Jedro

Dolžnik se ne more odreči pravici zastaranja v naprej. Pač pa ni ovire, da se zastaranju odreče, ko že pridobi pravico do ugovora zastaranja. Iz menične izjave pa ne izhaja, da bi se menični zavezanec po nastopu zastaranja (terjatve iz posojilne pogodbe) odpovedal zastaranju. Zato je tožeča stranka z zapisom dospelosti menice na dan, ko je bila obveznost iz posojilne pogodbe zastarana, menico izpolnila v nasprotju s pooblastilom, saj jo je izpolnila tako, kot da bi se menični zavezanec po nastopu zastarane obveznosti iz posojilne pogodbe odpovedal zastaranju. V nasprotju z dogovorom (menično izjavo) izpolnjena menica pa nima pravnih učinkov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se prvostopna sodba (3. točka izreka odločbe) spremeni tako, da se sklep o izvršbi OSK, opr. št. In 2001/00093 z dne 10.12.2001 proti drugi toženki N. M. razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek proti njej zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti drugi toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 62.246,00 SIT, pritožbene pa v znesku 244.628,00 SIT.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom sklep o izvršbi OSK, opr. št. In 2001/00093 z dne 10.12.2001 proti prvemu tožencu razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter postopek v tem delu ustavilo (1. točka izreka), ugovor druge toženke, da o isti zadevi že teče pravda, pa je zavrnilo (2. točka izreka). S sodbo pa je omenjeni sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka vzdržalo v veljavi.

Proti sodbi (3. točka izreka) je toženka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge, navedene v 1. odstavku 338. člena ZPP ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe v njej v prid, podrejeno pa razveljavitev le-te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pravilno je prvostopno razlogovanje, da ima avalist enake ugovore kot honorat, to je oseba, za katere izpolnitev jamči (1. odstavek 31. člena Zakona o menici, v nadaljevanju ZM), zmotna pa je prvostopna presoja, da je tožeča stranka izdano bianco lastno menico izpolnila skladno s pooblastilom za izpolnitev oziroma menično izjavo.

Med strankama ni sporno, da je bila tožeči stranki izročena bianco podpisana menica s strani avalista (toženke) in trasanta (njenega moža) v zavarovanje posojilne pogodbe DP 886/95 z dne 12.6.1995, na podlagi katere je toženkin mož od tožeče stranke prejel posojilo. Hkrati z bianco menico pa je tožeča stranka prejela tudi omenjeno menično izjavo, datirano z dnem 12.6.1995. S posojilno pogodbo sta se tožeča stranka kot posojilodajalke in toženkin mož kot posojilojemalke dogovorila, da se anuitete odplačujejo mesečno (3. člen pogodbe), pri čemer mora biti posojilo, kot izhaja iz 1. člena pogodbe, vrnjeno do 11.6.1996. Po določilu 1. odstavka 372. člena ZOR terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Upoštevaje to določilo je bila torej terjatev iz posojilne pogodbe od 11.6.1999 dalje zastarana.

Kot datum dospelosti menične terjatve je tožeča stranka na sporni menici zapisala datum 19.11.2001, ko je bila terjatev iz posojilne pogodbe že zastarana. Po določilu 365. člena ZOR se dolžnik ne more odpovedati zastaranju prej, kakor poteče za zastaranje določeni čas. Dolžnik se torej ne more odreči pravici zastaranja v naprej. Pač pa ni ovire, da se zastaranju odreče, ko že pridobi pravico do ugovora zastaranja. Iz menične izjave pa ne izhaja, da bi se menični zavezanec po nastopu zastaranja (terjatve iz posojilne pogodbe) odpovedal zastaranju. Zato je tožeča stranka z zapisom dospelosti menice na dan, ko je bila obveznost iz posojilne pogodbe zastarana, menico izpolnila v nasprotju s pooblastilom, saj jo je izpolnila tako, kot da bi se menični zavezanec po nastopu zastarane obveznosti iz posojilne pogodbe odpovedal zastaranju. V nasprotju z dogovorom (menično izjavo) izpolnjena menica pa nima pravnih učinkov.

Drži sicer prvostopno pojasnjevanje, da se zastaranje meničnih terjatev presoja po meničnem pravu. Vendar pa to za predmetno zadevo pomeni le, da bi, če bi kot datum zapadlosti tožeča stranka na menico zapisala katerikoli dan do 11.6.1999, samostojno zastaranje terjatve iz menice začelo teči od zapisanega datuma dalje.

Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da je prvostopna presoja, da je tožeča stranka bianco menico izpolnila v skladu s pooblastilom, pravno zmotna. Zmotna presoja listine pa pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je po razveljavitvi še nerazveljavljenega dela sklepa o izvršbi tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe namreč ni zasledilo nobene postopkovne kršitve, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP.

Odločitev o stroških pravdnega in pritožbenega postopka temelji na določilu 2. odstavka 165. člena ZPP. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka imela le stroške za plačilo takse za ugovor v znesku 62.246,00 SIT, pritožbene stroške pa je pritožbeno sodišče toženi stranki odmerilo povsem v skladu s stroškovnikom. Priznalo ji je 1128,50 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke na dan izdaje sodbe 110,00 SIT znaša 124.135,00 SIT. Poleg tega je tožena stranka plačala tudi takso za pritožbo v višini 120.493,00 SIT, tako da pritožbeni stroški skupno znašajo 224.628,00 SIT.