Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je treba na podlagi Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče z dne 4. 5. 1971 pri odločitvi uporabiti pravo države, v kateri se je pripetila prometna nesreča - torej pravo Republike Hrvaške. Pri odločanju o obsegu škode in višini odškodnine je zato utemeljeno upoštevalo Zakon o obveznim odnosima (ZOO), Orientacijske kriterije za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške z dne 29. 11. 2002 (Orientacijski kriteriji) in sodno prakso hrvaških sodišč.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v četrti alineji IV. točke izreka spremeni tako, da se ta pravilno glasi: „- za izgubo pri osebnem dohodku v znesku 1.807,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.519,23 EUR od dne 24. 8. 2016 do plačila in od zneska 288,61 EUR od dne 5. 12. 2016 do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 571,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo zvišanje tožbenega zahtevka z dne 5. 12. 2016, zaradi umika tožbe za znesek 80,00 EUR postopek ustavilo in toženi stranki naložilo plačilo naslednjih zneskov: odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 27.164,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2015 do plačila (III. točka izreka), odškodnine za stroške tuje pomoči v višini 1.101,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2016 do plačila (prva alineja IV. točke izreka), odškodnine za stroške zdravljenja v višini 54,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2015 do plačila (druga alineja IV. točke izreka), odškodnine za prevozne stroške v višini 197,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2015 do plačila (tretja alineja IV. točke izreka), odškodnine za izgubo osebnega dohodka v višini 1.807,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2016 do plačila (četrta alineja IV. točke izreka) in zneska 6,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2017 do plačila (V. točka izreka). V preostalem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 5.085,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe1 se pritožuje tožena stranka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo zneska 80,00 EUR, ki ga je na račun nepremoženjske škode plačala tožnici po vložitvi tožbe. Prisojena odškodnina ni v skladu z Orientacijskimi kriteriji Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške in prakso hrvaških sodišč. Sodišče je previsoko odmerilo odškodnino za telesne bolečine, saj je v okviru te postavke nepravilno upoštevalo trajne bolečine, čeprav so že zajete v odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kljub temu, da tožnica ni trpela primarnega strahu, ji je sodišče priznalo skoraj najvišjo možno odškodnino, ki se po praksi hrvaških sodišč prisoja za najhujše oblike strahu. Tožena stranka je tožnici za duševne bolečine zaradi skaženosti priznala 4.849,00 EUR, s strani sodišča priznana odškodnina v znesku 5.000,00 EUR je pretirana. Ugotovljen obseg trajnih posledic je nepravilen in neskladen z izvedenskima mnenjema. Sodišče je ugotovilo, da gre pri tožnici za vsaj 70 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, čeprav je izvedenec E. S. ugotovil, da ima srednje hude duševne bolečine, kar je skladno z ugotovitvami izvedenca N. B., ki je zmanjšanje življenjske aktivnosti ocenil na okoli 50 %. Odmerjena odškodnina iz tega naslova je zato občutno previsoka. Previsoka je tudi odškodnina za stroške tuje nege in pomoči, saj je priznano število ur potrebne pomoči pretirano, previsoko in neskladno s hrvaško sodno prakso je določena tudi urna postavka. Tožnica ni za tujo pomoč plačala ničesar, pomoč pa so ji nudili starši, sestra in svak, kar je glede na situacijo povsem pričakovano. Tožnica je bila zdravstveno zavarovana, zato stroškov zasebne ambulante, psihološkega obravnavanja in nakupa zdravil ni mogoče šteti za potrebne stroške zdravljenja. Sodišče je tožnici priznalo celotne zahtevane stroške prevozov, čeprav ni zanje ponudila nobenega dokaza. Navedbe, da sta se tožnica in njena delodajalka ustno dogovorili za bruto plačo v znesku 800,00 EUR, so nedokazane, hkrati pa so v nasprotju z zakonodajo s področja delovnih razmerij. Obračuni plače ne dokazujejo dejanskih plačil, sodišče tudi ni preverilo, koliko prispevkov je bilo plačanih. Napačna je odločitev, da gredo tožnici zakonske zamudne obresti od odškodnine zaradi izgube dohodka od datuma vložitve tožbe, saj je zahtevek za to obliko škode postavila šele v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2016. Tudi sicer odločitev o začetku teka zamudnih obresti ni pravilna, saj tožena stranka ni mogla plačati odškodnine, preden ji ni tožnica sporočila svoje davčne številke. Sodišče je tožnici neutemeljeno priznalo stroške pripravljalnih vlog in potne stroške za pristop na štiri naroke.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica vtožuje odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči, ki se je zgodila dne 19. 7. 2014 na območju Republike Hrvaške.

6. Enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi v pritožbenem postopku ni sporno, da je prometno nesrečo povzročil zavarovanec tožene stranke pok. J. S., ter da je tožnica v deležu 20 % prispevala k nastanku poškodb in njihovih posledic, ker ni bila pripeta z varnostnim pasom.

7. Predmet pritožbenega preizkusa je odmera odškodnine za tožnici nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je treba na podlagi Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče z dne 4. 5. 1971 pri odločitvi uporabiti pravo države, v kateri se je pripetila prometna nesreča - torej pravo Republike Hrvaške. Pri odločanju o obsegu škode in višini odškodnine je zato utemeljeno upoštevalo Zakon o obveznim odnosima (ZOO), Orientacijske kriterije za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške z dne 29. 11. 2002 (Orientacijski kriteriji) in sodno prakso hrvaških sodišč.

Glede nepremoženjske škode

9. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo naslednjo odškodnino za nepremoženjsko škodo: 10.000,00 EUR za telesne bolečine, 3.000,00 EUR za strah, 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 45.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skupaj torej 63.000,00 EUR. Glede na tožničin soprispevek je ugotovilo, da ji iz naslova nepremoženjske škode pripada znesek 50.400,00 EUR, od katerega je odštelo že plačani del odškodnine v višini 19.343,20 EUR in zaključilo, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati še 31.056,80 EUR. V izreku sodbe je tožnici iz naslova nepremoženjske škode prisodilo znesek 27.164,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Tožnica je v prometni nesreči utrpela naslednje poškodbe: politravmo, udarnino možganov, zlom četrtega do enajstega rebra leve strani prsnega koša, vdor krvi in zraka v levo prsno votlino, vdor zraka v desno prsno votlino, raztrganino vranice, odprt zdrobljen zlom leve stegnenice in zlom desne sramnice in desne sednice medenice ter rane na levi spodnji veki, na levi strani obraza in zgornji ustnici.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni povsem pravilno uporabilo Orientacijskih kriterijev, odmerjena odškodnina pa ni skladna z odškodninami, ki jih v podobnih primerih prisojajo hrvaška sodišča. Sodišče prve stopnje je tako prezrlo njihovo stališče, da se trajne bolečine upoštevajo v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.2 Odškodnine za telesne bolečine so v hrvaški sodni praksi zato bistveno nižje kot v praksi slovenskih sodišč, hkrati pa je razkorak med odškodninami za telesne bolečine in odškodninami za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti večji.3

12. Glede na trajanje in intenzivnost telesnih bolečin4 orientacijska vrednost odškodnine po Orientacijskih kriterijih znaša približno 3.300,00 EUR (14 dni x 50,00 EUR, 28 dni x 30,00 EUR in 180 dni x 10,00 EUR). Poleg bolečin je treba upoštevati in ustrezno ovrednotiti številne, dolgotrajne in intenzivne nevšečnosti, ki jim je bila tožnica izpostavljena v času zdravljenja, zlasti 25 dni bolnišničnega zdravljenja, dva operativna posega v splošni anesteziji in enega manjšega v lokalni anesteziji, šestmesečno uporabo bergel ter dolgotrajno protibolečinsko in antibiotično terapijo. Upoštevajoč vse te okoliščine primerna odškodnina za telesne bolečine znaša 5.500,00 EUR. Takšna odškodnina ustrezno odraža težo in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, hkrati pa je primerljiva z odškodninami, ki jih v podobnih primerih oškodovancem prisojajo hrvaška sodišča.5

13. Pritožnica nepopolno povzema tožničino izpoved in zaradi tega nepravilno navaja, da ta izpoved ne utemeljuje ugotovitve o obstoju primarnega strahu. Tožnica tako ni izpovedala, da se spomni samo kamiona, temveč je ob joku opisala, da je videla, da se tovornjaku ne bodo uspeli izogniti ter da ji je pokojni J. S. rekel, naj pazi. Travmatičnost tega trenutka potrjujejo tožničine dolgotrajne nočne more, v katerih podoživlja obdobje neposredno pred prometno nesrečo. Upoštevajoč navedene okoliščine je povsem pravilen zaključek, da se je tožnica pred nesrečo zavedala neizbežnosti nesreče in se zato močno ustrašila za svoje življenje. Ker je tožnica trpela tudi šest mesecev trajajoč srednje hud strah za izid zdravljenja, je prisojena odškodnina v višini 3.000,00 EUR ustrezna. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ta znesek predstavlja praktično najvišjo odškodnino, ki jo je mogoče po hrvaški sodni praksi prisoditi za to obliko nepremoženjske škode, saj se skladno z Orientacijskimi kriteriji odškodnine za strah gibljejo v razponu od 300,00 do 4.000,00 EUR. Tožničin strah se po intenzivnosti in trajanju ne more umestiti med povprečne oblike strahu, za kar se zavzema tožena stranka z navedbami, da tožnici iz tega naslova pripada znesek 2.162,00 EUR. Gre za strah, ki močno odstopa od običajnega strahu ob škodnih dogodkih, kar se mora ustrezno odraziti tudi v višini prisojene odškodnine.

