Jedro

V primerih, ko je stranka po določilih 11.čl. ZST oproščena plačila sodne takse, mora, glede na določila 1. odst. 17. čl. ZST, ko taks oproščena stranka v sodnem postopku uspe, dolgovano takso plačati nasprotna stranka, za katero ne velja taksna oprostitev.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo neplačane sodne takse, ki jih mora poravnati tožeča stranka; za odgovor na tožbo 190.000,00 SIT in kazenska taksa nanjo 95.000,00 SIT ter za odgovor na pritožbo 190.000,00 SIT ter kazenska taksa nanjo 95.000,00 SIT.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka po svojih pooblaščencih in predlaga njegovo spremembo tako, da se ugotovi, da tožeča stranka ni dolžna plačati nikakršnih sodnih taks več. Meni, da je sodišče napačno uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in določila Zakona o sodnih taksah (ZST). Sodišče namreč od tožeče stranke ne more zahtevati stroškov postopka, ki niso bili priglašeni in ki niso bili s sodbo odmerjeni. Ne glede na to, da je bila tožena stranka oproščena plačila sodnih taks, bi jih morala prijaviti v stroškovniku do konca naroka za glavno obravnavo. Enako pa velja tudi za stroške sodnih taks za odgovor na pritožbo, saj je Okrožno sodišče v N. 10.3.2005 izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se toženi stranki ne priznajo stroški nastali z umikom pritožbe. Sodne takse so del stroškov in če je sodišče tako odločilo, to pomeni, da ni mogoče naknadno zahtevati plačila sodnih taks za odgovor na pritožbo. Tožeča stranka še opozarja, da je rok za izterjavo sodnih taks za odgovor na pritožbo že davno potekel in da je ta terjatev zastarana.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da stališče tožeče stranke, da naj bi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru napačno uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku in določila Zakona o sodnih taksah ni pravilno. V konkretni zadevi gre namreč za primer, ko je bila tožena stranka kot lokalna skupnost po 11. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST) oproščena plačila sodnih taks pri čemer pa je bil s pravnomočno sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen (1.odst.17.čl.ZST). V primerih, ko je stranka po določilih 11.čl. ZST oproščena plačila sodne takse, mora, glede na določila 1.odst.17.čl. ZST, ko taks oproščena stranka v sodnem postopku uspe, dolgovano takso plačati nasprotna stranka, za katero ne velja taksna oprostitev. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ta obveznost pa, kot je ugotovilo že sodišča prve stopnje, glede na določilo 1.odst.17. čl. ZST ni pogojena z dejstvom ali je taks oproščena stranka te v okviru stroškov postopka priglasila, kot zmotno meni tožeča stranka v pritožbi. Napačno pa je nadalje tudi stališče pritožbe, da naj bi ne bila tožeča stranka dolžna plačati takse za odgovor na pritožbo, ker je Okrožno sodišče v N. s sklepom z dne 10.3.2005 odločilo, da se toženi stranki ne priznajo stroški nastali z umikom pritožbe. Tudi v tem primeru ima prav sodišče prve stopnje, ko se sklicuje na določilo 1. odst. 17. člena ZST po katerem je neposredni zavezanec za plačilo takse tudi za odgovor na pritožbo tožeča stranka. S sklepom, na katerega se v pritožbi tožeča stranka sklicuje pa je dejansko sodišče odločilo le o stroških pritožbenega postopka, ki jih je tožena stranka priglasila in ki dejansko sploh ne zajemajo sodnih taks, saj te, glede na določilo 11.čl. ZST sploh ne predstavljajo stroškov tožene stranke. Neutemeljena pa je tudi trditev tožeče stranke, da naj bi pravica zahtevati plačilo taks za odgovor na pritožbo že zastarala. Glede na določilo 1. odst. 9. člena ZST namreč pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati, v vsakem primeru pa zastaranje nastane, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse. Že dejstvo, da je bil odgovor na pritožbo vložen dne 7.1.2005, nalog za plačilo te takse pa je tožeča stranka prejela dne 21.2.2005 (l.št. 79 spisa) kaže na to, da v obravnavanem primeru ni potekel niti relativni zastaralni rok. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo.