Jedro

Delavec je upravičen do plače tistega delovnega mesta, katerega delo mora dejansko opravljati in je delovno mesto višje vrednoteno kot tisto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Stališče, da delavec zaradi spoštovanja načela pacta sunt servanda ni upravičen do plačila za dejansko opravljeno delo, kljub temu, da mu delodajalec ni zagotavljal dela v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi oziroma mu je mimo sklenjene pogodbe o zaposlitvi odrejal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, bi bilo v nasprotju z delodajalčevo obveznostjo ustreznega plačila za opravljeno delo (44. člen ZDR-1).

Tožena stranka oceni višine spornega predmeta ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje je posledično pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo vrednost spornega predmeta, kot jo je ocenil in obrazložil tožnik (drugi odstavek 44. člena ZPP).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Toženka sama krije stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku za čas od 1. 1. 2018 do 30. 11. 2023 obračunati in izplačati razlike v plači med dejansko izplačano mu plačo za posamezen mesec ter pripadajočo plačo, in sicer za čas od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 za 34. plačni razred; za čas od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 za 35. plačni razred; za čas od 1. 11. 2019 do 31. 3. 2023 za 36. plačni razred; za čas od 1. 4. 2023 do 30. 11. 2023 za 37. plačni razred, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da se zaradi delnega umika tožbe ustavi postopek v delu tožbe, ki se nanaša na vtoževano razliko v plači med dejansko izplačano plačo in vtoževano plačo, in sicer za čas od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 nad 34. plačnim razredom; za čas od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 nad 35. plačnim razredom; za čas od 1. 11. 2019 do 31. 3. 2023 nad 36. plačnim razredom; za čas od 1. 4. 2023 do 30. 11. 2023 nad 37. plačnim razredom, do 38. plačnega razreda, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz istega razloga je ustavilo postopek tudi glede podrednega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožniku izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu "realizator specialist" (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 334,27 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da zahtevek deloma zavrne ter tožniku naloži v plačilo sorazmerni del stroškov. Trdi, da je sodišče prve stopnje odločilo preko tožbenega zahtevka, saj iz tožnikovih trditev in izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnik delal ves delovni čas na delovnem mestu "realizator specialist". Tožnik je kvečjemu upravičen le do sorazmernega dela plačila glede na dejanski obseg dela, največ do 80 % razlike. Zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do poročil o delu, iz katerih izhaja, da tožnik ni opravljal dela na mestu "realizator specialist". Nasprotuje dokazni oceni izpovedi A. A., ki ne more biti relevantna za čas, preden je leta 2021 A. A. postal tožnikov nadrejeni. Meni, da je tožnik upravičen zgolj do tega, kar je bilo dogovorjeno z aneksi o večopravilnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti v skladu z načelom pacta sunt servanda ter posledično zavarovati toženko kot delodajalca. Nasprotuje tudi odločitvi glede stroškov, ki bi morala upoštevati uspeh strank v postopku, prvotni zahtevek tožnika, delni umik tožbe in dejstvo, da se vrednost spornega predmeta tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni spreminjala. Priglaša stroške.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni opravljal del in nalog delovnega mesta "oblikovalec video", za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, temveč je dejansko v obsegu več kot 80 % delovnega časa opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta "realizator specialist", v preostalem obsegu pa druga dela, določena z aneksi o večopravilnosti. Na podlagi teh ugotovitev je zahtevku tožnika za plačilo razlik v plači do plače višje vrednotenega delovnega mesta ugodilo po tako imenovanem dejanskem delu.

6.Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožbeni zahtevek lahko utemeljen le do 80 % razlike v plači, iz razloga, ker je tožnikov obseg dela na mestu "realizator specialist" obsegal 80 % delovnega časa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ves čas vtoževanega obdobja v obsegu več kot 80 % dejansko opravljal delo na delovnem mestu "realizator specialist", v preostalem manjšem obsegu pa je opravljal tudi druga dela, določena z aneksi o večopravilnosti in za katera je prejemal dodatne 4 plačne razrede, skladno s Pravilnikom o večopravilnosti in združevanju dela. Tožnik del in nalog delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, sploh ni opravljal, zato na to delovno mesto (niti v obsegu 20%) ni mogoče vezati plačila za delo. Ker plačilo iz naslova sklenjene pogodbe o zaposlitve, večopravilnosti in dodatka za povečan obseg dela, ki ga je tožnik prejel v letu 2022, ne predstavlja plačila za dejansko opravljeno delo, je tožnik upravičen do plače, ki bi jo prejel zaradi opravljanja dela na delovnem mestu "realizator specialist". Ker je skupaj s plačnimi razredi iz naslova večopravilnosti prejemal plačo za 29. plačni razred, dejansko pa je večino časa opravljal dela delovnega mesta "realizator specialist", za katerega bi moral prejemati plačo do najmanj 34. plačnega razreda (upoštevaje znižanje zaradi neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja), je njegov tožbeni zahtevek utemeljen v celoti. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, pa bi bil tožnik v konkretni zadevi ne le upravičen do plačila glede na delovno mesto, katerega dela in naloge je dejansko večino časa opravljal, temveč kvečjemu še do dodatnih plačnih razredov iz naslova večopravilnosti, česar pa tožnik ni zahteval. Zadeva VDSS Pdp 581/2020, na katero se v pritožbi sklicuje toženka, s konkretno zadevo ni primerljiva. V navedeni zadevi je tožnik dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta dejansko opravljal le v obsegu 30 %, v konkretni zadevi pa večino časa, pri čemer del in nalog po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi sploh ni opravljal. Glede na navedeno ni možno slediti toženkinim pritožbenim navedbam, da je tožnikov zahtevek za plačilo razlike utemeljen le v sorazmerju glede na ugotovljen obseg dela.

