Jedro

Če je kmetijsko zemljišče v skupni lastnini, je potrebno za določitev uporabnika in načina rabe kmetijskega zemljišča soglasje več kot polovice lastnikov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

S prvostopno odločbo je bil zavrnjen vpis tožeče stranke za vpis v evidenco GERK za naslednja zemljišča: parc. št. 743/3, 743/4 in 743/5, vse k.o. … Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ ugotovil, da ima na zemljiščih, za katera je tožnik po pooblaščencu A.A. predlagal vpis GERK-ov, že vpisane GERK-e kmetijsko gospodarstvo, katerega nosilec je B.B. Zemljiškoknjižni lastnik predmetnih parcel je C.C., ki je pokojni od 1. 4. 2011. Upravni organ je tudi ugotovil, da je predmetne nepremičnine sedaj pokojni C.C. z notarskim zapisom – darilno pogodbo z dne 20. 4. 2011 (pravilno 2. 3. 2011) prenesel na B.B., kar pa zemljiškoknjižno ni bilo izvedeno zaradi smrti darovalca. Prvostopni organ je v skladu s 34. členom Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik) B.B. pozval, naj predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe teh zemljišč oziroma sprosti ta del GERK-a, če dokazil nima. B.B. je prvostopnemu organu sporočil, da je dedič po pokojnem C.C., predmetne parcele pa so bile v komasacijskem postopku združene z njegovimi parcelami in vpisane v enoten GERK. Razen tega je izjavil, da sprošča GERK v delu, ki zajema navedene parcele, in da bo po končanem zapuščinskem postopku dostavil sklep o dedovanju po pokojnem C.C. in si potem priključil predmetne parcele v svoj GERK. Upravni organ je predmetno zemljišče na zahtevo B.B. sprostil in je ta GERK sedaj pripisan Ministrstvu za kmetijstvo in okolje v Ljubljani.

Prvostopni organ ugotavlja še, da je tožeča stranka predložila izjavo dedinje po pokojnem C.C., D.D., iz katere sicer izhaja, da imenovana prepušča v najem A.A. zemljišča v k.o. …, vendar dokler ni sklepa o dedovanju oziroma soglasja vseh dedičev po pokojnem, upravna enota ne more pripisati GERK-a na nobeno kmetijsko gospodarstvo. Izjava, da je imenovana večinska dedinja, namreč ni podkrepljena z dokazi, B.B. pa prav tako navaja, da je tudi on dedič po pokojnem C.C. Tudi po pozivu tožnik dokazila, s katerim bi izkazoval pravico do uporabe in s tem vpis novo nastalega GERK-a ob opozorilu, da predložena izjava dedinje D.D. ne zadošča, ni predložil. Glede na to upravni organ zaključuje, da pravica do uporabe ni izkazana, zato je vlogo tožeče stranke zavrnil. Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pa je njegovo pritožbo z v uvodu navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Zemljiškoknjižni lastnik predmetnih zemljišč je C.C., tožnik pa dokazil o pravici do uporabe teh zemljišč ni predložil. Izjava dedinje D.D. za to ne zadošča, saj ne izkazuje, da je D.D. večinska dedinja. Iz izjave namreč ni razvidno, kolikšen je dedni delež D.D. Kolikšen je njen dedni delež in kakšen je vpliv darilne pogodbe na dedovanje pa bo odločalo sodišče v zapuščinskem postopku. Ker predmetna izjava ne dokazuje soglasja več kot polovice lastnikov, kar je potrebno za določitev uporabnika zemljišča v skladu s 7. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), tožeča stranka pravice do uporabe predmetnih zemljišč ni izkazala.

