Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnice obveščen generalni direktor. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti seznanjen glede na objave v medijih, temveč je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen s strani pristojnih služb. Pri tem ni pomembno kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženi stranki, kot v konkretnem primeru direktor C., temveč kdaj se je seznanil generalni direktor (primerjaj sodbe VSRS VIII Ips 283/2017, VIII Ips 334/2017 in VIII Ips 145/2018).
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni pristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na obračun in odtegnitev davkov ter prispevkov, zato je tožbo v tem delu zavrglo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št.: ... z dne 25. 3. 2021, s katerim je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici, nezakonit in tožnici z dnem 29. 4. 2021 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki; da se odpravi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št.: ... z dne 22. 4. 2021; da je tožena stranka dolžna tožnico za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prijaviti v vsa obvezna zavarovanja za socialno varnost in ji za čas nezakonitega prenehanja do izdaje sodbe izplačati neto nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila do plačila in vse pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.
2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica, zaradi zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da generalni direktor A. pred 24. 2. 2021 ni bil seznanjen s kršitvami. Ugotovitve sodišča v zvezi s pravočasnostjo odpovedi so v nasprotju z dejanskim stanjem in listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu ter so nelogične in izkustveno nesprejemljive. A. predstavlja in vodi generalni direktor in subjektivni rok za podajo izredne odpovedi teče od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani te osebe, vendar pa je ugotovitev sodišča, da se je generalni direktor z razlogi za izredno odpoved seznanil šele dne 24. 2. 2021, napačna. Razlogi za izredno odpoved so bili ugotovljeni že bistveno prej in ne šele s poročilom, ki bi ga naj generalni direktor A. prejel dne 24. 2. 2021. B. B., ki je bil direktor C., je namreč bil seznanjen z odredbo Okrožnega sodišča v Mariboru in s preiskavo prostorov C. že bistveno prej (9. 2. 2021), zato je sodišče napačno in življenjsko nesprejemljivo zaključilo, da je bil generalni direktor A., z razlogi za izredno odpoved, seznanjen šele 24. 2. 2021. Ne gre verjeti navedbam tožene stranke, da je, od vročitve odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru do seznanitve generalnega direktorja A. z odredbo, preteklo 14 dni. Vmes pa so bili v vseh medijih objavljeni članki in po televiziji prispevki o spornih kršitvah tožnice. Sodišče je tako saniralo pasivnost in zatrjevano opustitev obveščanja generalnega direktorja A. o ključnih dejstvih. Tožena stranka bi namreč morala generalnega direktorja A. seznaniti z odredbo sodišča in sumom storitve kaznivega dejanja tožnice, še istega dne, tj. 10. 2. 2021. Kršitve, ki se očitajo tožnici, so bile objavljene v vseh medijih, in sicer na D., E. in časniku F. in drugih časnikih, v obdobju od 10. 2. 2021 do 24. 2. 2021, zato so povsem nelogične navedbe tožene stranke, da pa je v. d. generalnega direktorja tožene stranke bil seznanjen s kršitvami prvič šele 24. 2. 2021. Ne gre verjeti toženi stranki, da so njeni uslužbenci o očitkih tožnice v medijih in po televiziji dajali izjave še preden je bil o tem seznanjen v. d. generalnega direktorja A. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Priglaša stroške pritožbe.
3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh ključnih navedb in dokazov tako tožnice kot tožene stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ter da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.
6. Tožena stranka je tožnici dne 26. 3. 2021 vročila sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2021, zoper katerega je tožnica vložila pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS zavrnila s sklepom z dne 22. 4. 2021. Tožena stranka je tožnici očitala, da je namenoma izrabila svoj uradni položaj uslužbenke A., prestopila meje uradnih pravic ter nevestno in v nasprotju s predpisi s področja varstva osebnih podatkov, davčne tajnosti in internimi navodili delodajalca, ravnala, ko je v različnih obdobjih nedovoljeno in nepooblaščeno vpogledovala v osebne podatke registra G. Vpogledi niso bili povezani z opravljanjem njenega dela in nalog. V obdobju od 1. 1. 2020 do 15. 12. 2022 je nepooblaščeno vpogledala v osebne podatke registra G. šestih lastnikov nepremičnin ter pridobljene osebne podatke zlorabila z namenom izdelave lažnih listin, ki jih je pri pristojnih upravnih enotah uporabila v postopkih fiktivnih prijav tujcev, na naslovu navedenih šestih lastnikov nepremičnin. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica opravljenih vpogledov, ki so se ji očitali in ki izhajajo iz vsebine izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in poročila C., ni zanikala, niti ni prerekala števila opravljenih vpogledov oseb, na katere so se vpogledi nanašali ter datumov in ur opravljenih vpogledov. Navedenega tožnica tudi ne izpodbija s pritožbo.
7. Tožnica v pritožbi predvsem izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odpoved podala pravočasno.
8. V skladu z določbo tretjega odstavka 83. člena ZDR-1 in prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Pri tem mora postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvesti po predpisanem postopku in v zakonsko določenih rokih (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Določbe ZDR-1, ki se nanašajo na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, se za javne uslužbence uporabljajo na podlagi prvega odstavka 5. člena in tretjega odstavka 154. člena ZJU. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora biti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon.
9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ji je bila odpoved podana prepozno, po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Rok za podajo izredne odpovedi prične teči, ko delodajalec ugotovi odpovedni razlog. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskim okoliščinami, ki vplivajo na presojo le-te. V organu državne uprave, po prvem odstavku 33. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), pravice in dolžnosti delodajalca izvršuje predstojnik. V skladu s 23. členom Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v A., vodi in predstavlja A. generalni direktor. Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu takšnega organa, subjektivni 30- dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči, od ugotovitve razloga za izredno odpoved, s strani te osebe. Iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da bi generalni direktor A. bil seznanjen z razlogi za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi pred 24. 2. 2021. Šele 24. 2. 2021 je bil seznanjen s poročilom C., na podlagi katerega se je seznanil z očitanimi kršitvami tožnici.
10. Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je torej odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnice obveščen generalni direktor A. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti seznanjen glede na objave v medijih, temveč je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen s strani pristojnih služb. Pri tem ni pomembno kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženi stranki, kot v konkretnem primeru direktor C., temveč kdaj se je seznanil generalni direktor A. (primerjaj sodbe VSRS VIII Ips 283/2017, VIII Ips 334/2017 in VIII Ips 145/2018). Na navedeno tudi ne vpliva dejstvo, da je v januarju 2021 med direktorjem C., njegovim namestnikom in policijo potekala komunikacija o kršitvah tožnice, saj seznanitev B. B. direktorja C., z navedenimi dejstvi, ob tem, ko slednji ni bil predstojnik tožene stranke, ne more imeti za posledico začetek teka roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitve tožnici. 30-dnevni subjektivni rok je tako lahko pričel teči šele od dneva, ko je delodajalec oziroma od njega pooblaščena oseba dejansko ugotovil razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in na to ne more vplivati niti dejstvo, da je dne 16. 2. 2021 direktor C. na televiziji D. povedal, da je uslužbenka C. kršila svoje delovne obveznosti, kot tudi ne članek v tej zvezi, ki je bil dne 17. 2. 2021 objavljen v časopisu F. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila, glede na datum seznanitve predstojnika A. s poročilom z dne 24. 2. 2021, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožnici dne 25. 3. 2021, pravočasna.
11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožena stranka pa, na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS- 1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), krije svoje stroške odgovora na pritožbo.