Jedro

Razlaga, da bi sodišče lahko začasno odredbo izdalo le, če bi tožnika izkazala finančno ogroženost, je v nasprotju z evro skladno razlago položaja potrošnika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.S tožbo tožnika zahtevata ugotovitev ničnosti pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo, sklenjene v notarskem zapisu opr. št. SV 99/2007 z dne 29. 3. 2007 in pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. ... z dne 9. 3. 2007, da se toženi stranki naloži plačilo zapadlih obrokov kredita z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ugotovi neveljavnost vpisa hipoteke pri nepremičnini ID znak parcela 0000-487/0-0 ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, da se ugotovi ničnost določila o vinkulaciji na zavarovalni polici Zavarovalnice A. d.d. št. ... v korist toženke. Skupaj s tožbo sta vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, da se začasno odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi pogodbe, katere ničnost vtožujeta. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3. 1. 2024 zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnika sta se pritožila in višje sodišče je s sklepom II Cp 231/2024 z dne 20. 3. 2024 njuni pritožbi ugodilo, razveljavilo sklep prvostopenjskega sodišča in zadevo vrnilo v nov postopek. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo. Toženka je podala ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

Povzetek navedb strank v pritožbenem postopku

2.V pritožbi toženka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga sodišču druge stopnje, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podredno naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Toženka meni, da začasna odredba ni potrebna za preprečitev težko nadomestljive škode ter da ni podana verjetnost, da ne bo utrpela hujših posledic.

Pritožnica navaja, da Direktiva 93/13 ne velja neposredno. Slovenska nacionalna zakonodaja in sodna praksa že ustrezno naslavljata vprašanja, ki jih Sodišče EU (SEU) izpostavlja kot relevantna za zagotovitev polnega učinka Direktive 93/13 in za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi bil, če spornih pogodbenih pogojev ne bi bilo. Sodišče je spregledalo 186. člena ZPP (priviligirana sprememba tožbe). Tožnika lahko tožbo enostavno kadarkoli spremenita in že med to pravdo dosežeta sodno varstvo v željenem obsegu. Stališče, da sta tožnika kredit že preplačala in da je relevantna le višina glavnice, predstavlja razlago nacionalnega prava contra legem, ki ne more biti upravičena s pavšalnim sklicevanjem na sodbo SEU, ki je obravnavalo postopek pred tujimi sodišči. Sodišče ne upošteva, da sklenjena kreditna pogodba določa, da tožnika za uporabo denarja toženke plačujeta tudi pogodbene obresti. Tožnika sta prejela amortizacijski načrt, na podlagi katerega sta jasno razumela, kako bo potekalo odplačevanje kredita, natančneje kolikšen del od plačil do določenega datuma bo na račun plačil pogodbenih obresti. Naziranje sodišča, ki vsa plačila, ki presegajo glavnico, izplačano pred več kot 17 leti, šteje kot nekakšna preplačila, je neutemeljeno. Tudi če valutnega tveganja ne bi bilo, bi tožnika iz naslova kredita v 17 letih odplačala več kot sta prejela. Sodišče ne pojasni, zakaj meni, da bi bila tožnika upravičena do brezplačne uporabe tujega denarja. Potrebno je upoštevati jasna nacionalna pravila o posledicah ničnosti pogodb: vsaka stranka vrne, kar je od druge stranke na podlagi ničnega posla prejela, in stranka, ki vrača denar, mora plačati tudi obresti. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Tožnika nista konkretno izkazala dejanske nevarnosti. Njune navedbe so presplošne in sodišču niti ne omogočajo preizkusa tehtanja potencialnih neugodnih posledic, ki bi jima nastale z odplačevanjem obrokov po kreditni pogodbi. Sklicujeta se na sklep VSK I Cp 126/2024 in sklep VSC I Cp 238/2024. Prvi tožnik je eden od družbenikov družbe, ki po javno dostopnih podatkih ustvarja velike prihodke, je edini družbenik še dveh družb in odprt ima tudi s.p., zato je vprašljivo, če kreditna obveznost zanj res predstavlja nadpovprečno finančno breme. Odgovora na to v izpodbijanem sklepu ni. Sodišče je zmotno apliciralo standard verjetnosti in merilo nujnosti iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Spregledano je, da zakonodaja potrošniških kreditov že upošteva povezavo med kreditnimi obveznostmi in zaščito potrošnika pred pretiranim vplivom kredita na njegovo sposobnost preživljanja, saj zahteva oceno kreditne sposobnosti kreditojemalcev. Tožnika sta bila evidentno kreditno sposobna ob sklepanju kreditne pogodbe in sta sposobna tudi za zdajšnji znesek mesečnih obveznosti. Sodišče z mehansko aplikacijo zadeve C-287/22 neutemeljeno relativizira pogoje za izdajo regulacijskih začasnih odredb in nacionalno pravo v več relevantnih segmentih aplicira contra legem. Tovrsten pristop pomeni zasuk, po katerem regulacijske začasne odredbe niso več omejene na nujne primere, ampak pridejo v poštev v vseh sporih, kjer je tožeča stranka finančno šibkejša.

