Jedro

Kaznivega dejanja iz prvega odstavka 191. člena KZ-1 ni mogoče prepoznati le v skupku posamičnih ravnanj, ki se očitajo storilcu, ampak tudi v nastanku in vzdrževanju prepovedane posledice. Prepovedana posledica zaokroža skupek posamičnih ravnanj v nedeljivo celoto. To pa pomeni, da je za čas, ko je kaznivo dejanje storjeno, treba šteti čas zadnjega ravnanja, ki je sklenilo stanje s prepovedano posledico, konkretneje spravljanje oškodovanke v podrejen položaj.

Izrek

Zahtevi se ugodi in se ugotovi, da je bil s pravnomočno sodbo kršen prvi odstavek 91. člena v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Novem mestu je obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri je določilo kazen enega leta in štirih mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Odločilo je tudi, da se obsojenca oprosti plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani, ki je odločalo o pritožbi obsojenčevega zagovornika, je ob obravnavanju pritožbe izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi in kazenski sankciji spremenilo po uradni dolžnosti. V opis dejanja je poseglo tako, da je izločilo tista ravnanja, za katera je ocenilo, da so do 13. 6. 2024, ko je potekala seja višjega sodišča, zastarala. V odločbo o sankciji je poseglo tako, da je določeno kazen znižalo na eno leto in dva meseca zapora. V preostalih delih je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Zoper izpodbijano sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič. Zatrjuje kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in prvim odstavkom 91. člena KZ-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijano pravnomočno sodbo kršene navedene zakonske določbe.

3.Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

4.Vložnik zatrjuje, da je Višje sodišče s tem, ko je štelo, da je kazenski pregon za nekatera od ravnanj, vključenih v opis dejanja, do 13. 6. 2024 zastaral, kršilo določbe o zastaranju kazenskega pregona. Opira se na stališče, da je kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 oblikovano kot kolektivno kaznivo dejanje, zaradi česar posameznih delov opisa ni mogoče ločiti, temveč je treba opis obravnavati kot celoto, tj. kot kontinuirano, ponavljajoče se ravnanje storilca v časovnem obdobju. Ugotavlja, da je kaznivo dejanje dokončano, ko protipravno stanje preneha, na dokončanje kaznivega dejanja pa je vezan tudi začetek roka za zastaranje kazenskega pregona. Posamezna ravnanja ne predstavljajo samostojnega kaznivega dejanja, zastaranje kazenskega pregona pa teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje ravnanje iz sklopa opisane dejavnosti.

5.V obravnavani zadevi, tako vložnik, je zastaralni rok za dejanje začel teči februarja 2020, kar pomeni, da bi desetletni zastaralni rok iz 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 potekel februarja 2030. Stališče drugostopenjskega sodišča, ki je tek zastaralnega roka štelo od posameznih izvršitvenih ravnanj, je napačno. Vložnik ugotavlja, da je s tem višje sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse.

6.Dejanje je bilo v izreku sodbe sodišča prve stopnje v konkretnem delu opisano (v bistvenem) tako, da se je obsojencu očitalo:

(i) da je - v časovnem intervalu - od leta 2012 do februarja 2020 izvršil več ravnanj zoper oškodovanko, svojo zunajzakonsko partnerko, ta ravnanja pa so - brez določnejše časovne opredelitve - našteta in opisana (primeroma, da je nanjo pogosto močno kričal, jo poniževal ter jo zaničeval, da je prasica, prostitutka in invalidka, nesposobna ter lena, večkrat ji je naslonil pest na obraz in ji grozil, da ji bo razbil gobec, da ne bo imela nobenega zoba več, da ji je (ob nameravanem odhodu) iztrgal otroka, ji rekel, da bo ostala brez otroka, da bo ubil njo in njeno družino itn.);

(ii) več ravnanj ob določneje časovno opisanih dogodkih v letih 2012 (stoja na prsih, davljenje, ugriz v stegno), 2013 (grožnja s kolom in beg oškodovanke v vinograd, kjer je od strahu urinirala), 2015 (prijem za vrat, metanje na posteljo ter posledične modrice na vratu), 2018 (porivanje na tla v četrtem mesecu nosečnosti) in 2020 (močno kričanje med prepirom in žaljenje); in

(iii) ravnanje med dogodkom v januarju 2020, ki je podrobno opisano, tj. da je med prepirom nanjo močno kričal in jo žalil, da ni mogla uspavati otroka in je z otrokom želela oditi k svojim staršem, obsojenec pa jo je z vrati sobe odrinil, da je padla v omaro ter ji je iz rok vzel otroka, ki je jokal in bruhal ter se ni želel vrniti.

