve nepremičnin spremenjena. Za presojo veljavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri NUSZ za leto 2022 zato po mnenju tožnice stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v odločbi iz leta 2020, ni relevantno.

16.Tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

17.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske odločbe. Meni, da ni mogoče slediti navedbam tožnice, da je ZGO-1 v celoti prenehal veljati s 1. 6. 2018, to je z začetkom uporabe GZ. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, v kateri je med drugim odločeno, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katere sodijo tudi določbe od 218. do 218.d člena ZGO-1, ki se uporabljajo še danes, saj doslej še ni bila sprejeta drugačna ureditev obdavčitve nepremičnin. Pravna situacija zato ni identična tisti pred sprejemom ZUreP-1 in ZGO-1, torej pred 1. 1. 2003, kot to zmotno zatrjuje tožnica. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

17.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske odločbe. Meni, da ni mogoče slediti navedbam tožnice, da je ZGO-1 v celoti prenehal veljati s 1. 6. 2018, to je z začetkom uporabe GZ. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, v kateri je med drugim odločeno, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katere sodijo tudi določbe od 218. do 218.d člena ZGO-1, ki se uporabljajo še danes, saj doslej še ni bila sprejeta drugačna ureditev obdavčitve nepremičnin. Pravna situacija zato ni identična tisti pred sprejemom ZUreP-1 in ZGO-1, torej pred 1. 1. 2003, kot to zmotno zatrjuje tožnica. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

18.Tožnica v prvi pripravljalni vlogi še dodatno navaja, da ima določitev načina izvršitve odločbe Ustavnega sodišča RS zakonsko moč. Z dnem učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 so torej ponovno začeli veljati vsi predpisi iz 1. do 5. alineje 33. člena ZDavNepr, kar pomeni, da je s tem dnem ZGO-1 začel ponovno veljati in je prenehal veljati šele z dnem 1. 6. 2018, ko ga je razveljal GZ. Prav tako je bil ZUreP-1, ki je glede odmere NUSZ napotoval na ZGO-1, razveljavljen z ZUreP-2 in je dne 1. 6. 2018 prenehal veljati. Niti ZUreP-2 niti GZ niti kasnejši predpisi (ZUreP-3 in GZ-1) pa niso določali in ne določajo ničesar v zvezi z odmero NUSZ.

18.Tožnica v prvi pripravljalni vlogi še dodatno navaja, da ima določitev načina izvršitve odločbe Ustavnega sodišča RS zakonsko moč. Z dnem učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 so torej ponovno začeli veljati vsi predpisi iz 1. do 5. alineje 33. člena ZDavNepr, kar pomeni, da je s tem dnem ZGO-1 začel ponovno veljati in je prenehal veljati šele z dnem 1. 6. 2018, ko ga je razveljavil GZ. Prav tako je bil ZUreP-1, ki je glede odmere NUSZ napotoval na ZGO-1, razveljavljen z ZUreP-2 in je dne 1. 6. 2018 prenehal veljati. Niti ZUreP-2 niti GZ niti kasnejši predpisi (ZUreP-3 in GZ-1) pa niso določali in ne določajo ničesar v zvezi z odmero NUSZ.

19.Tožba ni utemeljena.

19.Tožba ni utemeljena.

20.Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev davčnega organa o odmeri NUSZ za leto 2022. Med strankama ni sporno, da so zazidana stavbna zemljišča v lasti tožnice in da so stavbe na navedenih zemljiščih namenjene verski dejavnosti, ki jo opravlja tožnica. Sporno pa je vprašanje, ali se za odmero NUSZ za leto 2022 uporabljajo določbe ZSZ/84, ki v prvem odstavku 59. člena določa izjeme od splošne obveznosti plačila NUSZ

20.Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev davčnega organa o odmeri NUSZ za leto 2022. Med strankama ni sporno, da so zazidana stavbna zemljišča v lasti tožnice in da so stavbe na navedenih zemljiščih namenjene verski dejavnosti, ki jo opravlja tožnica. Sporno pa je vprašanje, ali se za odmero NUSZ za leto 2022 uporabljajo določbe ZSZ/84, ki v prvem odstavku 59. člena določa izjeme od splošne obveznosti plačila NUSZ1, kot meni tožnica, oziroma ali se (še vedno) uporabljajo določbe 218. do 218.d člena ZGO-1, kot meni tožena stranka.

21.Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, s katero je bila dopolnjena obrazložitev prvostopenjske odločbe o odmeri NUSZ, je razvidno, da je davčni organ pri razlagi določb predpisov, ki jih je treba uporabiti v obravnavani zadevi, sledil pravnemu stališču, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v postopku ocene ustavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 (odločba št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004), v postopku ocene ustavnosti ZDavNepr ter Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin (odločba št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014) ter postopku ocene ustavnosti in zakonitosti Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Postojna (odločba št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020).

21.Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, s katero je bila dopolnjena obrazložitev prvostopenjske odločbe o odmeri NUSZ, je razvidno, da je davčni organ pri razlagi določb predpisov, ki jih je treba uporabiti v obravnavani zadevi, sledil pravnemu stališču, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v postopku ocene ustavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 (odločba št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004), v postopku ocene ustavnosti ZDavNepr ter Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin (odločba št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014) ter postopku ocene ustavnosti in zakonitosti Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Postojna (odločba št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020).

22.V citiranih odločbah se je Ustavno sodišče RS med drugim ukvarjalo z vprašanjem veljavnosti določbe prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, ki opredeljuje stavbna zemljišča, za uporabo katerih se NUSZ ne plačuje. Ustavno sodišče RS je tako že v sklepu št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004 ugotovilo, da je bila določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila NUSZ za nepremičnine, ki se uporabljajo za potrebe ljudske obrambe, razveljavljena, in sicer iz razloga, ker navedena zemljišča iz odmere NUSZ po drugem odstavku 218. člena ZGO-1 niso več izvzeta.2

22.V citiranih odločbah se je Ustavno sodišče RS med drugim ukvarjalo z vprašanjem veljavnosti določbe prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, ki opredeljuje stavbna zemljišča, za uporabo katerih se NUSZ ne plačuje. Ustavno sodišče RS je tako že v sklepu št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004 ugotovilo, da je bila določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila NUSZ za nepremičnine, ki se uporabljajo za potrebe ljudske obrambe, razveljavljena, in sicer iz razloga, ker navedena zemljišča iz odmere NUSZ po drugem odstavku 218. člena ZGO-1 niso več izvzeta.

23.Navedeno stališče je Ustavno sodišče RS potrdilo in podrobneje obrazložilo v odločbi št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020, v kateri je pojasnilo, da je bila določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 razveljavljena s kasneje sprejetim ZGO-1, in sicer z drugim odstavkom (za zazidana stavbna zemljišča) oziroma s tretjim odstavkom (za nezazidana stavbna zemljišča) 218. člena ZGO-1, ki sta določila zemljišča, za katera se plačuje NUSZ, ob tem pa sta izrecno določila drugače, kot je to pred tem urejal prvi odstavek 59. člena ZSZ/84, tudi izjeme oziroma zemljišča, od katerih se NUSZ ne plačuje. Zazidana stavbna zemljišča, za katere se plačuje NUSZ, je ZGO-1 določil v drugem odstavku 218. člena, po katerem se za zazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začela gradnja stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. ZGO-1 je torej z novo opredelitvijo stavbnih zemljišč določil tudi izjeme, ki se zaradi vrste dopustne gradnje (objekti gospodarske javne infrastrukture) oziroma zaradi namena njihove uporabe (potrebe zdravstva, socialnega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave) ne štejejo za zazidana ali nezazidana stavbna zemljišča. Po presoji Ustavnega sodišča RS so bile s tem izjeme, določene v prvem odstavku 59. člena ZSZ/84, po vsebini predrugačene z ureditvijo v ZGO-1, ki v 218. členu iz obveznosti plačila NUSZ (za razliko od ureditve v ZSZ/84) ni izvzela zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih se nahajajo stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za svojo versko dejavnost. Do zaključka, da je bil prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 razveljavljen s kasnejšim predpisom (to je z 218. členom ZGO-1), ki je drugače kot pred tem veljavni ZSZ/84 urejal izjeme od plačila NUSZ, je Ustavno sodišče RS prišlo ob uporabi sistematične razlage in kronološkega argumenta lex posterior derogat legi priori (kasnejši oziroma mlajši zakon razveljavi starejšega), saj je vprašanje, od katerih zemljišč se (ne) odmerja NUSZ, skozi daljše časovno obdobje urejalo več določb različnih predpisov, ki so bili v razmerju starejši : mlajši predpis.