3.Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Pojasnjujeta, da je izpodbijani sklep izdan skladno z določbami ZIZ in ZPP ter pravilno obrazložen. Poudarjata, da se, ko gre za varovanje potrošnikov napram profesionalni organizaciji, pri izdaji začasnih odredb ne uporablja restriktiven pristop. Brez izdaje začasne odredbe se lahko zgodi, da bosta kar naenkrat morala plačati obrok kredita v znesku, recimo 4.000 EUR, imela nepotrebne stroške nadaljnjih sodnih postopkov ter duševno in delovno obremenitev v zvezi z njimi. Če ne bi bila izdana začasna odredba, bi morala še 48 mesecev plačevati vsaj 2.000 EUR na mesec. V primeru neplačevanja jima grozi izvršilni postopek in izguba doma, saj sta kredit vzela za hišo, v kateri živita z dvema mladoletnima otrokoma. Opozarjata na ločenost premoženja pravne in fizične osebe. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep ter priglašata stroške pritožbenega postopka.

Presoja pritožbenega sodišča

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče je že v razveljavitvenem sklepu II Cp 231/2024 pojasnilo, zakaj v tej zadevi niso uporabljiva stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS UP-275/97 in na to odločbo oprta stališča rednih sodišč o restriktivnem pristopu pri izdaji regulacijskih začasnih odredb. Treba je upoštevati stališča SEU, ki je pristojno za razlago direktiv. Nacionalna sodišča morajo avtonomno razlago prava EU v skladu z načelom primarnosti uporabiti v celoti, zato izključijo uporabo nasprotnih nacionalnih razlag, če to ni mogoče, pa morajo po načelu lojalne razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Pri stališčih, ki jih je zavzelo v sklepu II Cp 231/2024, pritožbeno sodišče vztraja. Ugotavlja, da jih je sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o predlogu tožnikov za izdajo začasne odredbe pravilno upoštevalo, in ker je izpodbijani sklep tudi obširno, jasno in pravilno utemeljilo, se pritožbeno sodišče nanj sklicuje. Povzelo ga bo le toliko, da bo lahko odgovorilo na bistvene pritožbene poudarke.

6.Skladno s sodbo SEU C-287/22 se v potrošniških sporih, kakršen je obravnavani, začasna odredba izda, kadar ima sodišče dovolj indicev o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali (vsaj) da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov in je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev. V jeziku 272. člena ZIZ prvo ustreza pojmu verjetnosti terjatve, drugo pa nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.

7.V ugovoru zoper izdano začasno odredbo toženka zaključkom prvostopenjskega sodišča, da ni ustrezno opravila pojasnilne dolžnosti, ni ugovarjala. Neustrezno izpolnjena pojasnilna dolžnost sama po sebi pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost pogodbe (4. alineja prvega odstavka 24. člena in drugi odstavek 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov - ZVPot in prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe - verjetnost terjatve, v obravnavanem primeru ničnost med pravdnima strankama sklenjene kreditne pogodbe, je podan.

8.Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na novejšo sodno prakso, ki se je izoblikovala v zvezi s predlogi kreditojemalcev kreditov z valutno klavzulo v CHF za izdajo začasnih odredb, v točki 19 izpodbijanega sklepa obrazložilo svojo presojo o izpolnjenosti predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po 2. alineji 272. člena ZIZ. Skladno z razlago SEU je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Ali ima stranka možnost t.i. priviligirane spremembe tožbe (186. člena ZPP), ni relevantno. Tudi s priviligirano spremembo tožbe nastanejo odvetniški stroški, za zvišan tožbeni zahtevek je treba plačati sodno takso, pa tudi psihične obremenitve strank v primeru priviligirane spremembe tožbe niso manjše kot v primeru "navadne" spremembe tožbe.

