Jedro

V 2. odst. 20. člena določa ZPP, da se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti najpozneje na pripravljalnem naroku, če pa tega ni bilo pa dokler se toženec ne spusti na prvem naroku za glavno obravnavo v obravnavanje glavne stvari. Ta določba velja tudi za sodišče, kateremu je drugo sodišče zadevo že odstopilo kot krajevno pristojnemu (1. odst. 22. člena ZPP), v tem smislu, da mora takoj sprožiti spor o pristojnosti, če meni, da ni pristojno.

Izrek

Krajevno pristojno sodišče za odločanje v tem sporu je Temeljno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v Mariboru je na podlagi verodostojne listine izdalo sklep o izvršbi. Na dolžnikov ugovor ga je razveljavilo v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in zadevo odstopilo Temeljnemu sodišču v Ljubljani zaradi odločitve v sporu. Potem, ko je že opravilo en narok za glavno obravnavo, je Temeljno sodišče v Ljubljani sprožilo spor o pristojnosti. Menilo je namreč, da gre v tej zadevi za izključno krajevno pristojnost Temeljnega sodišča v Mariboru po 1. odst. 56. člena ZPP.

V obravnavanem primeru gre za spor o plačevanju najemnine za poslovni prostor v Mariboru. Tudi spori o plačevanju najemnine za poslovne prostore spadajo med spore iz 1. odst. 56. člena ZPP. Za odločanje o njih je zato izključno krajevno pristojno tisto sodišče, na katerega območju je poslovni prostor. V primeru izključne krajevne pristojnosti se tudi ni mogoče sporazumeti o krajevni pristojnosti drugega sodišča (1. odst. 70. člena ZPP). Zato ima Temeljno sodišče v Ljubljani načelno sicer prav, da gre v obravnavanem primeru za izključno krajevno pristojnost Temeljnega sodišča v Mariboru. Kljub temu pa je to sodišče, ki je po 1. odst. 23. člena ZPP pristojno odločiti v tem sporu o pristojnosti, odločilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa.

ZPP ne daje sodišču možnosti, da se lahko izreče za krajevno nepristojnega ne glede na to, v kateri fazi je postopek. To velja tudi za zgrešeno izključno krajevno pristojnost, ki je edini primer, kjer zakon dovoljuje sodišču, da se po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojnega (20. člen ZPP).

V 2. odst. 20. člena določa ZPP, da se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, in sicer najpozneje na pripravljalnem naroku, če pa tega ni bilo pa dokler se toženec ne spusti na prvem naroku za glavno obravnavo v obravnavanje glavne stvari. Ta določba pa ne velja samo za sodišče, ki je prvo dobilo zadevo v obravnavanje. Velja tudi za sodišče, kateremu je drugo sodišče zadevo že odstopilo kot krajevno pristojnemu (1. odst. 22. člena ZPP), in sicer v tem smislu, da mora takoj sprožiti spor o pristojnosti, če meni, da ni pristojno, ne pa začeti z obravnavanjem glavne stvari in šele enkrat tekom postopka sprožiti omenjeni spor. Prav to pa je storilo Temeljno sodišče v Ljubljani. Ker je z obravnavanjem glavne stvari začelo, je s tem sprejelo svojo krajevno pristojnost. Čim pa jo je tako sprejelo, je ne more več odkloniti.