23.Navedeno stališče je Ustavno sodišče RS potrdilo in podrobneje obrazložilo v odločbi št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020, v kateri je pojasnilo, da je bila določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 razveljavljena s kasneje sprejetim ZGO-13, in sicer z drugim odstavkom (za zazidana stavbna zemljišča) oziroma s tretjim odstavkom (za nezazidana stavbna zemljišča) 218. člena ZGO-1, ki sta določila zemljišča, za katera se plačuje NUSZ, ob tem pa sta izrecno določila drugače, kot je to pred tem urejal prvi odstavek 59. člena ZSZ/84, tudi izjeme oziroma zemljišča, od katerih se NUSZ ne plačuje. Zazidana stavbna zemljišča, za katera se plačuje NUSZ, je ZGO-1 določil v drugem odstavku 218. člena, po katerem se za zazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začela gradnja stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture.4 ZGO-1 je torej z novo opredelitvijo stavbnih zemljišč določil tudi izjeme, ki se zaradi vrste dopustne gradnje (objekti gospodarske infrastrukture) oziroma zaradi namena njihove uporabe (potrebe zdravstva, socialnega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave) ne štejejo za zazidana ali nezazidana stavbna zemljišča.5 Po presoji Ustavnega sodišča RS so bile s tem izjeme, določene v prvem odstavku 59. člena ZSZ/84, po vsebini predrugačene z ureditvijo v ZGO-1,6 ki v 218. členu iz obveznosti plačila NUSZ (za razliko od ureditve v ZSZ/84) ni izvzela zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih se nahajajo stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za svojo versko dejavnost.7 Do zaključka, da je bil prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 razveljavljen s kasnejšim predpisom (to je z 218. členom ZGO-1), ki je drugače kot pred tem veljavni ZSZ/84 urejal izjeme od plačila NUSZ, je Ustavno sodišče RS prišlo ob uporabi sistematične razlage in kronološkega argumenta lex posterior derogat legi priori (kasnejši oziroma mlajši zakon razveljavi starejšega), saj je vprašanje, od katerih zemljišč se (ne) odmerja NUSZ, skozi daljše časovno obdobje urejalo več določb različnih predpisov, ki so bili v razmerju starejši : mlajši predpis.8

24.Opisana ureditev odmere NUSZ, po kateri torej stavbe, ki so verskim skupnostim služile za opravljanje verske dejavnosti, niso bile izvzete iz plačila NUSZ, je veljala do 1. 1. 2014, ko je vstopil v veljavo ZDavNepr. Slednji je med drugim z drugo alinejo 33. člena izrecno razveljavil določbe VI. poglavja ZSZ/84 (v kolikor niso bile te razveljavljene že pred tem na kateri drugi pravni podlagi - npr. prvi odstavek 59. člena ZSZ/84, ki je bil razveljavljen že z začetkom veljave ZGO-1, t. j. 1. 1. 2003), s tretjo alinejo istega člena pa je razveljavil tudi določbe od 218. do 218.d člena ZGO-1. ZDavNepr je veljal le do 27. 3. 2014, ko je začela učinkovati odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014.9 Da občine v obdobju do uveljavitve z Ustavo RS usklajene zakonodaje za odmero davka na nepremičnine ne bi ostale brez prihodkov, ki so jih iz naslova davščin na nepremičnine prejemale po prej veljavnih predpisih, je Ustavno sodišče RS v navedeni odločbi določilo tudi način njene izvršitve.10 To je storilo tako, da je v 3. točki izreka navedene odločbe odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin še naprej uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr - torej tudi VI. poglavje ZSZ/84 ter določbe od 218 do 218.d člena ZGO-1. Kot je v odločbi št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020 pojasnilo Ustavno sodišče RS11, to pomeni, da se v skladu z navedenim načinom izvršitve glede obveznosti plačila NUSZ oziroma njegove odmere, še naprej uporabljajo 218. do 218.d člen ZGO-1 ter v obsegu, navedenem v 40. točki odločbe št. U-I-11/16-29, tudi določbe VI. poglavja ZSZ/84.

