Jedro

Zdravnikova navodila, ki jih je delavec dolžan spoštoviti v času bolniškega staleža, niso le tista, ki jih je zdravnik pacientu izrecno dal (npr. da v času bolniškega staleža ne sme opravljati gradbenih del), ampak tudi tista, za katera je logično, da so obsežena že v dejstvu, da je nekomu odobren bolniški stalež in predpisano zdravljenje. Ob omejitvah, ki so bile tožniku predpisane že z odločbo ZPIZ in glede na dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi težav, ki jih ima kot invalid III. kategorije (povišan krvni tlak, težave s hrbtenico), dodatno pa zaradi poškodbe rame in možnost možganske kapi, ni bilo potrebno posebno navodilo, da se je dolžan vzdržati gradbenih del, saj je to logično samo po sebi. Navodilo, naj se takega dela vzdrži, je lahko obseženo že z odobritvijo bolniškega staleža in predpisanim zdravljenjem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 22.6.2004 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja, zato ga je dolžna pozvati nazaj na delo in mu izplačati plače, ki bi jih prejemal v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 209.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo dejstvo, da je tožnik med bolniškim staležem opravljal delo, ki ga ne bi smel. Prepoved opravljanja dela med bolniškim staležem je splošno znana. V praksi je to utrjeno pravilo, ki je znano vsakemu povprečno poslovno sposobnemu človeku. Zato je logično, da teh splošno znanih pravil lečeča zdravnica tožniku ni razlagala; saj ni mogla vedeti, da tožnik dela v svoji hiši. Logično je, da zdravnik pričakuje od pacienta, ki toži za bolečinami v roki, da se ne bo loteval težjih fizičnih del. Tudi omejitve, ki jih je določila invalidska komisija ZPIZ že dne 5.8.2002, je treba šteti za navodila pristojnega zdravnika. Omejitve so bile dane v zvezi s težavami s hrbtenico in visokim krvnim tlakom, zato so bile glede na kasnejšo možgansko kap in poškodbo roke lahko le še večje. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje o tem, ali je tožnik opravljal pridobitno dejavnost. Opravljal je gradbena dela na svoji hiši, torej je delal za svoj račun. Tožnik je šele s 1.8.2004 dobil izrecna navodila od zdravniške komisije, to pa zato, ker je tožena stranka o svojih ugotovitvah obvestila lečečo zdravnico in zdravniško komisijo. Glede na zdravstveno stanje ni mogoče slediti izpovedi lečeče zdravnice, da se tožniku zdravstveno stanje ni moglo poslabšati.

Pri tolmačenju očitanih kršitev bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vse okoliščine in interese strank ter namen sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v času, ko je bil v bolniškem staležu, opravljal razna gradbena dela na svoji nedokončani hiši. Pri tem sta ga videla detektiva agencije R. Glede na svoje zdravstveno stanje teh del ne bi smel opravljati, vendar pa o tem ni imel izrecnih navodil, zato je zaključilo, da odpovedni razlog iz 6. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) ni podan (nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika. oz. zdravniške komisije). Ugotovilo je tudi, da dela, ki ga je opravljal zase, ni mogoče šteti za pridobitno delo.

Pritožbeno sodišče se strinja, da tožnik glede na svoje zdravstveno stanje ne bi smel prenašati gradbenih punt in jih zlagati 10 m stran od hiše, prevažati samokolnice, pospravljati odpadnega materiala, nakladati peska v mešalec in delati malte ter opravljati zidarskih del. Iz izvedenih dokazov povsem nedvomno izhaja, da je navedeno delo opravljal, čeprav je to vztrajno tajil. Pri delu sta ga opazovala detektiva, od katerih je M. Č. tožnika natančno videl in je izključil vsakršno zamenjavo z drugo osebo. Njegova izpoved je popolnoma prepričljiva, zato ni razloga za dvom vanjo. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da delo, ki ga je tožnik opravljal, ne pomeni opravljanja pridobitnega dela. Na svoji hiši je opravljal delo zase, za svoj račun, vendar pa je kot pridobitno delo treba šteti le tako delo, ki se opravi proti plačilu. Z lastnim delom zase oz. svojo družino ni pridobival nobenega zaslužka. Če bi sledili stališču pritožbe in bi bilo pridobitno delo vsako delo, ki se opravlja za svoj račun, bi bilo osebam, ki zaradi svojega poklica ne smejo opravljati pridobitnega dela prepovedano vsakršno delo (npr. gospodinjska opravila), kar pa je seveda nesmiselno.

