Jedro

Tako iz izpodbijane odločbe kot tudi iz drugostopenjske odločbe ni jasna pravna podlaga, na katero sta se organa oprla pri ugotovitvi, da je tožnik podjetje v težavah. V izpodbijani odločbi se tozadevno sicer omenja (b) alineja 18. točke 2. člena Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrstah pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe, kar ni logično, glede na to, da se cit. alineja nanaša na družbe, v katerih vsaj nekaj članov nosi neomejeno odgovornost za obveznosti družbe. Tožnik je namreč družba z omejeno odgovornostjo, kar bi kazalo na možnost uporabe (a) alineje cit. določila. Vendar pa tudi drugostopenjski organ tega ni razjasnil, saj se je v svoji odločbi ves čas le nespecificirano skliceval na 18. točko 2. člena Uredbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 429-14474/2021-2 z dne 7. 9. 2021 se odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS, davčni, tudi prvostopenjski organ) odločila, da je tožnik dolžan vrniti izredno pomoč v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov (v nadaljevanju tudi NFS) za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v višini 146.750,65 EUR, na račun, kot je naveden (točka 1 izreka). Tožnik je dolžan vrniti izredno pomoč v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 3. 2021 v višini 75.600,00 EUR, na račun, kot je naveden (točka 2 izreka). Tožnik je dolžan vrniti izredno pomoč iz 1. in 2. točke izreka te odločbe v skupni višini 222.350,65 EUR v roku 30 dni od dneva vročitve te odločbe. Po preteku tega roka bodo zaračunane zakonske zamudne obresti, od poteka roka do dneva vračila. Če obveznost ne bo plačana v roku, bo prisilno izterjana (točka 3 izreka). Tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka. Davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali (točka 4 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka 5 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik prejel pomoč v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje oktober - december 2020 v višini 146.750,65 EUR in za januar - marec 2021 v višini 75.600,00 EUR. Davčni organ je po uradni dolžnosti ugotovil, da tožnik sodi med podjetja v težavah v smislu Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrstah pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba), zato je bil tožnik dne 7. 7. 2021 telefonsko pozvan, da mora na eDavke vložiti izjavo o vračilu upravičenj za vračilo izplačila nekritih fiksnih stroškov. Tožnik je na podlagi telefonskega poziva dne 7. 7. 2021 podal pojasnilo, ki ga je predhodno že vložil na eDavke, v katerem izpostavi, da je zgleden delodajalec, ki zaposluje 55 delavcev. V vseh letih delovanja je podjetje likvidno, plačuje davke in prispevke ter vse zakonske dajatve, vsa razpoložljiva sredstva pa vlaga v razvoj podjetja. Po inšpekcijski odločbi FURS, odločba davčnega organa št. DT 0610-1598/2019-25 z dne 7. 8. 2019 (v nadaljevanju: odmerna odločba), s katero so se prekvalificirala plačila storitev pravni osebi v osebne prejemke, je v letu 2019 tožnik v bilanco stanja vnesel enkratne dodatne obveznosti – stroške iz naslova plačila prispevkov in davkov. Tožnik je državi preplačal tudi DDV v znesku preko 219.000,00 EUR, saj ga je plačal dvakrat, in sicer prvič s plačilom po prejetih računih in drugič po odmerni odločbi, pri čemer še ni prišlo do vračila preplačanega DDV, saj še čaka na odločitev v upravnem sporu, ki se vodi pod opravilno številko I U 343/2020. Zaradi še nezaključenega upravnega spora, tudi odraz bilance iz leta 2019 ni dokončen in zaključen. Tožnik je pojasnil, da so se za prijavo na pomoč v obliki delne povrnitve NFS odločili tudi na podlagi pooblaščenega revizorjevega mnenja, da tožnik v letu 2019 ni bil v finančnih težavah, prav tako pa ni imel neplačanih obveznosti do katerihkoli deležnikov. Tožnik je tudi pojasnil, da je delna povrnitev NFS, poleg delnega povračila čakanja delavcev na delo doma v času Covid-19 ključno pripomogla k preživetju tožnika in ohranitvi delovnih mest. S tem je tožnik lahko pričel s poletno sezono, dodatno zaposloval in še naprej redno plačeval DDV in vse druge zakonske določene davke in prispevke, pri čemer pa brez pomoči tožnik ne bi preživel. Glede na to, da imajo dvakrat preplačan DDV, od katerega tečejo tudi zamudne obresti, in da je revizor utemeljil, da tožnik ni podjetje v težavah, poleg tega pa bi odvzem delnega povračila NFS resno ogrozil obstoj tožnika in preko 55 delovnih mest, prosijo in predlagajo odobritev izplačila delnega povračila NFS. Davčni organ citira 109. člen Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije (v nadaljevanju ZIUOPDVE) in 18. točko 2. člena Uredbe glede določitve „podjetja v težavah“. Ugotavlja, da je na dan 31. 12. 