24.Opisana ureditev odmere NUSZ, po kateri torej stavbe, ki so verskim skupnostim služile za opravljanje verske dejavnosti, niso bile izvzete iz plačila NUSZ, je veljala do 1. 1. 2014, ko je vstopil v veljavo ZDavNepr. Slednji je med drugim z drugo alinejo 33. člena izrecno razveljavil določbe VI. poglavja ZSZ/84 (v kolikor niso bile te razveljavljene že pred tem na kateri drugi pravni podlagi - npr. prvi odstavek 59. člena ZSZ/84, ki je bil razveljavljen že z začetkom veljave ZGO-1, t. j. 1. 1. 2003), s tretjo alinejo istega člena pa je razveljavil tudi določbe od 218. do 218.d člena ZGO-1. ZDavNepr je veljal le do 27. 3. 2014, ko je začela učinkovati odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014. Da občine v obdobju do uveljavitve z Ustavo RS usklajene zakonodaje za odmero davka na nepremičnine ne bi ostale brez prihodkov, ki so jih iz naslova davščin na nepremičnine prejemale po prej veljavnih predpisih, je Ustavno sodišče RS v navedeni odločbi določilo tudi način njene izvršitve. To je storilo tako, da je v 3. točki izreka navedene odločbe odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin še naprej uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr - torej tudi VI. poglavje ZSZ/84 ter določbe od 218 do 218.d člena ZGO-1. Kot je v odločbi št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020 pojasnilo Ustavno sodišče RS, to pomeni, da se v skladu z navedenim načinom izvršitve glede obveznosti plačila NUSZ oziroma njegove odmere, še naprej uporabljajo 218. do 218.d člen ZGO-1 ter v obsegu, navedenem v 40. točki odločbe št. U-I-11/16-29, tudi določbe VI. poglavja ZSZ/84.

25.Pravne posledice razveljavitve zakona določa 44. člen ZUstS, ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Pri tem pa po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne "oživi" prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi razveljavljenih določb. Ustavno sodišče RS lahko namreč pravno praznino, ki nastane z razveljavitvijo predpisa, začasno zapolni samo, na primer tako, da odloči, da se do nove zakonske ureditve še naprej uporablja ureditev, kakršna je veljala pred uveljavitvijo razveljavljenih določb. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da s citirano odločbo Ustavnega sodišča RS, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, določbe VI. poglavja ZSZ/84 in določbe 0d 218. do 218.d člena ZGO-1 niso začele ponovno veljati, temveč se začasno še naprej uporabljajo v vsebini, kot je veljala ob prenehanju njihove veljave, dokler ne bo zakonodajalec obdavčitev nepremičnin z zakonom uredil drugače.

25.Pravne posledice razveljavitve zakona določa 44. člen ZUstS, ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Pri tem pa po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne "oživi" prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi razveljavljenih določb. Ustavno sodišče RS lahko namreč pravno praznino, ki nastane z razveljavitvijo predpisa, začasno zapolni samo, na primer tako, da odloči, da se do nove zakonske ureditve še naprej uporablja ureditev, kakršna je veljala pred uveljavitvijo razveljavljenih določb. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da s citirano odločbo Ustavnega sodišča RS, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, določbe VI. poglavja ZSZ/84 in določbe 0d 218. do 218.d člena ZGO-1 niso začele ponovno veljati, temveč se začasno še naprej uporabljajo v vsebini, kot je veljala ob prenehanju njihove veljave, dokler ne bo zakonodajalec obdavčitev nepremičnin z zakonom uredil drugače.12

26.Po presoji sodišča se tako določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri NUSZ tudi za leto 2022 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej, in sicer vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin. Ker zakonodajalec obdavčitve nepremičnin v RS vse od sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 zakonsko ni uredil drugače - tega ni storil niti z GZ, ki odmere NUSZ niti ni urejal - je po presoji sodišča davčni organ tožnici za leto 2022 pravilno odmeril NUSZ, izhajajoč iz stališča, da se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, kot že obrazloženo, pri odmeri NUSZ, ki jih verske skupnosti uporabljajo za verske namene, ni več uporabljala, saj je še zmeraj v uporabi določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, ki izključuje njeno uporabo.

