Jedro

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi zaradi te določbe moral toženec pridobiti od vseh tistih etažnih lastnikov, ki še nimajo vpisane etažne lastnine, izvirne kupoprodajne pogodbe, to pa je dejansko ovira, ki je toženec objektivno ne more izpolniti, saj se pritožbeno sodišče v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je v praksi skoraj nemogoče pridobiti vsa soglasja z vsemi za to potrebnimi listinami v bloku, kjer je večje število stanovanjskih enot.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, ki ga je izdalo isto sodišče pod opr. št. I 1 dne 18.7.2006 tako, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki v roku 8 dni pod izvršbo glavnico v znesku 104,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhajajo iz izreka te sodbe, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožencu pa je še naložilo, da je dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 43,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Za pritožnico je sporno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ko se je glede določenih omejitev v splošnih pogojih izreklo, da predstavljajo preveliko oviro, da bi toženec lahko dosegel začasni odklop dobave toplotne energije in jih zato ni upoštevalo. Opozarja, da je isto sodišče do sedaj imelo drugačno sodno prakso, zato meni, da je sodišče prve stopnje očitno nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo tudi absolutne kršitve določb pravdnega postopka. Sodba v izpodbijanem delu nima razlogov v odločilnih dejstvih, oziroma sodišče ni navedlo pravne podlage za odločitev, ki jo je sprejelo. Iz obrazložitve ni jasno, zakaj določba 44.a čl. Splošnih pogojev ne zavezuje toženca. Nesprejemljivo je stališče, da toženec zahtevanih pogojev ne bi mogel izpolniti. Šele če bi toženec izkazal, da stanovanja na naslovu v K., niso vpisana v zemljiški knjigi in da za posamezna od njih ne more pridobiti podatkov oziroma listin, bi sodišče lahko ocenjevalo, ali je toženec pri izpolnjevanju pogojev objektivno onemogočen oziroma tako otežen, da pogojev ne more izpolniti. V Splošnih pogojih se ne zahteva, da bi moral odjemalec priložiti izvirnike prodajnih pogodb, ampak le dokumente, ki izkazujejo lastništvo posamezne nepremičnine, torej zadoščajo fotokopije prodajnih pogodb. Ali pridobitev teh listin terja določene stroške pa je stvar toženca, saj v kolikor želi odklop od skupne kurilnice, mora vzeti v zakup, da bodo morda nastali določeni stroški, v katere pa ga tožeča stranka v ničemer ne sili. Zato je tudi v tem delu nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Toženec ni izkazal, da bi zahteval odklop s predpisano vlogo, kot je to določeno v Splošnih pogojih, zato ni izpolnil osnovne zahteve iz Splošnih pogojev, ki ga nesporno zavezujejo. Tožeča stranka predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno razveljavitev sodbe v zavrnilnem delu in v tem delu novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je v zadevi tekel postopek po pravilih o sporih majhne vrednosti, se sme po 1.odst. 458.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodba izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev postopka iz 2.odst. 339.čl. tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba ne more uspešno uveljavljati, saj je pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Vsa odločilna dejstva tega spora so v izpodbijani sodbi jasno in pregledno predstavljena. To, da ni navedena pravna podlaga za zavrnitev enega določila Splošnih pogojev, še ne pomeni, da se sodba ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo uporabo določbe 44.a čl. Splošnih pogojev in za takšno zavrnitev je imelo oporo v 121.čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki v 2.odst. določa, da lahko sodišče zavrne uporabo posameznih določil Splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravico iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga zanjo. Na 3. in 4. strani sodbe je obrazloženo pojasnilo, zakaj bi bila uporaba te določbe Splošnih pogojev v dejanskih okoliščinah tega spora za uporabnika pretirano stroga. S to utemeljitvijo pritožbeno sodišče soglaša, saj je tudi po mnenju drugostopenjskega sodišča materialnopravno pravilno stališče, da je določba, po kateri mora vsak etažni lastnik za odklop iz sistema skupnega centralnega ogrevanja predložiti listine, ki izkazujejo etažno lastnino vseh etažnih lastnikov in soglasje vseh etažnih lastnikov, overjeno pri notarju, pretirana. Gre za pogoj, ki predstavlja za uporabnika, ki se želi odklopiti, takšno oviro, ki jo je objektivno težko, če ne že nemogoče, izpolniti. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi zaradi te določbe moral toženec pridobiti od vseh tistih etažnih lastnikov, ki še nimajo vpisane etažne lastnine, izvirne kupoprodajne pogodbe, to pa je dejansko ovira, ki je toženec objektivno ne more izpolniti, saj se pritožbeno sodišče v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je v praksi skoraj nemogoče pridobiti vsa soglasja z vsemi za to potrebnimi listinami v bloku, kjer je večje število stanovanjskih enot. Ker gre za spor majhne vrednosti, je pritožbeno sodišče vezano na ugotovitev izpodbijane sodbe, da stanovanja v toženčevem bloku še niso vpisana v zemljiški knjigi. Ne drži pa pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz zahteve Splošnih pogojev po kateri bi moral toženec priložiti izvirnike prodajnih pogodb, saj je v obrazložitvi navedeno, da morajo zainteresirane stranke priložiti listine, ki izkazujejo etažno lastnino. Listine, ki izkazujejo etažno lastnino so izvirne kupoprodajne pogodbe (in ne izvirniki). Sicer pa bi bilo za zainteresirano stranko enako težko pridobiti od vseh etažnih lastnikov v večstanovanjski hiši tudi fotokopije prodajnih pogodb, če bi tudi fotokopije zadoščale, kot se navaja v pritožbi in kar iz Splošnih pogojev ne izhaja. Kot povedano gre tudi v takem primeru za otežen pogoj, ki bi se v praksi skoraj ne mogel realizirati. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine tega primera, je zato odločitev izpodbijane sodbe tudi materialnopravno pravilna.

Okoliščina, da je v drugih zadevah bilo odločeno drugače, ni odločilna, saj je tudi če gre za drugačno odločitev, kot je bila sprejeta v dosedanji praksi sodišča, ta odločitev v izpodbijani sodbi argumentirana. Ustavno sodišče pa samo neargumentiran odstop od ustaljene sodne prakse ne dopušča. V sporu majhne vrednosti pa je odločitev odvisna še od posebnosti teh postopkov, ko je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje in se presoja pravilna uporaba materialnega prava na konkretno ugotovljene okoliščine posameznega primera. Te pa so lahko v posameznih okoliščinah hitro zelo različne tako, da tudi iz tega razloga ni mogoče apriori pritrditi pritožbi, da gre v tej zadevi za odstop od sodne prakse.

Ker pritožbeno sodišče v tem primeru ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).