Jedro

Ker je imela tožnica šele v pritožbi v upravnem sporu možnost izpodbijanja domneve nelojalnosti, bi jo moralo že sodišče prve stopnje pozvati, da navede dejstva in okoliščine, s katerimi dokazuje nasprotno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 561/96-9 z dne 7.2.2001 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.3.1996, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine S.G. z dne 31.3.1994. Z njo je bilo ugotovljeno, da R.H.P. roj. 29.8.1872 v S.G. in umrla dne 19.2.1958 v G. v Avstriji, ni državljanka RS in se po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju ZDRS), ni štela za jugoslovansko državljanko.

V razlogih izpodbijane sodbe je med drugim navedlo, da gre v zadevi za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi določbe 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ta določba se v povezavi z 2. odstavkom 9. člena ZDen uporablja za ugotavljanje državljanstva upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 107/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju ZDrz). Po tej zakonski določbi se za državljane ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona (objavljene v Uradnem listu, št. 105/48), to je 4.12.1948 živele v tujini in so se pred ali med vojno s svojim nelojalnim ravanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije. Ugotovitev upravnega organa, da je R.H.P. oseba nemške narodnosti temelji na podatkih Arhiva Republike Slovenije, Pokrajinskega arhiva v M. ter Arhiva Ministrstva za notranje zadeve, in je po presoji sodišča prve stopnje pravilna. Članstvo v Kulturbundu in posest rdeče članske izkaznice sta le dodatni okoliščini, ki kažeta na njeno nemško narodnost. Iz zgodovinskih virov je znano, da je bil cilj nemških nacionalnih organizacij med katere se uvršča Kulturbund izvajanje nemške raznarodovalne politike, njihovi člani pa so bili lahko le pripadniki nemške narodnosti oziroma tisti, ki so se opredelili za nemško narodnost. Iz podatkov navedenih arhivov izhaja tudi, da je imenovana že v letu 1946, torej pred uveljavitvijo novele 2. odstavka 35. člena ZDrž zapustila Slovenijo, česar v tožbi tožnica ne prereka. Zato je ugotovitev upravnih organov, da R.H.P. ni državljanka Republike Slovenije, oziroma da se po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve ZDRS, ni štela za jugoslovansko državljanko, pravilna. S sklicevanjem na določbo 2. odstavka 159. člena ZUP/86 je kot neutemeljen zavrnilo ugovor, po katerem naj bi upravna organa oprla svojo odločitev na dokumente navedenih arhivov, ki niso proglašeni za naravno ali kulturno dediščino.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. in 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen pri ugotavljanju državljanstva vzpostavljena domneva nelojalnosti, ki je po odločbi Ustavnega sodišča RS (št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997) izpodbojna, breme dokazovanja pa nosi, kdor se z njo ne strinja. V obravnavani zadevi ji ni bila dana možnost dokazovanja lojalnosti R.H.P., zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pridržuje si pravico predložiti listinsko dokumentacijo, s katero bo dokazovala lojalnost imenovane. Navaja tudi, da sme upravni organ na podlagi 2. odstavka 159. člena ZUP/86 kot dokazilo uporabiti listine, ki so primerne za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kar pa listine arhivov navedenih v izpodbijani sodbi niso. O dejstvih, ki se v njih navajajo se ne vodi uradna evidenca, niti niso proglašene za del naravne ali kulturne dediščine. Že zato bi morale biti v skladu z 9. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov uničene. Ker jih je izdala tedanja oblast, je že zato podan utemeljen dvom v njihovo verodostojnost. Ugotovitev, da se R.H.P. po predpisih, ki so veljali na območju RS do uveljavitve ZDRS, ni štela za jugoslovansko državljanko, je napačna tudi zato, ker je bilo njenim sorodnikom, ki so bili po vojni pobiti v Jugoslaviji, jugoslovansko državljanstvo priznano. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma sojenje.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zatopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), na katero se sklicuje pritožba, ugotovilo, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva ni neskladna z ustavo. Po presoji Ustavnega sodišča v tej odločbi, vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrz domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega.

V tem primeru je imela tožnica šele s pritožbo zoper sodbo možnost z uspehom uveljavljati dejstva in okoliščine o ravnanju, ki bi izpričevalo lojalnost R.H.P. Glede na prejšnjo razlago 2. odstavka 35. člena ZDrz te možnosti namreč ni imela v upravnem postopku, ne pred izdajo prvostopne odločbe z dne 31.3.1994, ne v pritožbi zoper drugostopenjsko odločbo z dne 22.4.1994 in ne v tožbi, ki jo je vložila dne 11.4.1996, torej še pred objavo navedene odločbe ustavnega sodišča. Zato tudi tožba ni mogla vsebovati nobenih konkretnih dejstev in okoliščin o ravnanju, ki bi izpričevali lojalnost R.H.P. Upravno sodišče, ki je bilo že seznanjeno z navedeno odločbo ustavnega sodišča, bi moralo na podlagi 44. člena ZUS tožnico pozvati, da v določenem roku navede dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija domnevo nelojalnosti, še zlasti zato, ker je tožnica v tožbi temu ugovarjala. Konkretna dejstva in okoliščine, ki bi jih tožnica v pripravljalnem postopku navedla, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na glavni obravnavi (2. odstavek 50. člena ZUS). Ker sodišče prve stopnje tožnice ni pozvalo naj predloži dokaze s tem v zvezi, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku (51. člen ZUS). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve.

Obstoj ostalih dveh pogojev (nemška narodnost in življenje v tujini), je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo obrazložilo in pravilno zavrnilo tožbene ugovore v povezavi z njima. Pritožbeno sodišče se z navedenimi razlogi strinja. Zato zavrača pritožbena ugovora, da se dejstev in okoliščin, na katere opirata svojo odločitev upravna organa, ne more dokazovati z listinami, ki so arhivsko gradivo ter ugovor o neverodostojnosti arhivskih podatkov.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno odločilo na podlagi 74. člena ZUS.