26.Po presoji sodišča se tako določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri NUSZ tudi za leto 2022 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej, in sicer vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin.13 Ker zakonodajalec obdavčitve nepremičnin v RS vse od sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 zakonsko ni uredil drugače14 - tega ni storil niti z GZ, ki odmere NUSZ niti ni urejal - je po presoji sodišča davčni organ tožnici za leto 2022 pravilno odmeril NUSZ, izhajajoč iz stališča, da se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, kot že obrazloženo, pri odmeri NUSZ, ki jih verske skupnosti uporabljajo za verske namene, ni več uporabljala, saj je še zmeraj v uporabi določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, ki izključuje njeno uporabo.

27.Glede uporabe 218.-218.d člena ZGO-1 sodišče še pojasnjuje, da je ZGO-1 res prenehal veljati s sprejemom GZ, t. j. 17. 11. 2017, uporabljati pa se je prenehal s 1. 6. 2018, to je z začetkom uporabe GZ (prvi odstavek 125. člena GZ), vendar pa to ne velja za določbe od 218. do 218.d člena ZGO-1, ki se nanašajo na odmero NUSZ, katerih uporabo je do sprejema drugačne zakonske ureditve podaljšalo Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014. Stališče, da se določbe 218. do 218.d člena ZGO-1 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 še vedno uporabljajo, je naslovno sodišče sicer zavzelo že v več sodbah, npr. I U 200/2020-9 z dne 13. 7. 2021, I U 591/2020-14 z dne 19. 10. 2021, I U 125/2021-19 z dne 29. 3. 2023, III U 51/2020-23 z dne 24. 5. 2024, II U 256/2023-16 z dne 3. 3. 2025, II U 289/2023-17 z dne 2. 4. 2025 idr.

27.Glede uporabe 218.-218.d člena ZGO-1 sodišče še pojasnjuje, da je ZGO-1 res prenehal veljati s sprejemom GZ, t. j. 17. 11. 2017, uporabljati pa se je prenehal s 1. 6. 2018, to je z začetkom uporabe GZ (prvi odstavek 125. člena GZ), vendar pa to ne velja za določbe od 218. do 218.d člena ZGO-1, ki se nanašajo na odmero NUSZ, katerih uporabo je do sprejema drugačne zakonske ureditve podaljšalo Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014. Stališče, da se določbe 218. do 218.d člena ZGO-1 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 še vedno uporabljajo, je naslovno sodišče sicer zavzelo že v več sodbah, npr. I U 200/2020-9 z dne 13. 7. 2021, I U 591/2020-14 z dne 19. 10. 2021, I U 125/2021-19 z dne 29. 3. 2023, III U 51/2020-23 z dne 24. 5. 2024, II U 256/2023-16 z dne 3. 3. 2025, II U 289/2023-17 z dne 2. 4. 2025 idr.

28.Upoštevajoč vse obrazloženo je po presoji sodišča davčni organ tožnici pravilno in zakonito odmeril NUSZ za leto 2022, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

28.Upoštevajoč vse obrazloženo je po presoji sodišča davčni organ tožnici pravilno in zakonito odmeril NUSZ za leto 2022, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

29.Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

29.Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

30.Sodišče je skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje (dejstvo, da tožnica uporablja zazidana stavbna zemljišča, za katera je davčni organ odmeril NUSZ, za opravljanje verske dejavnosti) med strankama ni bilo sporno. Predmet presoje v predmetni zadevi je bilo namreč vprašanje veljavnosti oziroma uporabe zakonodaje, ki se nanaša na NUSZ, kar pomeni, da je bilo v zadevi sporno izključno pravno vprašanje.

30.Sodišče je skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje (dejstvo, da tožnica uporablja zazidana stavbna zemljišča, za katera je davčni organ odmeril NUSZ, za opravljanje verske dejavnosti) med strankama ni bilo sporno. Predmet presoje v predmetni zadevi je bilo namreč vprašanje veljavnosti oziroma uporabe zakonodaje, ki se nanaša na NUSZ, kar pomeni, da je bilo v zadevi sporno izključno pravno vprašanje.