2019 celotni kapital tožnika znašal - 461.695,07 EUR, vpoklicani kapital pa 7.500,00 EUR. Koeficient med celotnim kapitalom in vpoklicanim kapitalom znaša – 61,55 in je manjši od 0,5, zato davčni organ zaključuje, da se tožnik skladno z b) alinejo 18. točke 2. člena Uredbe smatra za podjetje v težavah in posledično skladno s tretjo alinejo prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE ni upravičen do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje oktober - december 2020 v višini 146.750,65 EUR in za januar - marec 2021 v višini 75.600,00 EUR. Tožnik mora prejeto pomoč v višini 222.350,65 EUR vrniti v roku 30 dni od dneva vročitve te odločbe.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, za kar pojasni razloge, zato je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. Toženka ne sledi tožniku v zatrjevanju absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da mu ni bila dana možnost izjasnitve o dejstvih in dokazih, saj je bil dne 6. 7. 2021 seznanjen, da iz bilančnih podatkov na dan 31. 12. 2019 izhaja, da je skladno z Uredbo podjetje v težavah. Hkrati pa je bil pozvan k pojasnilu, da dokaže nasprotno. Toženka tudi navede pravno podlago in poda svojo utemeljitev, da zapisnika ni bila dolžna sestaviti, saj bi ga bila skladno s petim odstavkom 129. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) le primeru podane ustne izjave tožnika oziroma drugih pomembnejših dejanj v postopku, do katerih pa ni prišlo. Toženka se strinja s tožnikom, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni zadostil standardom obrazložene odločbe, zaradi česar je niti ni možno preizkusiti. Toženka je v pritožbenem postopku dopolnila ugotovitveni postopek s tem, da je sama preučila zatrjevane razloge in dokaze tožnika, zakaj ga na dan 31. 12. 2019 ni mogoče šteti kot podjetje v težavah skladno z Uredbo ter se do njih tudi opredelila. Toženka glede pritožbenih navedb o tem, da bi morala imeti pritožba suspenziven učinek navaja 9. točko prvega odstavka 80. člena ZDavP-2, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve vračila pomoči. 4. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izpodbijana odločba je nezakonita, ker so materialne in procesne določbe ZDavP-2, ZUP in ZIUPODVE napačno uporabljene ter ker je bilo zaradi tega tudi dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov in neutemeljitve zavrnitve z ustavnopravno sprejemljivimi razlogi so bila tožniku kršena tudi upravnoprocesna in ustavno procesna jamstva, ki izhajajo iz 22. in 25. člena Ustave ter iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Tožniku pa je bila z izpodbijano odločbo kršena tudi pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave v povezavi z njeno socialno in gospodarsko funkcijo iz 67. člena Ustave, oziroma pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. Tožnik meni, da je določba 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE v neskladju z 2., 14. in 74. členom Ustave, saj je namen te ureditve, da se s pomočjo ne pomaga podjetjem, ki ne poslujejo dobro, in se s tem ne izkrivlja konkurenca na trgu, ne pa da se „kaznuje“ tista podjetja, ki jih prav v letu dodelitve pomoči doleti plačilo davčnega dolga. Opozarja, da bi lahko davčni organ inšpekcijski nadzor za obdobje pred letom 2019 opravil že prej in da tožnik nima vpliva, kdaj bo davčni organ izvajal inšpekcijski nadzor in kdaj bo izdana odločba. Tožnik meni, da je bilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je podjetje v težavah napačno ugotovljeno in tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, kar utemeljuje s tem, da mu je bila vročena odmerna odločba, ki mu je nalagala plačilo dohodnine iz dohodkov iz zaposlitve, plačilo prispevkov in vračilo DDV v višini 685.526,61 EUR in 65.454,00 EUR obresti. Ta odmerna odločba je postala dokončna, zato je tožnik davek tudi plačal, ni pa tudi pravnomočna, saj se zoper njo vodi upravni spor pod opr. št. I U 343/2020. Plačilo obveznosti iz nepravnomočne odmerne odločbe FURS je bistveno spremenilo tožnikove računovodske izkaze, saj je tožnik davek plačal iz lastnih sredstev, za del pa najel tudi posojilo. Brez upoštevanja te odmerne odločbe, bi tožnik razpolagal s pozitivnim kapitalom in bi bil koeficient med celotnim in vpoklicanim kapitalom večji od 0,5 oziroma bi znašal 33,15, kar s predlaganimi dokazi tožnik skuša dokazati v drugem upravnem sporu. Ob odpravi odmerne odločbe FURS in popravljenih računovodskih izkazih tožnik ne bi bil podjetje v težavah na podlagi Uredbe in vračilo pomoči, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ne bi bilo upravičeno. Zato je vprašanje zakonitosti odmerne odločbe FURS, o kateri se odloča v upravnem sporu pod opr. št. I U 343/2020 dejansko predhodno vprašanje v tej zadevi. Do tega vprašanja se nista opredelila ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ, čeprav je tožnik trditveno podlago in dokaze v zvezi s tem predložil pravočasno.

