Jedro

Iz relevantnih določb ZRud-1, ki je veljal v času, ko se je začel pritožbeni postopek zoper prvostopenjski sklep z dne 2. 10. 2013, izhaja, da je zoper ta sklep dopustna pritožba, o kateri odloča vlada.

Izrek

I. Tožbi zoper sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0141-20/2012/12 (00911294) z dne 9. 1. 2014 se ugodi, sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0141-20/2012/12 (00911294) z dne 9. 1. 2014 se odpravi in se zadeva pošlje v odločitev Vladi Republike Slovenije.

II. Tožba zoper sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0141-20/2012/8 (00911294) z dne 2. 10. 2013 se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju: ministrstvo) je s sklepom z dne 2. 10. 2013 zavrglo vlogo tožnika za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje proda in peska v pridobivalnem prostoru A. na zemljiščih s tam naštetimi parcelnimi številkami. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vlogo vložil na podlagi 2. točke drugega odstavka 34. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), nato pa je pred zaključkom ugotovitvenega postopka 19. 9. 2013 vlogo spremenil tako, da jo vlaga na podlagi 3. točke drugega odstavka 34. člena ZRud-1. S tem v zvezi pa ministrstvo ugotavlja, da tožnik nima podeljene rudarske pravice na pridobivalnem prostoru, katerega bi širil na sosednje zemljišče, zato pravice do širitve ne more uveljavljati. Poleg tega pa se predlagani pridobivalni prostor A. ne dotika pridobivalnega prostora B. Zato je organ skladno z 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) njegovo vlogo zavrgel. 2. S sklepom z dne 9. 1. 2014 pa je ministrstvo zavrglo pritožbo tožnika zoper odločbo (pravilno: sklep) ministrstva št. 0141-20/2012/8 (00911294) z dne 2. 10. 2013. V obrazložitvi ugotavlja, da ZRud-1 ne predvideva pritožbe zoper odločitve upravnega organa v zvezi z ugotovitvijo, da stranka ne izpolnjuje posebnega pogoja iz drugega odstavka 34. člena ZRud-1, katerega v vlogi uveljavlja kot razlog, da se ji rudarsko pravico podeli brez javnega razpisa. Ker pritožba zoper odločbo (pravilno: sklep) z dne 2. 10. 2013 ni dovoljena, jo je ministrstvo zavrglo na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP.

3. Tožnik v tožbi v zvezi z izpodbijanim sklepom z dne 9. 1. 2014 navaja, da bi upravni organ v tem primeru moral upoštevati določbo 40. člena ZRud-1 in posledično ugotoviti, da je pritožba dovoljena. Prepričan je, da se mora preverjanje izpolnjevanja „posebnega pogoja“ iz drugega odstavka 34. člena ZRud-1 opraviti v sklopu preverjanj po 40. členu tega zakona, saj ZRud-1 ne določa, da se izpolnjevanje tega pogoja preverja posebej in preden se prične s preverjanjem vloge po določbi 40. člena ZRud-1. Meni pa tudi, da je izrek izpodbijanega sklepa z dne 9. 1. 2014 nejasen, saj upravni organ navaja, da se zavrže pritožba zoper odločbo z dne 2. 10. 2013, ki pa je tožnik niti ni prejel, vložil je namreč pritožbo zoper sklep, ki je izdan pod navedeno številko. V zvezi s preverjanjem izpolnjevanja „posebnega pogoja“ iz drugega odstavka 34. člena ZRud-1 tožnik navaja, da je ta pogoj v primeru širitve pridobivalnega prostora lahko vsebovan že v določbi drugega odstavka 40. člena tega zakona. Ta določba bi morala v primeru širitve pridobivalnega prostora zajemati tudi preverbo, ali je vlagatelj že nosilec rudarske pravice, ki naj bi jo želel razširiti tudi na sosednja zemljišča, ker mora v tem primeru že izpolnjevati pogoje za nosilca rudarske pravice. Ne glede na navedeno pa iz osmega odstavka 40. člena ZRud-1 izhaja, da se v okviru predpisanih preverjanj hkrati, in ne posebej, ugotavlja tudi izpolnjevanje „posebnega pogoja“ iz drugega odstavka 34. člena ZRud-1. Zato je prepričan, da je za odločanje o pritožbi po devetem odstavku 40. člena ZRud-1 pristojna Vlada RS. Šele nato je dopusten upravni spor. Podrejeno pa tožnik izpodbija tudi sklep z dne 2. 10. 2013. Navaja, da ne drži, da je spremenil vlogo tako, da se ta ni več nanašala na nov prostor, temveč na širitev obstoječega prostora. Iz osnovne vloge namreč, ki ji je bil priložen rudarski projekt z načrti, je jasno razvidna namera tožnika, da si želi pridobiti koncesijo v razširjenem pridobivalnem prostoru. Z naknadno, tako imenovano „spremembo vloge“, je želel tožnik le potrditi, da gre za širitev pridobivalnega prostora, kot je predvideno tudi pri projektu. Tako je prepričan, da upravni organ ob preverjanju njegove vloge ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, posledično pa je napačno uporabil določbo 40. člena ZRud-1, pred izdajo izpodbijanega sklepa o zavrženju vloge pa tožnika ni seznanil z ugotovitvami postopka. Ker je postopek preverjanja trajal skoraj eno leto, je tožniku med tem koncesija za VI. etapo ugasnila, vendar s tem ni bil seznanjen pravočasno s strani upravnega organa, da bi vložil zahtevo za podaljšanje trajanja koncesije, saj mu je to omogočala novela ZRud-1. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep z dne 9. 1. 2014 odpravi in vrne pritožbo zoper sklep z dne 2. 10. 2013 v odločanje pristojnemu organu Vlade RS; podrejeno pa predlaga, da sodišče samo odpravi sklep z dne 2. 10. 2013 in ugotovi, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za širitev pridobivalnega prostora. Hkrati predlaga, da sodišče odloči o njegovih stroških, ki so mu nastali v zvezi s to tožbo v višini, kot je določeno s pravilnikom.

4. Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka:

5. Tožba zoper sklep z dne 9. 1. 2014 je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je najprej sporno, ali je zoper sklep ministrstva z dne 2. 10. 2013, s katerim je le-to zavrglo vlogo tožnika za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje proda in peska v pridobivalnem prostoru A. na podlagi 3. točke drugega odstavka 34. člena ZRud-1, dovoljena pritožba.

7. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik 20. 11. 2012 pri ministrstvu vložil vlogo za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje proda in peska v pridobivalnem prostoru A., ki jo je le-to zavrglo s sklepom dne 2. 10. 2013, zoper katerega je tožnik dne 14. 10. 2013 vložil pritožbo. To pomeni, da se je pritožbeni postopek začel še pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu (ZRud-1C), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 111/2013 dne 27. 12. 2013 in je pričel veljati 28. 12. 2013. V skladu z določbo 58. člena ZRud-1C se pritožbeni postopki, v katerih na drugi stopnji odloča vlada, in so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih.

8. Dalje sodišče ugotavlja, da je ministrstvo s sklepom z dne 9. 1. 2014 zavrglo pritožbo tožnika zoper sklep z dne 2. 10. 2013 iz razloga, ker je ugotovilo, da ZRud-1 ne predvideva pritožbe zoper odločitve upravnega organa v zvezi z ugotovitvijo, da stranka ne izpolnjuje posebnega pogoja iz drugega odstavka 34. člena ZRud-1, ki ga v vlogi uveljavlja kot razlog, da se ji rudarsko pravico podeli brez javnega razpisa. S takšnim stališčem upravnega organa pa se sodišče ne strinja. Med strankama ni spora o tem, da je tožnik vlogo za pridobitev rudarske pravice vložil na podlagi drugega odstavka 34. člena ZRud-1 (sporno je le, ali je bila vloga ob vložitvi vložena na podlagi določbe 2. ali 3. točke te določbe, kar pa za odločitev v zvezi z vprašanjem obstoja pravice do pritožbe zoper sklep z dne 2. 10. 2013 ni relevantno), v katerem so navedeni pogoji za pridobitev koncesije za izkoriščanje. Določba 2. alineje 36. člena ZRud-1, ki je veljala v času, ko se je začel pritožbeni postopek zoper sklep ministrstva z dne 2. 10. 2013, določa, da če prejme ministrstvo, pristojno za rudarstvo, vlogo pravne oziroma fizične osebe iz 2., 3., 4. ali 5. točke drugega odstavka 34. člena tega zakona, se takšna vloga obravnava kot prošnja za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje in uvede postopek za možno izdajo rudarskega koncesijskega akta. Citirana določba v primeru, kot je obravnavani, ko je tožnik vlogo vložil na podlagi 2. oziroma 3. točke drugega odstavka 34. člena ZRud-1, napotuje na uporabo določbe 40. člena tega zakona, ki določa postopek za možno izdajo rudarskega koncesijskega akta in v devetem odstavku določa, da je zoper odločitve, ki jih v skladu s tem členom sprejema ministrstvo, pristojno za rudarstvo, dopustna pritožba, o kateri odloča vlada; zoper odločbo vlade je dopusten upravni spor.

9. Iz citiranih relevantnih določb ZRud-1, ki je veljal v času, ko se je začel pritožbeni postopek zoper prvostopenjski sklep z dne 2. 10. 2013, torej izhaja, da je zoper ta sklep dopustna pritožba, o kateri odloča vlada.

10. Po povedanem je sodišče tožbi zoper sklep ministrstva z dne 9. 1. 2014 ugodilo na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj ga je izdal nepristojni organ, navedeni sklep ministrstva z dne 9. 1. 2014 odpravilo ter zadevo v skladu z določbo tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 poslalo v odločanje pristojnemu organu – Vladi Republike Slovenije.

K II. točki izreka:

11. Tožbo zoper sklep z dne 2. 10. 2013 je bilo potrebno zavreči. 12. Sodišče ugotavlja, da sklep z dne 2. 10. 2013 še ni dokončen. O tožnikovi pritožbi zoper ta sklep bo namreč po tej sodni odločbi morala odločiti Vlada RS. Glede na to pa v ZUS-1 ni pravne podlage, da bi se lahko s tožbo izpodbijal prvostopenjski upravni akt. To pomeni, da je tožba tožnika zoper prvostopenjski sklep z dne 2. 10. 2013 vložena prezgodaj in jo je moralo sodišče zavreči na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da je bila vložena prepozno ali prezgodaj. Po povedanem sodišče ni meritorno obravnavalo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na zatrjevano nezakonitost sklepa z dne 2. 10. 2013. K III. točki izreka:

13. Ker je tožnik po vsebini v tem upravnem sporu v celoti uspel, mu je toženka dolžna povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR na podlagi določbe prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007 in 107/2013).