Jedro

Pri kaznivem dejanju napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, pomeni resnost grožnje zagrozitev z uporabo telesne sile, pri čemer se njena resnost ne presoja z vidika večje ali manjše stopnje subjektivnega občutka ogroženosti uradne osebe, pač pa predvsem z objektivnega vidika.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženi A. A., rojen...

iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je v stanju, ko so bile zaradi duševne motnje zaradi alkoholiziranosti in blažje osebnostne motnje v smislu povišane impulzivnosti in znižani frustracijski toleranci, njegove zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšane, resno zagrozil, da bo napadel uradno osebo, ko je ta opravljala naloge policije, dejanje pa je storil proti dvema osebam, s tem, da je 26. 6. 2013 okoli 22.40 ure pred gostinskim lokalom N. v R. ko sta policista PP Radovljica B. B. in C. C. v skladu z 2. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o policiji od gostov lokala zbirala obvestila zaradi prijave tatvine vozila izpred lokala, zatem, ko se je policist C. C., ki je hotel z A. A opraviti razgovor in identifikacijski postopek, kar je A. A. zavrnil, odpravil s terase k policijskemu vozilu, kjer je stal tudi policist B. B., A. A. šel za njim, se postavil v borbeni položaj s stisnjenimi pestmi in ga pozival na pretep, nato pa policistoma večkrat zagrozil, da bo šel po "šmajser" in da jih bo vse pobil; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem in tretjem odstavku 300. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem in tretjem odstavku 300. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena istega zakona. Izreklo mu je pogojno obsodbo, njej pa določilo kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi določila tretjega odstavka 56. člena KZ-1 je odločilo, da se obtožencu v primeru preklica pogojne obsodbe in izreka v njej določene zaporne kazni v izrečeno kazen všteje globa, ki jo je plačal za prekršek in sicer tako, da sta izenačena dan zapora in 42,00 EUR globe. V nadaljevanju je še odločilo, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sicer stroške pričnin in izvedenstva v višini 917,28 EUR in sodno takso, ki se na podlagi tar. št. 7112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi s tar. št. 7113 odmeri v znesku 250,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje obtoženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter odločitve o kazenski sankciji in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti očitkov po obtožbi, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po presoji izpodbijane sodbe, zagovornikovih pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na izvedene dokaze napačen dokazni sklep sodišča prve stopnje, da gre v obtoženčevem ravnanju za objektivno resnost groženj kot znak predmetnega kaznivega dejanja.

5. Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1 stori kdor napade ali resno zagrozi, da bo napadel uradno osebo ali drugo osebo, za katero ve, da pomaga uradni osebi, ko ta opravlja naloge policije ali državne varnosti ali varuje red, ali osebo, ki opravlja naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij. Kazensko pravni očitek obtoženemu je bil, da je resno zagrozil policistoma in sicer tako, da je šel za policistom C. C., se postavil v borbeni položaj s stisnjenimi pestmi in ga pozival na pretep, nato pa temu policistu in policistu B. B. večkrat zagrozil, da bo šel po "šmajser" in da jih bo vse pobil. Pri obravnavanem kaznivem dejanju pomeni resnost grožnje zagrozitev z uporabo telesne sile, pri čemer se njena resnost ne presoja z vidika večje ali manjše stopnje subjektivnega občutka ogroženosti uradne osebe, pač pa predvsem z objektivnega vidika. Na samo resnost grožnje pa je mogoče sklepati na podlagi načina, oblike in intenzivnosti ravnanja storilca ter ostalih okoliščin, v katerih je bila izrečena (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 139/2016 z dne 24. 8. 2016). Že večkrat je v svojih odločitvah Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da je grožnja resna, ko je po svoji vsebini in okoliščinah, v katerih je izražena, objektivno zmožna povzročiti občutek ogroženosti drugega, ne glede na to ali je storilec grožnjo nameraval uresničiti ali kaj je z njo želel doseči. 6. Izhajajoč iz slednjega je seveda neutemeljeno zagovornikovo pritožbeno navajanje, da obtoženi grožnje ni nameraval uresničiti. Mu je pa mogoče pritrditi v pritožbenem navajanju, da obtoženčevih groženj napram policistoma ni mogoče opredeliti kot resnih. Obtoženčevo postavljanje v borbeni položaj meter ali dva stran od obeh policistov ne predstavlja resne grožnje, ki bi bila objektivno sposobna doseči ogroženost obeh policistov. V zvezi z govorjenjem, da bo šel po "šmajser" in jih vse pobil, pa je vendarle potrebno upoštevati, v kakšnih okoliščinah so bile te grožnje izrečene. Ne gre namreč spregledati dejstev, ki jih izpostavlja zagovornik: obtoženi je, potem, ko sta šla policista proti njemu, stekel proč, torej policistov ni napadel niti ni kaj takega poskušal, ko je obdolženi bežal sta policista tekla za njim, kar je v prid pritožbeni trditvi, da za policista ni predstavljal neke resne grožnje. Obtoženi je bil izjemno močno vinjen, kar policistoma ni ostalo prikrito, saj je bil tudi bistveno zmanjšano prišteven. Kot je ugotovil izvedenec je imel obtoženi v krvi od 2,8 do 3 g alkohola na kilogram telesne teže in bi takšna alkoholemija pri osebi, ki ni navajena na pitje alkohola povzročila že zelo hudo zastrupitev. Nadalje ni zanemarljivo, da je policist B. B. zaslišan v preiskavi povedal, da se vsled obtoženčevega obnašanja ni počutil ogroženega in se ni bal za svoje življenje, začuden je bil tudi, ko je bil poklican kot priča na sodišče, saj je bila zanj zadeva zaključena s položnico za prekršek, ki je bila izdana obtožencu. Policija ne predhodno, ne kasneje ni imela opravka z obtožencem, policist B. B. je celo izrecno povedal, da ga je poznal in da z njim ni bilo nikoli nobenih težav, je pa ocenil obtoženčevo vedenje kot neobičajno in je bil prepričan, da je bilo v tistem momentu nekaj z njim narobe. Tako, da se glede na stanje obtoženega, ko je bil izjemno močno vinjen in je bila njegova prištevnost bistveno zmanjšana, z upoštevanjem, da je tudi padel, ko sta policista tekla za njim, poraja dvom tudi v naklepnost ravnanja, z upoštevanjem izvedenčeve trditve, da so bile obtoženčeve besede izrečene impulzivno.

7. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje zagovorniku, da v navedenem ravnanju obtoženega, ko je izjemno močno vinjen govoril, da bo šel po "šmajser" in vse pobil, glede na okoliščine in stanje obtoženega, ni zaznati objektivno resnih groženj oziroma gre lahko le za grožnje, ki ne presegajo okvira kršitve Zakona o javnem redu in miru, za kar pa je bil obtoženemu tudi izdan plačilni nalog in izrečena globa, ki jo je plačal. 8. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritrdilo zagovornikovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženega oprostilo. (5. odstavek 392. člena ZKP). Skladno s tako ugotovitvijo je tudi odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.