Preuranjeno pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati nespoštovanja zdravnikovih navodil in sicer zgolj iz razloga, ker tožniku lečeča zdravnica dela na gradbišču ni izrecno prepovedala. Pritožba ima prav, da zdravnikova navodila niso le tista, ki jih ta pacientu izrecno da, ampak tudi tista, za katera je logično, da so obsežena že v dejstvu, da je nekomu odobren bolniški stalež. Bolniški stalež je namenjen zdravljenju oz. okrevanju po bolezni ali poškodbi, zato je logično, da v tem času pacient ne sme opravljati določenih fizičnih del; zato ima tudi odobreno odsotnost z dela. Če delavec ni sposoben za svoje delo, potem je povsem jasno, da se ta nesposobnost razširja tudi na opravila izven delovnega razmerja. Zato ni treba, da je navodilo, da se mora vzdržati določenih aktivnosti, izrecno. Kot je povedala lečeča zdravnica, tožniku ni izrecno prepovedala del na nedograjeni hiši, logično pa je bilo, da jih ne sme opravljati. Pritožba pravilno opozarja, da zdravnica ni mogla vedeti, da bo tožnik delal na hiši, kot tudi ni mogoče pričakovati od zdravnika, da bo predvidel vse življenjske situacije in pacientu v zvezi z njimi dal izrecna navodila.

Pritožba utemeljeno opozarja tudi na odločbo invalidske komisije iz leta 2002, ki vsebuje določene omejitve oz. navodila, katerih del in gibov se mora tožnik izogibati. Kot je povedala lečeča zdravnica, je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi težav, zaradi katerih je invalid III. kategorije (povišan krvni tlak, težave s hrbtenico), dodatno pa tudi zaradi kasnejše možganske kapi in poškodbe rame. V zvezi s tem je moral imeti predpisano zdravljenje - ki tudi lahko vsebuje navodila glede ravnanja. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in lečeče zdravnice v tej smeri ni zaslišalo, dr. M. Š., imenovanega zdravnika, ki je tožniku odobraval bolniški stalež, pa sploh ni zaslišalo. Že laična presoja pripelje do zaključka, da ob omejitvah iz odločbe ZPIZ in splošnega zdravstvenega stanja tožnika niso bila potrebna izrecna navodila o tem, da se mora tožnik vzdržati gradbenih del, ker je bilo to logično samo po sebi. Kljub temu je bilo lahko navodilo, naj se takega dela vzdrži, obseženo že z odobritvijo bolniškega staleža in predpisanim zdravljenjem.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno, zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ponovno zasliši lečečo zdravnico M. G. K. in dodatno dr. M. Š., saj je bil bolniški stalež v spornem obdobju v njegovi pristojnosti. Z njunim zaslišanjem (pomagata naj si s tožnikovo zdravstveno dokumentacijo) naj sodišče prve stopnje ugotovi, zakaj je bil tožniku odobren bolniški stalež, kakšno je bilo zdravljenje oz. predpisana terapija in ali je glede na omejitve, ki jih je imel tožnik na delovnem mestu in splošno zdravstveno stanje ter posredna navodila lahko vedel, kaj lahko dela in česa ne sme. Ponovno naj zasliši tudi tožnika in pri oceni izvedenih dokazov upošteva dejstvo, da je tožnik kljub dokazom, da je delo opravljal, to vztrajno tajil - kar lahko kaže na to, da se je zavedal, da dela ne bi smel opravljati. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje preizkusi tudi, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja res ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR), kar je poleg enega od razlogov iz 1. odstavka 111. člena ZDR drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.