9.Pravilno je stališče toženke, da je potrebno upoštevati nacionalna pravila o posledicah ničnih pogodb. Ta določajo, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe (87. člen OZ). Že zato, ker je treba v primeru nične pogodbe vzpostaviti položaj, kot da take pogodbe sploh ne bi bilo, sta toženkina razlaga, da je treba upoštevati določila (verjetno nične) kreditne pogodbe o pogodbenih obrestih, in njeno sklicevanje na amortizacijski načrt, materialno pravno zmotna. Tudi pri pravilih vračanja je treba nacionalno pravo uporabiti skladno s stališči SEU. Nacionalna pravila morajo biti združljiva s cilji Direktive 93/13. SEU je presodilo, da je zaradi dosege odvračalnega učinka, ki ga zahtevata prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 7. člena Direktive 93/13, treba navedeni določili razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od dneva opomina.

Slovenska sodna praksa v zvezi s kondikcijskimi zahtevki še ni izoblikovana, upoštevajoč stališča SEU pa je verjetneje, da sta tožnika že preplačala znesek, ki ga bosta v primeru ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe v CHF dolgovala toženki.

10.Ob trenutni višini obroka, ki ga plačujeta tožnika, to je okoli 2.000 EUR mesečno, je zaključek sodišča prve stopnje o znatnem vplivu plačevanja obrokov kredita na življenjski standard tožnikov, pravilen. Zelo verjetno je, da za približno 2.000 EUR manjši družinski prihodki na mesec negativno vplivajo na možnost tožnikov preživljati sebe in dva šoloobvezna otroka. Razlaga, da bi sodišče lahko začasno odredbo izdalo le, če bi tožnika izkazala finančno ogroženost, je v nasprotju z evroskladno razlago položaja potrošnika. Enako razlaga, da na položaj tožnikov ne vplivajo dodatni stroški, ki bi jima nastali z zvišanjem tožbenega zahtevka v tej pravdi ali za vložitvijo nove tožbe. V času izdaje izpodbijane začasne odredbe sta tožnika plačala že 76.053,99 EUR več, kot sta od toženke v evrih prejela, in v okviru te pravde, tudi če bosta v njej uspela, ne bosta mogla doseči polnega učinka končne meritorne sodbe, saj bi, če ne bi bila izdana začasna odredba, morala tožbo spreminjati in morda vložiti še novo tožbo. Da je prvi tožnik družbenik v več družbah, ni odločilno. Premoženje družbe in družbenikov je ločeno. Sodišče prve stopnje je pravni standard težko nadomestljive škode iz drugega odstavka 272. člena ZIZ razložilo skladno z visokimi standardi evropskega potrošniškega prava pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti.

11.Sklep VSK 126/2024, ki od potrošnika zahteva razkritje konkretnih podatkov o njegovem premoženjskem stanju, po mnenju pritožbenega sodišča ni v duhu sodbe SEU C-287/22 in ni v skladu s sodno prakso, ki se je izoblikovala v Sloveniji na podlagi te sodbe. O odločbi VSC, na katero se sklicuje pritožba, se pritožbeno sodišče ne more izreči, saj odločba z opravilno številko, ki je navedena v pritožbi, ni v bazi sodne prakse.

12.Izpolnjen pa je tudi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnika sta fizični osebi, ki morata skrbeti za dva otroka, toženka pa banka in gotovo razpolaga z neprimerno višjim kapitalom kot tožnika. Zato je utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je nadaljnje plačevanje kredita, ki je verjetno ničen, neprimerno hujša neugodna posledica za tožnika kot neprejemanje obrokov kredita za toženko, ki ima terjatev do tožnikov zavarovano s hipoteko. Če je hipoteka zadostovala za zavarovanje celotnega kredita, ni verjetno, da ne bi zadostovala za zavarovanje plačila obrokov, ki bi jih v primeru, če s tožbenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe ne bi uspela, dolgovala tožnika toženki.

13.Odločitev prvostopenjskega sodišča je po obrazloženem materialno pravno pravilna, pritožbeni razlogi pa neutemeljeni. Tudi nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14.Ker so stroški, ki nastanejo v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, del stroškov postopka, o njih pa se odloča v končni odločbi (četrti odstavek 163. člena ZPP), je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana.

-------------------------------

1Točki 59 in 60 obrazložitve sodbe C-287/2022.

2Prim. odločbe VS RS II Ips 8/2022, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, idr.

3Sodbi SEU C-520/21 in C-140/22.

4ZPP se uporablja skladno s 15. členom ZIZ.

Zveza: