Jedro

Toženka tožniku ni omogočila, da bi dopust koristil. Toženka ni niti zatrjevala, da bi tožnika poučila o njegovih pravicah glede izrabe dopusta, da je konkretno poskrbela, da je imel dejansko možnost koristiti plačan letni dopust, da ga je kakorkoli pravočasno vzpodbudila, da naj to stori, ga poučila o posledicah, do katerih bo prišlo, če tega ne bo storil. Tožniku niti ni izdala sklepa o odmeri letnega dopusta. Toženka torej ni zatrjevala niti izkazala razlogov na njeni strani, ki bi jo razbremenili odgovornosti, ki jo ima delodajalec, in je moč zaključiti, da je ravnala protipravno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati pripadajoč neto znesek od bruto zneska 5.517,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 dalje do plačila (točka I izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun bruto zneska, in razveljavilo v tej zvezi opravljena pravdna dejanja (točka II izreka, zoper katero ni vložena pritožba). Odločilo je še, da mora toženka tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.247,16 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen dopust le ob prenehanju delovnega razmerja, če tega do takrat objektivno ni mogel izrabiti, niti predvideti vzroka, zaradi katerega tega ni mogel storiti. Tako stališče izhaja tudi iz sodbe VSRS opr. št. VIII Ips 191/2010 in sodbe sodišča EU opr. št. C-118/13. Zato je tožnik upravičen le do nadomestila za neizrabljen sorazmerni del letnega dopusta za leto 2016, in sicer v višini 27 dni, kolikor mu ga je pripadlo do 18. 11. 2016, ko mu je prenehalo delovno razmerje (do takrat ga objektivno ni mogel izrabiti). Ni pa upravičen do izplačila nadomestila za neizrabljen sorazmerni del dopusta za leto 2016 in leto 2017, ki je nastal kot posledica sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je odpoved nezakonita, saj se je z reintegracijo zanj ponovno vzpostavilo delovno razmerje, ki še vedno traja. Tako izplačilo bi bilo v nasprotju s 164. členom ZDR-1, odločitev sodišča pa bi vodila v situacije, ko bi delodajalci delavcem izplačevali letni dopust, namesto da bi ga ti izrabili. Tožniku dopust za leto 2017 sploh ni bil odmerjen, na delodajalca tudi ni naslovil zahteve za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, da bi lahko koristil sodno varstvo, zato tudi niso podane procesne predpostavke za odločanje pred sodiščem. Ker tožniku dopust za leto 2017 ni bil odmerjen, sodišče tudi ne razpolaga s podatkom glede števila dni dopusta, ki bi tožniku pripadali v letu 2017, in bi moralo zahtevek v tem delu zavreči. Sodišče je s stališčem v 4. točki obrazložitve sodbe nekritično enačilo nadomestilo za neizrabljen dopust z odškodnino, čeprav gre za različni terjatvi. Tožnik tudi ni upravičen do izplačila odškodnine za neizrabljen dopust. Sodišče v tej smeri sploh ni presojalo tožnikovega zahtevka, tožnik pa ni dopolnil tozadevne trditvene podlage in je ta nezadostna. Podane bi morale biti predpostavke civilnega delikta. Ker so bile tožniku že priznane vse pravice iz delovnega razmerja (tudi nadomestilo plače), toženki ni moč očitati, da je ravnala protipravno. Sodišče je nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je v celoti sledilo s strani tožnika predlagani višini nadomestila, ki ga je ta računal na podlagi plače iz leta 2018, ki je bila višja kot plača iz leta 2016. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke, da bi ta ugotovil pravilno osnovo za odmero morebitnega nadomestila oziroma morebitne odškodnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevek za plačilo nadomestila za leto 2017 zavrže, zahtevek za plačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2016 po prenehanju delovnega razmerja pa zavrne, podredno pa naj sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, in sicer glede dejstva, ali je tožnik upravičen do izplačila nadomestila tudi za obdobje po dejanskem prenehanju delovnega razmerja, prav tako tudi glede pravilne višine nadomestila. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je ta neutemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Tudi sicer pa je toženka navedeno kršitev uveljavljala zgolj pavšalno, zato nanjo argumentirano ni mogoče odgovoriti.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost zahtevka za plačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizkoriščeni letni dopust tožnika za leti 2016 in 2017. Podlagi za ta zahtevka sta v 164. členu oziroma v 179. členu Zakona od delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Skladno s 164. členom ZDR-1 je neveljaven sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Po določbi 179. člena ZDR-1 pa mora delodajalec delavcu, če mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 179. člena ZDR-1). Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec delavcu povzročil s kršenjem pravic iz delovnega razmerja (drugi odstavek 179. člena ZDR-1).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim toženka v pritožbi ne nasprotuje, izhaja, da je toženka dne 2. 7. 2016 tožniku prepovedala opravljanje dela, nato pa mu izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V sodnem postopku je bilo v novembru 2017 pravnomočno ugotovljeno, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ugodeno je bilo tudi tožnikovim zahtevkom za reintegracijo in reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je bil nazaj na delo pozvan 13. 4. 2018 in je pri toženki še vedno zaposlen. Dopusta v letu 2016, do dneva, ko mu je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela, ni mogel koristiti, saj je bil v bolniškem staležu. Toženka mu letnega dopusta za leto 2017 ni odmerila, niti mu ni omogočila, da bi ga koristil. 9. Iz pritožbenih navedb izhaja, da toženka po temelju ne nasprotuje plačilu nadomestila za 27 dni neizkoriščenega letnega dopusta iz leta 2016, torej za sorazmerni del dopusta, ki je tožniku pripadal glede na čas zaposlitve pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (to je pred 18. 11. 2016). Nasprotuje pa plačilu za preostale dni vtoževanega dopusta, in sicer za 3 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2016 in za 30 dni neizkoriščenega dopusta za leto 2017. Vztraja na stališču, da tožnik do plačila zanje ni upravičen, saj nadomestilo za neizkoriščen dopust delavcu pripada zgolj, če mu je delovno razmerje prenehalo in ga pred tem objektivno ni mogel izkoristiti, za odškodnino pa naj tožnik ne bi podal zadostne trditvene in dokazne podlage, zaradi prisojenega nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa naj tudi ne bi bilo podano protipravno ravnanje toženke.

10. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem toženke, da za preostale 3 dni neizkoriščenega dopusta iz leta 2016 in neizkoriščen dopust za leto 2017 tožniku ne pripada nadomestilo za neizkoriščen dopust po 164. členu ZDR-1, saj mu delovno razmerje pri toženki zaradi pravnomočno ugotovljene nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledične reintegracije še vedno traja. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je tožnik upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust, zmotno uporabilo materialno pravo. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožniku plačati z izpodbijano sodbo dosojeni znesek, kljub temu pravilna, in sicer na drugi – odškodninski pravni podlagi. Tožnik je upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust tudi za čas po datumu nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (to je po 18. 11. 2016), torej za celotno obdobje s pravnomočno sodbo za nazaj priznanega delovnega razmerja.1

11. Delavec, ki mu delovno razmerje ni prenehalo in mu delodajalec med trajanjem delovnega razmerja ni pravilno omogočil izrabe letnega dopusta, ima namreč pravico do ustrezne odškodnine zaradi kršitve pogodbenih obveznosti v času trajanja delovnega razmerja,2 kar je, glede na njegove trditve, vtoževal tudi tožnik. Tako upravičenje izhaja tudi iz stališč sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) v zadevah C-214/16 in C-684/16, čeprav se nanašata na vprašanje plačila nadomestila za neizrabljen dopust ob prenehanju delovnega razmerja. Iz slednje tako izhaja stališče, da mora delodajalec konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga vzpodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati – podrobno in pravočasno, zato da si lahko zadevna oseba s tem dopustom še vedno zagotovi počitek in sprostitev, ki naj bi ji bil namenjen – pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos izgubljen. Ob tem je še izrecno poudarilo, da dokazno breme nosi delodajalec in da mora ta dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen. Delavec pa to pravico lahko izgubi šele, če delodajalec v zvezi s tem predloži dokaz, da delavec po tem, ko je dejansko imel možnost uveljaviti pravico do plačanega letnega dopusta, tega ni storil namerno in ob popolnem poznavanju posledic tega neuveljavljanja.

