Jedro

Tudi če dejansko stanje ni sporno oziroma je o zahtevku mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, je sodišče narok dolžno opraviti, če ga stranka zahteva.

Sodišče strank k izjavi o tem, ali zahtevajo obravnavo, ni dolžno pozivati. Prav tako jih ni dolžno pozivati k izjavi, ali se pravici do obravnave (naknadno) odpovedujejo. Tega, ali bo sodišče štelo, da so odločilna dejstva nesporna, stranka sicer res ne more zagotovo vedeti. Zagotovo ne more vedeti niti tega, ali bo sodišče presodilo, da za odločitev zadostujejo že predloženi pisni dokazi. Vendar pa to nima takega pomena kot mu ga pripisuje pritožnica. Tudi če stranka oprave naroka ne zahteva (oziroma tak predlog naknadno umakne), to ne pomeni, da s tem umika predlog za zaslišanje prič. To seveda tudi ne pomeni, da sodišče, če ugotovi, da dejansko stanje ni nesporno oziroma, da o tožbenem zahtevku ni mogoče odločiti zgolj na podlagi listinskih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ne zahteva, le-tega ni dolžno opraviti. Da taka dolžnost vseeno obstaja, smiselno izhaja iz drugega odstavka 454. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo o stroških postopka. Tožnici je priznalo pravico do povračila 389,89 EUR.

2. Tožnica odločitvi nasprotuje in meni, da bi ji moralo sodišče priznati tudi stroške povezane z narokom. V obširni pritožbi povzema ureditev postopka v sporih majhne vrednosti. Pojasnjuje, zakaj je predlagala zaslišanje prič in že v dopolnitvi tožbe zahtevala opravo naroka. Pri tem je vztrajala tudi zaradi ugovornih navedb toženke. Poudarja, da ni mogla poznati miselnega toka sodišča o potrebnosti dokaznih predlogov. Meni, da bi jo moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva seznaniti s tem, da šteje navedbe tožnice za dokazane tudi brez zaslišanja predlaganih prič in da tega dokaza zato ne bo izvedlo. V kolikor bi to storilo (in kot dela v podobnih primerih), tožnica pri izvedbi naroka ne bi vztrajala. Ker je sodišče narok razpisalo, se ga je morala udeležiti, saj bi sicer nosila posledice. Sodišče bi lahko tudi sicer odločilo brez razpisa naroka, čeprav je bil predlagan. Stroški naroka so bili po njenem mnenju potrebni in bi jih sodišče moralo priznati.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. V njej navaja, da je dolg do tožnice poravnala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je sodišče o zahtevku tožnice odločilo po opravljenem naroku, ki ga je zahtevala tožnica v dopolnitvi tožbe. Na naroku je sodišče vpogledalo le listine v spisu, s strani tožnice predlaganega dokaza z zaslišanjem dveh prič pa ni izvedlo, saj dejstva, o katerih naj bi priči izpovedali (način obračuna in vodenja terjatev) med strankama ni bil sporen. Zahtevku tožnice je v celoti ugodilo, ni pa ji priznalo vseh priglašenih stroškov. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je strošek v zvezi z narokom ocenilo kot nepotreben, saj je bilo o zahtevku mogoče odločiti že zgolj na podlagi listin. Stranka ima sicer pravico do ustne, neposredne in javne obravnave svoje zadeve, kar pa ne pomeni, da so s tem povezani stroški vedno tudi potrebni in jih je dolžna nositi nasprotna stranka.

6. Čl. 454 ZPP1 ureja dve procesni situaciji, ko sodišče v postopku v sporih majhne vrednosti po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Prva situacija je podana v primeru, ko sodišče ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. čl. tega zakona ni zahtevala (1. odst.). Druga situacija pa je podana, ko sodišče ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah iz 452. čl. ZPP ni zahtevala (2. odst.). Iz navedene določbe torej izhaja, da je sodišče, tudi če dejansko stanje ni sporno oziroma je o zahtevku mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, narok dolžno opraviti, če ga stranka zahteva. Takšna ureditev izhaja iz pravice stranke do javne obravnave, ki je del pravice do poštenega in javnega sojenja iz 6. čl. EKČP.2 Drugačno stališče pritožnice je zmotno. V obravnavani zadevi je zato sodišče prve stopnje, kljub temu, da je sicer obstajala podlaga za odločitev brez naroka,3 zaradi izrecne zahteve tožnice le-tega moralo opraviti.

7. Pritožnica sodišču neutemeljeno očita kršitev dolžnosti materialno procesnega vodstva. Sodišče strank k izjavi o tem, ali zahtevajo obravnavo, ni dolžno pozivati. Prav tako jih ni dolžno pozivati k izjavi, ali se pravici do obravnave (naknadno) odpovedujejo. Tega, ali bo sodišče štelo, da so odločilna dejstva nesporna, stranka sicer res ne more zagotovo vedeti. Zagotovo ne more vedeti niti tega, ali bo sodišče presodilo, da za odločitev zadostujejo že predloženi pisni dokazi. Vendar pa to nima takega pomena kot mu ga pripisuje pritožnica. Tudi če stranka oprave naroka ne zahteva (oziroma tak predlog naknadno umakne), to ne pomeni, da s tem umika predlog za zaslišanje prič. To seveda tudi ne pomeni, da sodišče, če ugotovi, da dejansko stanje ni nesporno oziroma, da o tožbenem zahtevku ni mogoče odločiti zgolj na podlagi listinskih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ne zahteva, le-tega ni dolžno opraviti. Da taka dolžnost vseeno obstaja, smiselno izhaja iz 2. odst. 454. čl. ZPP. Povedano drugače: pritožnici le zato, ker je (iz previdnosti) vztrajala pri vseh predlaganih dokazih, ni bilo treba vztrajati tudi pri zahtevi za izvedbo naroka. Odločitev o tem bi (brez škodnih posledic zase) lahko prepustila sodišču. 8. Ker je ravnala drugače, je s tem nase prevzela tudi tveganje, da bo sodišče, če bo ugotovilo, da bi sicer lahko odločitev sprejelo brez oprave naroka, stroške v zvezi z njim ocenilo kot nepotrebne. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pritožnica sicer imela legitimno pravico, da si je zagotovila ustno, neposredno in javno obravnavo svoje zadeve, a to jo v okoliščinah konkretnega primera do povračila s tem povezanih stroškov ne opravičuje.

9. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP sklep potrdilo.

10. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku. 2 N. Betteto v Ude, Galič in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722. 3 Del dejstev ni bil sporen, o ostalih pa je bilo mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov.