Jedro

Predlagatelji so v pretežni meri sledili pozivu sodišča, neizkazana je ostala le predložitev dodatnega osnovnega izvoda predloga in prilog za novo nasprotno udeleženko.

Vse okoliščine primera govorijo v prid stališču, da odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za ureditev meje pomeni nesorazmeren poseg v pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave RS. Prvo sodišče je določbam ZPP o procesnih predpostavkah dalo – glede na vse okoliščine primera – občutno preveč omejujoč pomen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrglo predlog za sodno ureditev meje. Razlog za sprejeto odločitev je bil v dejstvu, da predlagatelji v postavljenem roku za nasprotno udeleženko A. A. niso predložili dodatnega izvoda predloga z dne 25. 1. 2007 in prilog.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujejo predlagatelji, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi pojasnjujejo, da so skladno s sklepom z dne 25. 9. 2012 predlog dopolnili tudi s predložitvijo dodatnega izvoda predloga za ureditev meje z dne 25. 1. 2007 za tretjo nasprotno udeleženko A. A., kar smiselno izhaja iz same dopolnitve z dne 12. 10. 2012. V dopolnitvi predloga so predlagatelji sodišče pozvali, da predlog za ureditev meje vroči nasprotni udeleženki. Iz tega je moč zaključiti, da je bil dodatni izvod predloga za ureditev meje priložen. Če pa se je slednji na sodišču po vseh teh letih – sodišče spisa ni vzelo „v roke“ vse od leta 2012 – izgubil, to ne sme iti v breme predlagateljev. Ni jasno, zakaj bi predlagatelji izpolnili le del poziva, ne pa celotnega, če ne bi imeli namena nadaljevati postopka. V zadevi se v postopkovnem smislu ni zgodilo še nič, čeprav je sodišče že leta 2010 sklenilo, da se postavi izvedenec in je narok iz tega razloga preložilo na nedoločen čas. Sklepa o postavitvi izvedenca pa vse do sedaj ni izdalo, temveč se želi spisa elegantno znebiti z naprtitvijo krivde predlagateljem, kar pa je nesprejemljivo, nemoralno in nezakonito. Pritožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog za sodno ureditev meje zavrglo, ker predlagatelji niso v celoti sledili pozivu z dne 25. 9. 2012 za predložitev zadostnega števila predloga in prilog. Predlagatelji so del poziva pravočasno izpolnili, saj so predlog dopolnili z navedbo imena in priimka ter prebivališča vseh lastnikov oziroma uporabnikov zemljišč (nasprotnih udeležencev), med katerimi je meja sporna oziroma, s katerimi naj se meja uredi. Vložili so zadostno število izvodov dopolnitve, vključno s prilogami; iz spisa pa ni razvidno, da bi predložili še en dodatni izvod osnovnega predloga z dne 25. 1. 2007 ter prilog k temu predlogu za nasprotno udeleženko A. A. 5. Pritožbeno sodišče pritrjuje naziranju pritožbe, da odločitev sodišča – upoštevaje celoten sklop okoliščin – ni pravilna. V obzir je treba vzeti več dejavnikov, ki kot celota ne govorijo v prid sprejeti odločitvi. Pri tem je treba izhajati že iz same narave nepravdnega postopka, ki je v primerjavi s civilnim pravdnim postopkom elastičnejši in je v mnogih primerih razbremenjen določenih formalnosti. Ob tem ni nezanemarljivo dejstvo, da je sodišče že opravilo predhodni preizkus predloga in tudi razpisalo narok, na katerem je sprejelo sklep, da se postavi izvedenec geodetske stroke, in to že v letu 2010. Že takrat predlog ni bil popoln, kar pa je sodišče zaznalo šele kasneje in 25. 9. 2012 predlagatelje pozvalo k navedbi še ene od lastnic oziroma uporabnic zemljišča, ki je predmet postopka.

6. Predlagatelji so v pretežni meri sledili pozivu sodišča, neizkazana je ostala le predložitev dodatnega osnovnega izvoda predloga in prilog za novo nasprotno udeleženko. V času od dopolnjenega predloga v letu 2012 pa do izdaje izpodbijanega sklepa v letu 2016 je sodišče pooblaščenca predlagateljev pozvalo k predložitvi pooblastila za zastopanje druge predlagateljice in tretjega predlagatelja, medtem ko v zadevi drugih dejanj ni bilo opravljenih. Vse izpostavljene okoliščine odločno govorijo v prid stališču, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni nesorazmeren poseg v pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave RS. Prvo sodišče je določbam ZPP o procesnih predpostavkah dalo – glede na vse okoliščine primera – občutno preveč omejujoč pomen.

7. Ker je sodišče prve stopnje preveč restriktivno razlagalo določbo 108. člena ZPP in pri tem ni upoštevalo vseh prej izpostavljenih dejavnikov, je bilo treba odločitev prvega sodišča razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).