Jedro

Do vpisa je prišlo 8.7.1998, torej v času veljavnosti ZZK, ki je veljal od 16.7.1995 do 15.9.2003. 16.9.2003 je začel veljati novi ZZK – ZZK-1. ZZK je v 2. odstavku 102. člena med drugim določal, da se mora izbrisna tožba vložiti v 3 letih od vložitve predloga za vpis izpodbijane vknjižbe. Rok je bilo torej treba računati od vložitve predloga in ne od vpisa. V konkretnem primeru je torej 3-letni rok iztekel najkasneje 8.7.2001. To je bilo še v času veljavnosti ZZK. ZZK-1, ki roka za vložitev izbrisne tožbe ne določa več, je začel veljati 16.9.2003. Ker je stari rok, torej rok po ZZK, potekel pred uveljavitvijo ZZK-1, novega roka ni več mogoče uporabiti, čeprav je bila tožba vložena po novem zakonu. V obravnavanem primeru vprašanje zastaranja ne more biti sporno, saj se je 3-letni rok v celoti iztekel v času veljavnosti ZZK. Z uveljavitvijo ZZK-1 ni mogel „oživeti“.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice na ime tožene stranke v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani pri vl. št. 2200, k.o. V., neveljavna in se izbriše ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Tožeči stranki je tudi naložilo, da mora toženi stranki povrniti 6.253,69 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za izbrisno tožbo po določbah Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Tožnica ni izkazala, da bi na podlagi listin, s katerimi razpolaga, lahko prišlo do njene vknjižbe v zemljiško knjigo, zato nima aktivne legitimacije. Zahtevek je tudi zastaran. Tožnici tudi nista dokazali, da bi bila vknjižba lastninske pravice tožene stranke materialnopravno zmotna.

Zoper sodbo se pritožujeta tožnici iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Sklicujeta se na odločbo Geodetske uprave Ljubljana, opr. št. 453/3-796/95 z dne 13.3.1996, s katero je bila opravljena parcelacija takratne parcele št. 136/3 v tri nove parcele, med drugim tudi v parcelo št. 136/5. Ta parcela predstavlja delež, ki je že od leta 1983 sodil v last M. Ž. V sporazumu z dne 8.12.1983 je bil označen z rdečo barvo. Jasno je bilo, da gre za del takratne parcele št. 136/3, ki pripada lastniku stanovanja v I. nadstropju, torej M. Ž. Tožnici sta s kupoprodajno pogodbo z dne 29.11.1996 od A. B. kupili nepremičnino, ki je navedena v točki I pogodbe, 1/3 zemljiškoknjižnega telesa II, kar v naravi predstavlja dvoinpolsobno stanje v I. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani na naslovu R. d. s pripadajočim zemljiščem v last in posest. Tožnici tako posedujeta ustrezne listine in izkazujeta verigo zavezovalnih pravnih poslov, s katerimi je bila nanju pravilno prenesena lastninska pravica. Na tej podlagi bi se lahko ob vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja lahko vpisali v zemljiško knjigo kot lastnici. Tožena nikoli ni mogla pridobiti lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 136/5, ker je njeni pravni predniki niso imeli. Tudi zatrjevali je niso. Iz pogodbe med toženo stranko ter D. in Ma. M. ne izhaja, da ima tožena stranka kakršenkoli delež na parc. št. 136/5. Toženi stranki je bilo to dobro znano. Zato ni res, da tožnici nimata aktivne legitimacije za izbrisno tožbo. Napačna je tudi odločitev glede zastaranja, ker se je sodišče oprlo na določbe Zakona o zemljiški knjigi – ZZK in ne na določbe sedaj veljavnega ZZK-1. Pritožba nato v nadaljevanju pojasnjuje svoje pravno stališče v zvezi s tem vprašanjem ter se sklicuje na stališče Višjega sodišča v Kopru v zadevi I Cp 918/2004, odločbo II Ips 225/2000 in II Ips 385/2002 VS RS. Sklicuje se tudi na teorijo, ki da poudarja, da je izbrisna tožba zelo podobna vindikacijski tožbi.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; dejansko stanje je pravilno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje v pretežni meri sprejema razloge izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Odgovoriti je torej treba le na pritožbene trditve.

Sodišče druge stopnje se predvsem strinja s sodiščem prve stopnje, da je potekel rok za vložitev izbrisne tožbe. Zahtevek za izbris je torej zastaran, ne da bi bilo treba nadaljnje pogoje sploh ugotavljati.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je do vpisa prišlo 8.7.1998, torej v času veljavnosti Zakona o zemljiški knjigi – ZZK, ki je veljal od 16.7.1995 do 15.9.2003. 16.9.2003 je začel veljati novi Zakon o zemljiški knjigi – ZZK-1. ZZK je v 2. odstavku 102. člena med drugim določal, da se mora izbrisna tožba vložiti v 3 letih od vložitve predloga za vpis izpodbijane vknjižbe. Rok je bilo torej treba računati od vložitve predloga in ne od vpisa. V konkretnem primeru je torej 3-letni rok iztekel najkasneje 8.7.2001. To je bilo še v času veljavnosti ZZK. ZZK-1, ki roka za vložitev izbrisne tožbe ne določa več, je kot rečeno, začel veljati 16.9.2003. Ker je stari rok, torej rok po ZZK, potekel pred uveljavitvijo ZZK-1, novega roka ni več mogoče uporabiti, čeprav je bila tožba vložena po novem zakonu. V obravnavanem primeru vprašanje zastaranja ne more biti sporno, saj se je 3-letni rok v celoti iztekel v času veljavnosti ZZK. Z uveljavitvijo ZZK-1 ni mogel „oživeti“. Podrobneje zato na pritožbene trditve v zvezi z zastaranjem ni treba odgovarjati niti ne polemizirati s stališči, ki jih pritožba v zvezi s tem navaja. Glede na spredaj izraženo stališče ne gre za odstop od sodne prakse glede na primere, ki jih navaja pritožba.

Ker je sodišče prve stopnje navedlo še druge razloge, zaradi katerih zahtevek ni utemeljen, bo sodišče druge stopnje odgovorilo tudi na pritožbene trditve v zvezi s tem.

Točna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici, četudi bi uspeli z izbrisno tožbo, svojega položaja ne bi v ničemer izboljšali, saj nimata listine, na podlagi katere bi se lahko vknjižili kot solastnici celotne parcele št. 136/5. Vzpostavitev prejšnjega zemljškoknjižnega stanja bi pomenila, da bi se pri 2/3 nepremičnine ponovno vknjižila D. in Mi. M., medtem, ko je M. Ž. tako ali tako v času odločanja še vedno vknjižen kot solastnik. Tudi sicer je vprašljiva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja za osebo, ki v pravdi ni udeležena.

Pritožba nima prav, ko se sklicuje na parcelacijo, ki jo je, kot pravi pritožba, Geodetska uprava opravila 13.3.1996. Odločba oz. parcelacija je lahko osnova za dogovor med solastniki o razdelitvi nepremičnine. Tak dogovor pa v pisni obliki ni bil opravljen in torej ni listine, ki bi tak dogovor izkazovala. Ni se mogoče strinjati s pritožbo, češ da je parcela 136/5 predstavljala delež, ki da je že od leta 1983 v last M. Ž. V odločbi višjega sodišča z dne 10.2.2010, I Cp 3959/2009 je bilo podrobno pojasnjeno, da tak dogovor, torej dogovor o delitvi solastnine glede na tedanje predpise ni bil mogoč. V okviru dogovora je lahko uporaba dela parcele 136/3, ki je kasneje dobil parc. št. 136/5, pripadla M. Ž., lastninskega stanja pa tak dogovor ni mogel spremeniti. Solastnina ni bila razdeljena, o čemer podrobneje govori že navedeni sklep. To, da sta tožnici s pogodbo z dne 29.11.1996 kupili 1/3 zemljiškoknjižnega telesa II, je lahko točno – ali pa to predstavlja v naravi dvoinpolsobno stanovanje v I. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani na naslovu R. d. s pripadajočim zemljiščem, kot pravi pritožba, pa ni zavezujoče za tiste solastnike, ki pri pogodbi niso sodelovali. Ni res, kar trdi pritožba, češ da imata tožeči stranki brez dvoma ustrezne listine in izkazujeta verigo zavezovalnih pravnih poslov, s katerimi je bila nanju pravilno prenesena lastninska pravica. Takih listin nimata. Imata samo listino, s katero izkazujeta nakup 1/3 zemljiškoknjižnega telesa II v razmerju do A. B. oz. v razmerju do M. Ž., ki je po stanju zemljiške knjige v času odločanja še vedno knjižen v zemljiški knjigi. V razmerju do tožencev oz. do njunega deleža nimata nobene listine. Kako sta D. in Mi. M. prenašala svoje solastninske deleže, ni stvar tega postopka. Verige zavezovalnih pravnih poslov torej ni. Kot kažejo dejstva, ugotovljena v postopku, so prvotni solastniki med seboj sklepali dogovor o načinu uporabe. Tega dogovora glede na takratne predpise niso mogli realizirati v obliki delitve, kajti slednja ni bila mogoča na način, na kakršnega so se tedaj dogovorili. Geodetska delitev v letu 1996 bi lahko bila šele podlaga za dokončno ureditev, vendar do tega očitno ni prišlo, ker so prvotni solastniki še pred dokončno razdelitvijo svoje solastnine odsvajali deleže tako kot, da je nepremičnina razdeljena, čeprav dejansko ni bila. Tožnici torej z listinami ne izkazujeta oškodovanje svoje pravice. Tako torej tudi vknjižba lastninske pravice tožene stranke ni materialnopravno zmotna. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnici na parceli št. 136/5 nista na nobeni podlagi pridobili lastninske pravice.

S tem je odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške. Tožeča jih nosi zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena pa zato, ker odgovor na pritožbo ne predstavlja stroškov, ki bi bili potrebni za pravdo (152. člen, 1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 155. člena ZPP).