-------------------------------

-------------------------------

1.V prvem odstavku 59. člena ZSZ/84 je določeno, da se nadomestilo ne plačuje za zemljišča, ki se uporabljajo za potrebe ljudske obrambe, za objekte tujih držav, ki jih uporabljajo tuja diplomatska in konzularna predstavništva ali v njih stanuje njihovo osebje, za objekte mednarodnih in meddržavnih organizacij, ki jih uporabljajo te organizacije ali v njih stanuje njihovo osebje, če ni v mednarodnem sporazumu drugače določeno, in za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost.

1.V prvem odstavku 59. člena ZSZ/84 je določeno, da se nadomestilo ne plačuje za zemljišča, ki se uporabljajo za potrebe ljudske obrambe, za objekte tujih držav, ki jih uporabljajo tuja diplomatska in konzularna predstavništva ali v njih stanuje njihovo osebje, za objekte mednarodnih in meddržavnih organizacij, ki jih uporabljajo te organizacije ali v njih stanuje njihovo osebje, če ni v mednarodnem sporazumu drugače določeno, in za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost.

2.Tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004, 6. točka obrazložitve.

2.Tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004, 6. točka obrazložitve.

3.ZGO-1 je vstopil v veljavo dne 1. 1. 2003.

3.ZGO-1 je vstopil v veljavo dne 1. 1. 2003.

4.Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, se do njene določitve za zazidano stavbno zemljišče po drugem odstavku 218. člena ZGO-1 šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče.

4.Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, se do njene določitve za zazidano stavbno zemljišče po drugem odstavku 218. člena ZGO-1 šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče.

5.Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. III Ips 24/2023 z dne 12. 11. 2024, 15. točka obrazložitve.

5.Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. III Ips 24/2023 z dne 12. 11. 2024, 15. točka obrazložitve.

6.Tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020, 40. točka obrazložitve.

6.Tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020, 40. točka obrazložitve.

7.Enako stališče je Ustavno sodišče RS zavzelo v 40. točki obrazložitve odločbe št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020 glede zemljišč, namenjenih potrebam ljudske obrambe, ki jih je prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 - za razliko od 218. člena ZGO-1 - prav tako izvzemal iz plačila NUSZ. Glej s tem v zvezi tudi sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 362/2022 z dne 24. 10. 2024.

7.Enako stališče je Ustavno sodišče RS zavzelo v 40. točki obrazložitve odločbe št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020 glede zemljišč, namenjenih potrebam ljudske obrambe, ki jih je prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 - za razliko od 218. člena ZGO-1 - prav tako izvzemal iz plačila NUSZ. Glej s tem v zvezi tudi sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 362/2022 z dne 24. 10. 2024.

8.Podrobneje o kronologiji predpisov, ki so skozi različna obdobja urejali plačilo NUSZ, glej točke od 38 do 41 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020.

8.Podrobneje o kronologiji predpisov, ki so skozi različna obdobja urejali plačilo NUSZ, glej točke od 38 do 41 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020.

9.Iz 8. točke izreka odločbe št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 izhaja, da je začela navedena odločba učinkovati z dnem njene javne razglasitve.

9.Iz 8. točke izreka odločbe št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 izhaja, da je začela navedena odločba učinkovati z dnem njene javne razglasitve.

10.

10.

11.Tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014, 90. točka obrazložitve.

12.Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020, 41. točka obrazložitve.

13.Tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 100/2020 z dne 15. 11. 2022, 16. točka obrazložitve.

14.Prim. tudi VSRS sodba opr. št. III Ips 24/2023 z dne 12. 11. 2024.

15.Glej s tem v zvezi tudi sodbo Upravnega sodišča RS III U 51/2020 z dne 24. 5. 2024, 37. točka obrazložitve.

16.V navedeni zadevi je sodišče odstopilo od dotedanjih stališč, sprejetih v sodbah I U 986/2019 z dne 24. 9. 2020 in I U 971/2019 z dne 27. 1. 2021, s čimer se ob upoštevanju razlogov, navedenih v obrazložitve te sodbe, strinja tudi naslovno sodišče.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o stavbnih zemljiščih (1984) - ZSZ - člen 59, 59/1

Zakon o graditvi objektov (2002) - ZGO-1 - člen 218, 218/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.