Jedro

Tožnik ni upravičen do odkupa stanovanja po 117. čl. SZ, če je njegov oče, ki je bil imetnik stanovanjske pravice, umrl pred uveljavitvijo navedenega zakona, tožnik pa v času uveljavitve SZ ni bil uporabnik tega stanovanja.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za povračilo stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prodati tožniku stanovanje v A. v izmeri 41,60 m2 po vrednosti točke na dan vložitve tožbe in v roku 15 dni po pravnomočnosti, ker bo sicer sodba nadomestila takšno pogodbo. Tožeči strnki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki 60.540,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh. Ugotovilo je, da je tožnikov oče, ki je bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v A. umrl pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona, tožnik v spornem stanovanju ni bival, zato ne spada v krog oseb, ki bi po smrti očeta lahko postali imetniki stanovanjske pravice. Pravico do odkupa po Stanovanjskemm zakonu zato nima, sicer pa je odkup sploh zahteval po preteku dveh leti iz člena 123 Stanovanjskega zakona.

Zoper to sodbo je vložil pritožbo tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP. V pritožbi navaja, da je oče res umrl pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona. Pravilno je tudi ugotovljeno, da tožnik odkupa stanovanja po bolj ugodni varianti ni zahteval v roku 2 let, vendar ne soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da lastnik stanovanja ni dolžan prodati stanovanja po preteku tega roka. To še posebej v situaciji, kot je konkretna, ko tožena stranka vse do zahtevka v letu 1991 pred sprejemom Stanovanjskega zakona niti ni vedela, da je lastnik tega stanovanja.

Tožnik je najprej po očetu, nato po njegovi smrti sam skrbel za to stanovanje, v prepričanju, da mu bo ponujeno v odkup. Nikoli ni zahteval odkupa po ugodni varianti, torej s popusti, temveč je bil vedno pripravljen stanovanje kupiti po tržni ceni. Dejstvo, da ima stanovanjsko hišo v I. nima nobene zveze s predlogom za odkup tega stanovanja. K tožniku so večkrat prihajali predstavniki tožene stranke z raznimi variantami glede prodaje, kar vse potrjuje trditev tožnika, da je bilo s strani tožene stranke narejeno vse z namenom, da bi se pridobilo na času in kasneje onemogočila prodaja tega stanovanja. Tožena stranka do sedaj ni naredila nič za sporno stanovanje in zato vidno propada. Tožnik je zaradi zainteresiranosti za odkup stanovanja delno vzdrževal, popravljal je najnujnejše in s prodajo tega stanovanja, bi se tudi tožena stranka rešila problema propadajoče hiše. Tožnik zato vztraja, da je lastnik stanovanja dolžan v takem primeru, kot je njegov, stanovanje prodati. Iz teh razlogov predlaga razveljavitev ali spremembo sodbe.

Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila, osporavala je pritožbena izvajanja, predlagala zavrnitev pritožbe in zahtevala povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik, ki sicer uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 353 ZPP, pritožbenega razloga bistvene kršitve postopka ni obrazložil, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je v postopku zagrešena kakšna bistvena kršitev iz 2. odst. 354. člena ZPP. Ker takšne kršitve postopka ni ugotovilo, je ta pritožbeni razlog neutemeljen.

Tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Vsa odločilna dejstva so v izpodbijani sodbi ugotovljena pravilno in so med strankama bila sploh nesporna. Tako ni sporno, da je oče tožnika umrl 17.7.1991, to je pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (19.10.1991). Sodišče prve stopnje je zato moralo najprej raziskati, ali je tožnik bil uporabnik stanovanja, katerega odkup zahteva, saj bi le v takem primeru bil upravičen do odkupa tega stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona. Ker je oče tožnika umrl pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona, ne pride namreč v tej zadevi v poštev določba 3. odst. 147. člena Stanovanjskega zakona, po kateri je v primeru, če je imetnik stanovanjske pravice umrl pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, prešla ta pravica na zakonca oziroma na drugega ožjega družinskega člana, ne glede na to, ali je bival v stanovanju ali ne. Sodišče prve stopnje je torej moralo kot enega od odločilnih dejstev v tej pravdi ugotoviti tožnikov status v spornem stanovanju. Pritožba zato zmotno meni, da ugotavljanje tega dejstva, ni bilo v nikakršni zvezi z zahtevkom tožnika za odkup. Sodišče prve stopnje pa je na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. V tej zadevi, ko zahteva tožnik odkup stanovanja, na katerem je imel njegov oče stanovanjsko pravico, so lahko materialnopravna podlaga le določbe Stanovanjskega zakona o privatizaciji. Noben drug zakon namreč ne daje podlage za takšen zahtevek za odkup stanovanja, kot ga uveljavlja tožnik. Zato je razlogovanje pritožbe, da lahko tožnik zahteva odkup stanovanja po tržni ceni, torej ne pod ugodnimi pogoji, kot jih določa Stanovanjski zakon v poglavju o privatizaciji, zmotno.

Tudi dejstvo, da je po smrti očeta stanovanje vzdrževal, v tej pravdi, ko zahteva le odkup, ni pomembno.

Glede roka, v katerem bi tožnik lahko uveljavljal pravico do odkupa, če bi jo dokazal, pa je stališče v izpodbijani sodbi delno zmotno. Po 123. členu Stanovanjskega zakona je bilo potrebno zahtevo za odkup stanovanja uveljavljati (torej ne vložiti tožbo, ampak uveljavljati) v roku dveh let po uveljavitvi Stanovanjskega zakona, kot pravilno navaja izpodbijana sodba. Ker pa se v tem primeru zahteva odkup stanovanje od Rdečega križa Slovenije, je ta rok bil z Uredbo o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiši in stanovanj prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA podaljšan tako, da je potekel šele 8.1.1995 (3. odst. 2. člena Uredbe, objavljene v Ur. l. št. 61/92). Ker pa tožnik niti ni upravičen do odkupa stanovanja iz razlogov, ki so obrazloženi spredaj, to dejstvo v konkretnem sporu niti ni pomembno. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Pritožbeno sodišče stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki ni priznalo, saj je ocenilo, da ti stroški za pravdo niso bili potrebni (člen 155 ZPP), ker odgovor na pritožbo v ničemer ni prispeval k boljši pojasnitvi zadeve.