5. Tožnik opozarja, da bi ga moral davčni organ skladno s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP pred izdajo izpodbijane odločbe seznaniti s svojimi stališči glede obveznosti vračila pomoči, saj bi mu šele s tem zagotovil možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe, pri čemer pa telefonski klic ne more nadomestiti seznanitve. Ni dokaza o tem, da bi bil tožnik pozvan k izjavi glede vračila pomoči, zato je prišlo do kršitve pravice do izjave tožnika, te kršitve pa ni saniral niti organ druge stopnje. Oba organa sta kršila tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, zato mora sodišče razpisati javno obravnavo in tožniku omogočiti pravico do izjave. Tožnik ugotavlja, da gre pri nadzoru glede uveljavljanja pravic iz 109. člena ZIUOPDVE smiselno za nadzor posameznega področja poslovanja, pri čemer pa 130. člen ZDavP-2 določa, da mora davčni organ v primeru, da se pri opravljanju davčnega nadzora ugotovi nepravilnost, sestaviti zapisnik in ga vročiti zavezancu za davek, kar pa ni bilo izvedeno v tožnikovem primeru. Tožnik se ne strinja z zaključkom davčnega organa, da naj bi šlo za postopek po 129. členu ZDavP-2. Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in zmotna uporaba materialnega prava je posledica tega, da v izpodbijani odločbi ni bilo opredeljeno, ali bi šlo za podjetje v težavah, če bi se odmerna odločba odpravila. Zmotno je tudi materialno pravno stališče, da vprašanje za obravnavano zadevo ne more biti več predhodno vprašanje, ker je o odmeri davka po odmerni odločbi dokončno odločeno, saj bi moralo biti pravnomočno rešeno, kar je v nasprotju s 147. členom ZUP. Prvostopenjski davčni organ bi moral postopek prekiniti do odločitve Upravnega sodišča, saj o predhodnem vprašanju že teče postopek pred pristojnim sodiščem, zato naslovnemu sodišču predlaga, da prekine postopek do pravnomočne odločitve v zadevi I U 343/2020. O predhodnem vprašanju v tej zadevi še ni pravnomočno odločeno, zato dejstva, ali je bil tožnik podjetje v težavah, sploh še ni mogoče ugotoviti. Pri sklicevanju na tretji odstavek 112. člena ZIUOPDVE ugotavlja, da se lahko vprašanje, ali je podjetje v težavah, ugotavlja tudi z upoštevanjem napak, na podlagi katerih se spremenijo računovodski izkazi za nazaj. Tožnik meni, da izpodbijana odločba krši njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj mu ni bil zagotovljen pošten postopek (pravica do izjave, obrazložena odločba) in s tem učinkovito pravno sredstvo za varstvo njegove zasebne lastnine. Pod termin premoženje štejejo tudi pomoči, zato mora za njihovo vračilo po mnenju tožnika obstajati enako varstvo kot za druge posege v zasebno lastnino posameznikov in pravnih oseb. Tožnik sodišču predlaga, da primarno razsodi, da je izpodbijana odločba nezakonita in da se odpravi ter da se toženki naloži plačilo stroškov upravnega postopka in stroške upravnega spora. Podrejeno pa, da je izpodbijana odločba nezakonita in da se odpravi ter da se zadeva vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek in da se toženki naloži plačilo stroškov upravnega postopka in stroške upravnega spora.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Dodatno pa glede navedb tožnika, da se upravna organa nista opredelila do predhodnega vprašanja oziroma napake, ki bi terjala odpravo izpodbijane odločbe, navaja, da je bilo to vprašanje v pritožbenem postopku preučeno in na podlagi obrazloženih razlogov zavrnjene trditve o obstoju nerešenega predhodnega vprašanja. Tudi zatrjevane kršitve načela zaslišanja tožnika so v drugostopenjski odločbi preučena, zato ni mogoče pritrditi tožniku, da ni bil seznanjen s pravno pomembnimi dejstvi v zadevi in mu dana možnost izjaviti se v dejstvih, ki so pomembna tako za pridobitev zadevne izredne pomoči kot tudi za njeno vračilo.