Ti dogodki so zaokroženi z navedbo, da se je obsojenca oškodovanka zaradi vsega navedenega "bala, imela je samomorilne misli, zaprla se je vase, prekinila je stike z vsemi prijatelji, zaradi njegovega ravnanja je pogosto jokala ter jo je tako s poniževanjem, zaničevanjem in ustrahovanjem v skupnosti spravljal v nemočen in podrejen položaj."

8.Višje sodišče je v opis poseglo tako, da je zožilo časovni interval in kot njegov začetek (namesto meseca februarja 2012) opredelilo 13. 6. 2014. Pri tem je izpustilo iz opisa posamične dogodke iz leta 2012 in 2013. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je kazenski pregon za ravnanja pred 13. 6. 2014 zastaral.

9.Vložnik pravilno ugotavlja, da je Vrhovno sodišče v kaznivem dejanju nasilja v družini že prepoznalo značilnosti kolektivnega kaznivega dejanja. Kot je zapisalo v sodbah I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009 in I Ips 815/2010 z dne 3. 3. 2011, mora biti storilčevo ravnanje takšne narave, da spravi žrtev v podrejen položaj. Besedne zveze "spravljanje v podrejen položaj" ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, inferioren položaj oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more izogniti. Žrtev ne ravna več kot svoboden človek, ampak se zmeraj podreja drugemu. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja. Že iz navedenega ter dejstva, da so glagoli, ki pomenijo način izvršitve tega kaznivega dejanja, kot na to opravičeno opozarja vložnica v zahtevi, v zakonu navedeni v obliki glagolov trajanja, oziroma v nedovršniku, nedvoumno izhaja, da gre praviloma za neko trajnejše ravnanje storilca, ne pa za enkratno ogrozitev ali grdo ravnanje.

10.Z drugimi besedami, kaznivega dejanja iz prvega odstavka 191. člena KZ-1 ni mogoče prepoznati le v skupku posamičnih ravnanj, ki se očitajo storilcu, ampak tudi v nastanku in vzdrževanju prepovedane posledice. Prepovedana posledica zaokroža skupek posamičnih ravnanj v nedeljivo celoto. To pa pomeni, da je za čas, ko je kaznivo dejanje storjeno, treba šteti čas zadnjega ravnanja, ki je sklenilo stanje s prepovedano posledico, konkretneje spravljanje oškodovanke v podrejen položaj.

11.V obravnavanem primeru je dejanje v prvostopenjski sodbi opisano tako, da se kot čas, v katerem se obsojencu očita spravljanje oškodovanke v podrejen položaj, opredeljen kot časovni interval med letom 2012 in februarjem 2020. Presoja, ali v ta interval spadajo očitana obsojenčeva ravnanja in ali je mogoče v tem celotnem intervalu prepoznati oškodovankino podrejenost, je predmet dejanske presoje in dokazne ocene, ki ni predmet preizkusa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pomembno je le, da je tako opisano ravnanje treba obravnavati kot celoto, da je dejanje dokončano s prenehanjem prepovedane posledice, in da je to tudi čas, ko začne teči rok za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 91. člena KZ-1).

12.Višje sodišče je, kljub opisani in ugotovljeni prepovedani posledici skozi celoten časovni interval, v posamičnih ravnanjih prepoznalo samostojna kazniva dejanja in presojalo zastaranje njihovega pregona. Vložnik zato pravilno zatrjuje, da je višje sodišče zaradi zmotnega razumevanja določbe prvega odstavka 191. člena KZ-1 tudi napačno uporabilo prvi odstavek 91. člena KZ-1. Zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

C.

13.Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo. Ker je zahteva vložena v obsojenčevo škodo, je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP izdalo ugotovitveno sodbo.

14.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 191, 191/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.