Glede pritožbenih navedb pa drugostopni organ še pojasnjuje, da predmet tega postopka ni pravilnost vpisa GERK-a v evidenco GERK B.B., razen tega pa je organ prve stopnje ta del GERK-a, ki dejansko pripada C.C., sprostil. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi kršitve materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik poudarja, da darilna pogodba z dne 20. 4. 2011 ni bila zemljiškoknjižno izvedena. Poudarja, da B.B. po pozivu prvostopnega organa ni predložil potrdila, s katerim bi izkazoval pravico do uporabe zemljišč. Tožnik je takšno potrdilo, to je izjavo dedinje D.D., predložil. Opozarja na to, da je upravni organ upravičenost vpisa GERK-a B.B. začel ugotavljati šele po tem, ko je tožnik vložil zahtevo za vpis GERK-a v evidenco GERK. Pred tem je očitno zadoščalo, da je predložil darilno pogodbo, čeprav ta ne more predstavljati dokazila o lastništvu. To kaže na nepravilnost ravnanja prvostopnega organa. Sedaj je GERK pripisan Ministrstvu za kmetijstvo in okolje v Ljubljani in to očitno kaže na to, da upravni organ meni, da je bolje, da ostane kmetijsko zemljišče neobdelano, kot pa da bi bilo dano v uporabo tožniku. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek, priglaša pa tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Način vodenja registra kmetijskih gospodarstev določa Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev (Pravilnik). Ta v 7. točki prvega odstavka 2. člena določa, da so zemljišča v uporabi kmetijskega gospodarstva, tista zemljišča, za katera ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe. Pravico do uporabe ima nosilec, ki je lastnik ali zakupnik zemljišča oziroma ima za uporabo zemljišča pridobljeno soglasje lastnika zemljišča ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. V primeru zemljišč v solastnini ali skupni lastnini ima nosilec pravico do uporabe v skladu s 7. členom ZKZ.

Upravna enota vpiše v register kmetijskih gospodarstev podatke o GERK na podlagi predloga nosilca (prvi odstavek 22. člena Pravilnika). Če vpis GERK ni mogoč, ker je na istem zemljišču že vpisan GERK drugega kmetijskega gospodarstva, upravna enota ravna v skladu s 34. členom pravilnika (šesti odstavek 22. člena Pravilnika). Če nosilec želi vpisati GERK na zemljišču, kjer je že vpisan GERK drugega nosilca, ga upravna enota pozove, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe tega zemljišča. Če teh dokazil ne predloži, upravna enota vpis GERK v RKG z odločbo zavrne (prvi odstavek 34. člena Pravilnika). Če nosilec, ki ima na spornem zemljišču vpisan GERK, dokazil o pravici do uporabe zemljišča ne predloži ali če se iz teh dokazil ugotovi, da pogoji za vpis v GERK niso izpolnjeni, upravna enota odloči o izbrisu GERK iz RKG (drugi odstavek 35. člena Pravilnika).

Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila v predmetni zadevi pravilno uporabljena. Izjava D.D. z dne 18. 3. 2013 tožniku ne daje pravice do uporabe. Do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prvi odstavek 145. člena Zakona o delovanju - v nadaljevanju ZD), gre torej za skupno lastnino. Če je kmetijsko zemljišče v skupni lastnini, pa je potrebno za določitev uporabnika in načina rabe kmetijskega zemljišča soglasje več kot polovice lastnikov (druga alinea drugega odstavka 7. člena ZKZ). Iz izjave D.D. soglasje več kot polovice lastnikov ne izhaja. Razen tega pa se predmetna izjava nanaša na A.A., saj iz nje izhaja, da se predmetno zemljišče daje v brezplačen zakup A.A., ta pa v upravnem postopku nastopa kot pooblaščenec vlagatelja zahteve za vpis GERK in ne kot stranka tega postopka.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami pravilnosti izpodbijane odločitve ne more omajati. Iz zgoraj obrazloženega izhaja, da tožeča stranka pravice do uporabe predmetnih zemljišč ni izkazala, zato za vpis GERK na njen KMG-MID ni pogojev. Morebitne nepravilnosti v postopku vpisa GERK na KMG-MID B.B. pa niso predmet tega postopka, razen tega predmetna zemljišča na KMG-MID B.B. niso več vpisana.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča je zahtevala povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.