**K točki I izreka:**

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev davčnega organa, na podlagi katere je tožnik dolžan vrniti izredno pomoč v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v višini 146.750,65 EUR in za obdobje 1. 1. 2021 do 31. 3. 2021 v višini 75.600,00 EUR oziroma v skupni višini 222.350,65 EUR, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah, skladno z 18. točko 2. člena Uredbe, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE za pridobitev pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov.

9. Pravna podlaga obravnavane zadeve torej izhaja iz 109. člena ZIUOPDVE, ki v prvem odstavku določa, da je upravičenec do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, v upravičenem obdobju iz osmega odstavka tega člena, pravna ali fizična oseba, ki: - je bila registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti najpozneje do 1. septembra 2020, - ima vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona ali je samozaposlen, ki je na dan uveljavitve tega zakona vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-2 ali je družbenik ali delničar gospodarske družbe oziroma ustanovitelj zadruge ali zavoda, ki je poslovodna oseba, in je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 16. člena ZPIZ-2, - na dan 31. december 2019 ni podjetje v težavah, skladno z 18. točko 2. člena Uredbe, - ne more opravljati svoje dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu zaradi posledic epidemije COVID-19 in zagotavlja, da se nekriti fiksni stroški ne krijejo iz drugih virov, kot so zavarovanja, začasni ukrepi pomoči ali podpora iz drugih virov.