12. Glede na navedeno in ugotovljeno dejansko stanje tožniku pripada odškodnina za neizrabljen dopust. Kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, toženka tožniku ni omogočila, da bi dopust, za katerega vtožuje plačilo, koristil. Tega toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, niti tega ne trdi v pritožbi. Toženka ni zatrjevala, da bi tožnika poučila o njegovih pravicah glede izrabe dopusta, da je konkretno poskrbela, da je imel dejansko možnost koristiti plačan letni dopust, da ga je kakorkoli pravočasno vzpodbudila, da naj to stori, ga poučila o posledicah, do katerih bo prišlo, če tega ne bo storil. Še več. Tožniku za leto 2017 niti ni izdala sklepa o odmeri letnega dopusta. Toženka torej ni zatrjevala niti izkazala razlogov na njeni strani, ki bi jo razbremenili odgovornosti, ki jo ima delodajalec, in je moč zaključiti, da je ravnala protipravno. Zaradi tega pa je tožniku nastala škoda,3 saj pravica do plačanega letnega dopusta poleg same odsotnosti z dela (dejanske izrabe dopusta) vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica je povsem premoženjska, zato je tožnik upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo v višini nadomestila plače, ki bi mu bilo izplačano, če bi koristil letni dopust.4

13. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožnikova trditvena in dokazna podlaga glede odškodninske odgovornosti toženke nezadostna. Tožnik je v svojih vlogah glede tega podal izrecne, relevantne in zadostne navedbe, in sicer, da letnega dopusta ni mogel koristiti po krivdi toženke, da mu toženka (zaradi nezakonite odpovedi) letnega dopusta ni priznala niti odmerila in ga zato ni mogel koristiti, da mu zato pripada odškodnina, da zgolj izplačilo nadomestila plače ne sanira odpovedi, ampak mu mora biti priznana tudi pravica do dopusta, četudi zgolj v denarni obliki. V zvezi s podanimi trditvami je tožnik predlagal tudi ustrezne dokaze. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, iz katerih izhajajo elementi odškodninske odgovornosti. Na osnovi teh pa je pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava lahko presojalo tudi utemeljenost tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za neizrabljen dopust, četudi sodišče prve stopnje tega ni storilo.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik do odškodnine ni upravičen, ker da so mu bile že priznane vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar naj bi po stališču toženke dokazovalo, da ni ravnala protipravno. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da za nazaj priznano nadomestilo plače ne pomeni, da tožnik z neizkoriščenim letnim dopustom ni bil v ničemer prikrajšan, saj se namen nadomestila plače razlikuje od namena odškodnine ali nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Namen prvega je delavcu povrniti znesek plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, namen drugega pa je delavcu omogočiti pravico do plačanega letnega dopusta, čeprav zgolj v denarni obliki.5

15. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve sodbe nekritično enačilo nadomestilo za neizrabljen letni dopust z odškodnino. V tej točki sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do ugovora toženke glede spremembe tožbe. Pravilno je zaključilo, da ta ni utemeljen, in da tožnik tožbe ni spremenil, saj uveljavlja zgolj en zahtevek, vendar ga utemeljuje na dveh različnih pravnih podlagah (tretji odstavek 184. člena ZPP), v zvezi s katerima je podal tudi ustrezne trditve. Sodišče prve stopnje torej že na tem mestu razlikuje med odškodnino in nadomestilom za neizkoriščen letni dopust. 16. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da bi tožnik moral od toženke najprej zahtevati odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja po 24. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in da zaradi odsotnosti takega ravnanja ni podana procesna predpostavka za sodno varstvo. Glede na v tej sodbi že obrazložena stališča SEU in VSRS je namreč delodajalec tisti, od katerega se pričakuje aktivno ravnanje v zvezi s pravico do dopusta. Tudi sicer pa tožnik vtožuje denarni zahtevek, ki ga, glede na določbo četrtega odstavka 200. člena ZDR-1, lahko uveljavlja neposredno pred sodiščem.

17. Zahtevek tožnika je utemeljen tudi po višini. Pri določitvi števila dni neizkoriščenega dopusta je potrebno upoštevati stališče SEU, da se kopičenje pravic do letnega dopusta v primeru nezakonite odpovedi presoja drugače kot v primeru dolgotrajnega bolniškega staleža, pri katerem se upoštevajo tudi interesi delodajalca, medtem ko pa mora pri nezakoniti odpovedi delodajalec nositi posledice za svoje nezakonito ravnanje.6 Zato je toženka tožniku dolžna izplačati tudi odškodnino za sporne dni neizkoriščenega dopusta za leto 2016. V zvezi s škodo za neizkoriščen letni dopust za leto 2017 pa je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči, ker ni razpolagalo s podatkom o številu dni le-tega, saj ta tožniku ni bil odmerjen. Toženka namreč tožnikovih trditev, da mu za leto 2017 pripada 30 dni letnega dopusta, v postopku sploh ni prerekala.

18. Kot rečeno, je bil zaradi ravnanja toženke tožnik oškodovan za znesek, ki bi mu bil v času dopusta izplačan kot nadomestilo plače. Ker je sodišče prve stopnje nadomestilo za neizplačan dopust izračunalo prav na osnovi tožniku izplačanega nadomestila plače v času dopusta, je torej višina škode enaka prisojenemu znesku nadomestila za neizkoriščen dopust in je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna. Toženka neutemeljeno nasprotuje odločitvi o višini zahtevka. Sodišče prve stopnje je na podlagi podanih navedb ter predloženih listin pravilno sledilo izračunu tožnika, saj toženka načina njegovega izračuna ni obrazloženo prerekala, ni predložila svojih izračunov, svojih s tem v zvezi podanih pavšalnih navedb pa ni pojasnila ali izkazala, zaradi česar se jih ni dalo preizkusiti. Nedopustno tako šele v pritožbi prvič izpostavlja, da je nesprejemljivo, da se nadomestilo za neizkoriščen dopust računa na podlagi obračuna plače v letu 2018 (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je enostavni matematični izračun tožnika lahko preizkusilo samo, zato je pravilno zavrnilo tudi dokaz z izvedencem finančne stroke. Taki odločitvi sodišča prve stopnje toženka tudi sicer ne more utemeljeno nasprotovati, saj sama izvedbe tega dokaza ni predlagala.

19. Ker glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi določil Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 279,99 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1 Prim. sodbo VSRS VIII Ips 24/2021 (gre za zadevo, v kateri je bil izdan sklep VIII DoR 271/2020, na katerega se v zvezi z dopuščenimi revizijskimi vprašanji, ki so uporabljiva tudi v obravnavanem sporu, sklicuje pritožba). 2 Prim. sodbo VSRS VIII Ips 42/2019. 3 Škoda je enaka koristi, ki bi jo tožnik dosegel, če bi toženka svojo zakonsko obveznost pravilno izpolnila. 4 Prim. sodbo in sklep VSRS VIII Ips 23/2022. 5 Prim. sodbo VSRS VIII Ips 135/2017, 11. točko obrazložitve, in sodbo VSRS VIII Ips 24/2021, 16. točko obrazložitve. 6 Prim. SEU C-762/18 in C-37/19, sodbo VSRS VIII Ips 24/2021.