7.Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do poročil o delu, iz katerih naj bi izhajalo, da tožnik ni opravljal dela na delovnem mestu "realizator specialist". Sodišče prve stopnje se je do poročil o delu (B3) jasno in ustrezno opredelilo v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da ne gre za klasična poročila o delu, saj iz njih ne izhaja, kakšno delo je tožnik opravljal za posamezne programe oz. oddaje, temveč izhaja zgolj, za kateri program oziroma oddajo je tožnik opravljal delo. Primeroma je navedlo podatke za leto 2018 ter zaključilo, da predložene listine ne dokazujejo toženkine trditve, da je tožnik za parlamentarni program opravljal zgolj dela mesta "oblikovalec video". Sodišče prve stopnje je torej poročila o delu celovito dokazno ovrednotilo ter posledično napravilo pravilen dokazni zaključek.

8.Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno dokazno ocenilo izpoved priče A. A. Toženka v pritožbi trdi, da njegova izpoved ne more biti upoštevna za čas pred letom 2021. Drži, da iz izpovedi priče A. A. izhaja, da je bil tožniku nadrejen od leta 2021 dalje, vendar je sodišče prve stopnje navedeno pri dokazni oceni upoštevalo. Iz točke 14 obrazložitve namreč izhaja pravilna ugotovitev, da je A. A. tožnikovo delo v okviru parlamentarnega programa opredelil kot izključno delo delovnega mesta "realizator specialist". Zato je sodišče prve stopnje glede na toženkine navedbe, da je tožnik do 31. 12. 2021 več kot 60 % svojega dela opravil za parlamentarni program ter da je A. A. postal tožniku nadrejen, ko je slednji delal za parlamentarni program (ob upoštevanju, da je za parlamentarni program ves čas opravljal enaka dela), pravilno zaključilo, da je tožnik tudi v okviru parlamentarnega programa večinsko opravljal dela delovnega mesta "realizator specialist". Dokazna ocena izpovedi A. A. ni le racionalno sprejemljiva, temveč tudi celovita, saj je sodišče prve stopnje izpoved ocenjevalo skupaj z vsemi dokazi skupaj (8. člen ZPP). Takšne dokazne ocene pa ni mogoče omajati zgolj s selektivnim sklicevanjem na posamezne dele izpovedi, kot to v pritožbi stori toženka.

9.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo temeljno načelo obligacijskega prava pacta sunt servanda s tem, ko je tožniku prisodilo več, kot je bilo pogodbeno dogovorjeno. V skladu z ustaljeno sodno prakso2 , na katero se utemeljeno sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je delavec upravičen do plače tistega delovnega mesta, katerega delo mora dejansko opravljati in je delovno mesto višje vrednoteno kot tisto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Stališče, da delavec zaradi spoštovanja načela pacta sunt servanda ni upravičen do plačila za dejansko opravljeno delo, kljub temu, da mu delodajalec ni zagotavljal dela v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi oziroma mu je mimo sklenjene pogodbe o zaposlitvi odrejal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, bi bilo v nasprotju z delodajalčevo obveznostjo ustreznega plačila za opravljeno delo (44. člen ZDR-1) in kot tako nevzdržno.

10.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo tožbo delno umaknil. Zato je za ta del pravilno uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa je pravilno stroške odmerilo po uspehu, skladno s 154. členom ZPP. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da se med postopkom pred sodiščem prve stopnje vrednost spora ni spreminjala. Tožnik je v tožbi višino spornega predmeta ocenil na 21.283,02 EUR, po delnem umiku tožbe pa na vrednost 12.000,00 EUR (pripravljalna vloga z dne 14. 11. 2024). Tožena stranka oceni višine spornega predmeta ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje je posledično pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo vrednost spornega predmeta, kot jo je ocenil in obrazložil tožnik (drugi odstavek 44. člena ZPP).

11.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je v roku 8 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Tožniku skladno z odvetniško tarifo pripada 500 točk za odgovor na pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, povečano za 22 % DDV znaša 373,32 EUR. V primeru zamude s plačilom mu toženka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------

1Glej npr. VDSS Pdp 443/2022.

2Glej npr. VSRS VIII Ips 39/2022, VIII Ips 19/2014.