Jedro

Odbitka vstopnega DDV ni mogoče uveljavljati za obdobje pred vpisom zavezanosti za DDV v davčni register.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 11.8.2000, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada L. z dne 11.1.2000. Z njo je bilo odločeno, da se tožnikovemu zahtevku za vračilo preveč plačanega DDV po obračunu za obdobje 1.8.1999 do 31.8.1999 v znesku 3.291.397,00 SIT delno ugodi in se mu vrne davek v znesku 896.439,00 SIT.

Odločitev tožene stranke (ter pred tem davčnega organa prve stopnje) temelji na ugotovitvah, da je tožnik postal davčni zavezanec za DDV po odločbi o registraciji z dne 3.8.1999 in da je (sporne) račune, na podlagi katerih uveljavlja odbitek vstopnega DDV, prejel 22.7.1999, ko še ni bil registriran kot zavezanec za DDV. Zato mu po stališču tožene stranke pravice do odbitka vstopnega davka ni mogoče priznati.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje omenjenemu stališču tožene stranke, po katerem tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV za račune (plačane avanse), ki jih je prejel v mesecu juliju (22.7.1999), ker takrat ni bil registriran kot davčni zavezanec za DDV. Zavezanec za DDV je postal z dnem 3.8.1999. Zato račun, ki mu ga je za prejeti avans izdalo podjetje I.M. dne 22.7.1999, ne more biti zakonska podlaga za odbijanje vstopnega DDV. Zaradi njegovega statusa (ni bil zavezanec za DDV) za odločitev v zadevi ni relevantno, da je bila storitev opravljena 17.8.1999. Za odločitev tudi ni relevantna določba 7. odstavka 40. člena ZDDV, s katero je določeno obdobje, v katerem je davčnemu zavezancu dana pravica, da (pod v zakonu določenimi pogoji) odbije vstopni DDV, niti določbi 78. in 81. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV, veljavni v času odločanja pri organu prve stopnje, ki natančneje določata izvajanje te zakonske določbe.

Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS) navaja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je bil po faksu dne 22.7.1999 prejeti predračun storniran in dne 2.8.1999 podpisan dodatek številka 1 k pogodbi, na podlagi katerega je prejel račun; zato meni, da je upravičen do odbitka vstopnega DDV po določbi 7. odstavka 40. člena ZDDV. Ker pa so se dela po omenjeni pogodbi začela izvajati avgusta 1999, ko je že bil registriran kot zavezanec za DDV, mu po določbi 81. člena Pravilnika omenjeno upravičenje celo gre, ne glede na datum računa. Dne 2.8.1999 podpisani aneks namreč (davčno gledano) predstavlja po vsebini novo pravno podlago. Čeprav je bil na njegovi podlagi s predračunom z dne 5.8.1999 zaračunan le del v znesku 2.850.000,00 SIT, pa je bil po vsebini šele tega dne zaračunan celoten znesek avansa. Zato je treba šteti, da je bil celoten predračun izdan v avgustu, da ga je tožnik prejel v avgustu in da je bila storitev opravljena v avgustu. Zato je upravičen do vračila vstopnega DDV tudi za tisti del, ki se nanaša na predračun z dne 22.7.1999. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi v celoti ugodi (tudi stroškovno).

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da tožnik ni upravičen uveljavljati odbitka vstopnega DDV za račune, ki jih je prejel preden mu je bila izdana odločba o vpisu zavezanosti za DDV v davčni register. Šele z izdajo omenjene odločbe oziroma z dnem, ki ga je v njej določil davčni organ (3.8.1999) je namreč postal zavezanec za DDV (12. in 13. člen ZDDV in 115. člen Pravilnika) ter s tem dnem pridobil (tudi) pravico do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV (pod pogoji, določenimi v zakonu). Zato je bilo pravilno ugotovljeno (glede na podatke upravnih spisov), da račun, ki mu ga je za prejeti avans izdalo podjetje I.M. dne 22.7.1999 (preden je postal davčni zavezanec) ne more biti relevantna podlaga za uveljavljanje odbitka vstopnega davka. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je zato pravilna in zakonita, pravilno in utemeljeno pa so bili zavrnjeni tudi tožbeni ugovori, ki jih tožnik v pritožbi ponavlja. Pogodba (glede na podatke v upravnih spisih) ni bila razveljavljena, zato dne 2.8.1999 podpisan dodatek k njej ne more predstavljati pravne podlage, na kateri bi lahko temeljil predračun z dne 22.7.1999 Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS.

Ker je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.