10. V obravnavani zadevi je davčni organ na podlagi podatkov iz tožnikove bilance stanja ugotovil, da je celotni kapital tožnika na dan 31. 12. 2019 izkazan v negativnem znesku – 461.695,07 EUR, vpoklicani kapital pa v znesku 7.500,00 EUR, zaradi česar se šteje za podjetje v težavah in ni upravičen do izredne pomoči iz prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE, ker ne izpolnjuje pogoja iz 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE. Tozadevno sodišče primarno izpostavlja, da tako iz izpodbijane odločbe kot tudi iz drugostopenjske odločbe ni jasna pravna podlaga, na katero sta se organa oprla pri ugotovitvi, da je tožnik podjetje v težavah. V izpodbijani odločbi se tozadevno sicer omenja (b) alineja 18. točke 2. člena Uredbe, kar ni logično, glede na to, da se cit. alineja nanaša na družbe, v katerih vsaj nekaj članov nosi neomejeno odgovornost za obveznosti družbe. Tožnik je namreč družba z omejeno odgovornostjo, kar bi kazalo na možnost uporabe (a) alineje cit. določila. Vendar pa tudi drugostopenjski organ tega ni razjasnil, saj se je v svoji odločbi ves čas le nespecificirano skliceval na 18. točko 2. člena Uredbe (prim. str. 5, 7 in 8 drugostopenjske odločbe). Sodišče tako ugotavlja, da je bila v izpodbijani odločbi in tudi drugostopenjski odločbi pravna podlaga napačna oziroma je prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava.

11. Nadalje se organa na obeh stopnjah nista opredelila do relevantnega tožnikovega ugovora, ki ga je podal v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, namreč da ni podjetje v težavah. Pri tem se je tožnik skliceval na priloženo mnenje revizorja, da družba na dan 31. 12. 2019 in za poslovno leto 2019 ni bila v finančnih težavah. Prav tako pa se je tožnik skliceval na računovodske izkaze, napravljene z upoštevanjem, kot da odmerna odločba opr. št. DT 0610-1598/2019-25 z dne 7. 8. 2019 ne bi bila izdana, ki jih je, kot navaja v tožbi, tudi predložil, zahteval pa je tudi zaslišanje svojega računovodje in postavitev izvedenca finančne stroke. Glede tega v izpodbijani odločbi ni nobene opredelitve, prav tako tudi ne v drugostopenjski odločbi, ki se tozadevno zgolj sklicuje na tožnikove bilančne podatke (prim. str. 5 in 8 drugostopenjske odločbe). Tudi tožnikovi v tej zvezi podani dokazni predlogi niso bili obrazloženo zavrnjeni. Po naziranju sodišča namreč računovodski izkazi niso edini dopusten dokaz v tej zvezi, saj se tretji odstavek 112. člena ZIUOPDVE v zvezi z ugotavljanjem upravičene višine pomoči alternativno sklicuje tudi na druga dokazila.

12. Sklepno pa sodišče dodaja še, da je bil tožnik v upravnem sporu I U 343/2020 pretežno uspešen. Upravni spor z opravilno številko I U 343/2020 se je dne 25. 4. 2023 zaključil z delno sodbo in sklepom I U 343/2020-20, s čimer je bilo tožbi delno ugodeno in odločba glede dohodnine iz dohodkov iz zaposlitve ter plačilo prispevkov v višini 531.663,47 EUR odpravljena in vrnjena v ponovni postopek (1. točka izreka), glede odmere in plačila DDV (brez obresti) v višini 201.659,49 EUR je bila tožba zavrnjena (2. točka izreka), glede obračunanih obresti od odmerjenega DDV v višini 17.657,74 EUR pa je bil postopek prekinjen do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije glede ustavnosti prehodnih določb prvega in tretjega odstavka 71. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (ZDavP-2J) v zvezi s 95. členom ZDavP-2 (tretja točka izreka). To bi utegnilo vplivati tudi na odločanje organov v ponovljenem postopku po tem upravnem sporu, zaradi česar sodišče na to izrecno opozarja.

13. Na podlagi 3. točke in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS‑1 je moč tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo v tem delu vrniti toženki, da v skladu s povedanim ponovno odloči v zadevi, in sicer že na podlagi zgoraj navedenih razlogov. Predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj nanj ni vezano in je tožbi ugodilo na podlagi podrednega izpodbojnega predloga.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka**

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo in tožnika je v postopku zastopala odvetniška pisarna, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ).