Jedro

Edini in izključni namen vodenja stečajnega postopka je v tem, da se doseže poplačilo upniških terjatev, po pravilih določenih v ZPPSL, ne pa tudi, da se ugotovi morebitno odgovornost poslovodstva stečajnega dolžnika po 19. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij oz. odškodninska odgovornost ustanoviteljev stečajnega dolžnika po 20. čl. ZFPPod.

Izrek

Pritožba upnika I. d.o.o., P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se stečajni postopek nad dolžnikom K. z. B. z.o.o. začne in takoj zaključi, po pravnomočnosti sklepa pa odredilo izbris družbe iz sodnega registra tukajšnjega sodišča. Zoper ta sklep se po svojem pooblaščencu pritožuje upnik I. d.o.o. in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da mu sicer dejansko stanje glede premoženja dolžnika ni znano, meni pa, da stečajni dolžnik s premoženjem zagotovo razpolaga, kar pa bi se lahko ugotovilo šele v stečajnem postopku. Sicer pa še poudarja, da je v obravnavanem primeru podana odgovornost poslovodstva stečajnega dolžnika na podlagi določila 19. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Zadnjo bilanco stanja in uspeha je namreč stečajni dolžnik oddal za poslovno leto 2000, kljub temu pa je nadaljeval poslovanje. Iz bilance pa izhaja, da je v poslovnem letu 2000 posloval z izgubo. Poslovodstvo dolžnika ni sprejelo ukrepov iz določb 12. do 14. čl. ZFPPod, zaradi česar upniki v stečajnem postopku niso dosegli polnega poplačila. Podana je odškodninska odgovornost, ki jo pa glede na določila 22. čl. ZFPPod lahko uveljavlja le stečajni upravitelj. Zato bi bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in nadaljevati stečajni postopek. Upnik pa tudi meni, da je podana odškodninska odgovornost ustanoviteljev stečajnega dolžnika na podlagi 20. čl. ZFPPod, saj je očitno, da ti niso zahtevali poročil iz 2. tč. 1. dost. 20. čl. ZFPPod.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnik nima nobenega premoženja; nepremičnina, katere lastnik je bil, je bila v izvršbi prodana in izročena v last in posest kupcu O. I. B., da nima nobenega premičnega premoženja, da ne posluje in ne pridobiva dohodkov in da celo nima odprtega transakcijskega računa. Vse navedeno je bila podlaga za odločitev sodišča prve stopnje, da se stečajni postopek nad dolžnikom začne in takoj zaključi (1. odst. 99. čl. ZPPSL). Pritožnik bi sicer tako ugotovitev sodišča prve stopnje lahko izpodbijal, v kolikor bi kakorkoli izkazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede premoženja dolžnika napačno ugotovilo, da pa bi bil v tem uspešen, bi tako ugotovitev sodišča moral izpodbijati s konkretnimi navedbami in konkretnimi dokazi. Tega pa v obravnavanem primeru upnik ni storil, saj v pritožbi izrecno navaja, da mu dejansko stanje glede premoženja dolžnika ni znano. Z ničemer utemeljena domneva, da stečajni dolžnik s premoženjem gotovo razpolaga, pa te ugotovitve sodišča prve stopnje nikakor ne more izpodbiti.

Stečajni postopek se vodi zaradi uresničitve interesov upnikov, da v skladu s pravili tega postopka dosežejo poplačilo svojih terjatev. Ta pravni interes upnikov je procesna predpostavka za vodenje stečajnega postopka in kadar zaradi neobstoja dolžnikovega premoženja tega interesa ni mogoče uresničiti, procesna predpostavka za vodenje postopka ni podana. Ker pa je edini in izključni namen vodenja stečajnega postopka v tem, da se doseže poplačilo upniških terjatev, po pravilih določenih v ZPPSL, ne pa tudi, da se ugotovi morebitno odgovornost poslovodstva stečajnega dolžnika po 19. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) oz. odškodninska odgovornost ustanoviteljev stečajnega dolžnika po 20. čl. ZFPPod, pa so pritožbene navedbe, ki jih upnik uveljavlja v tej smeri, za konkretno odločitev pravno neupoštevne. Zato je pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.