14. Pritožnica graja odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, pri čemer ne obrazloži, zakaj je znesek 4.849,00 EUR, ki ga kot utemeljenega priznava sama, ustreznejši od zneska 5.000,00 EUR, ki ga je priznalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato le na kratko ugotavlja, da je glede na zelo hudo stopnjo skaženosti, ki brez dvoma močno vpliva na tožničino duševno stanje, priznani znesek primeren.

15. Sodišče prve stopnje je celovito ovrednotilo mnenji izvedencev travmatološke in psihiatrične stroke ter pravilno in popolno ugotovilo obseg omejitev, ki jih tožnica zaradi obravnavane prometne nesreče trpi v vsakodnevnem življenju.6 Izvedenec E. S. je res navedel, da posledic v obliki glavobolov, slabšega spomina ter motenj koncentracije in spanja ni mogoče v celoti dokazati, vendar je hkrati pojasnil, da so glede na hujšo možgansko poškodbo te posledice zelo verjetne, saj takšna poškodba praktično vedno zapušča funkcionalne, večkrat pa tudi nevrološke motnje. Ob navedeni ugotovitvi se za nepomembno izkaže pritožničino sklicevanje na ugotovitev izvedenca V. F. R., da so simptomi posttravmatske stresne motnje (razen strahu pred prometom) pri tožnici izzveneli. Takšno mnenje je izvedenec podal upoštevajoč spoznanja psihiatrične stroke in posledice prometne nesreče na tožničino psihično stanje. Dejstvo, da tožnica navedenih simptomov nima zaradi travmatičnega čustvenega doživetja, pa ne izključuje možnosti obstoja enakih simptomov kot posledice fizične poškodbe možganov. Njihovo dejansko prisotnost je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi prepričljivih izpovedi tožnice in njenega partnerja, ki ju pritožbene navedbe v ničemer ne omajejo. Izvedenec psihiatrične stroke je potrdil, da je tožnica utrpela posttravmatsko stresno motnjo, kakor tudi, da so psihologi strokovno usposobljeni za postavitev takšne diagnoze in nudenje psihoterapevtske podpore. Dejstvo, da je tožnica iskala pomoč pri psihologu in ne psihiatru, zato ne more biti pomembno. Tožnica je v posledici obravnavane nesreče izgubila vranico, zaradi česar bo imela do konca življenja oslabljen imunski sistem. Iz njene izpovedi izhaja, da se posledice te oslabitve že kažejo, pritožbeno sodišče pa ne dvomi, da se bodo kazale tudi v prihodnje. Stopnja precepljenosti celotnega prebivalstva ni pomembna, temveč je ključno, da bo oslabljen imunski sistem od tožnice terjal prilagoditve in omejitve, vključno s cepljenjem in izogibanjem za okužbo nevarnim situacijam. Tožnica je bila zaradi obravnavane prometne nesreče razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, priznana ji je bila premestitev na drugo delovno mesto, pri čemer je zmožna za pretežno sedeče delo. Opredelitev dela kot stoječe oziroma sedeče se nanaša na tipičen in pretežen položaj telesa ob delu, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni več sposobna za stoječe delo. Nazadnje so povsem nepotrebna opozorila tožene stranke, da je tožnica v času okrevanja spoznala novega partnerja. To dejstvo namreč v ničemer ne vpliva na pravilnost ugotovitev, da se tožnica po nesreči izogiba ljudem, da je odtujena ter da je imela v času izraženih simptomov posttravmatske stresne motnje težave v spolnosti.

16. Tožena stranka graja tudi oceno stopnje znižanja tožničine življenjske aktivnosti. Pri tem opozarja na predpravdno izvedensko mnenje izvedenca N. B., ki je zmanjšanje ocenil na 50 %, zanemari pa mnenje izvedenca M. G., ki ga je ocenil na 80 %. Ker sta bili obe mnenji napravljeni po naročilu strank, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ne eno ne drugo ne more biti odločilno. Tudi sicer pritožbeno sodišče opozarja na stališče hrvaške sodne prakse, da sodišče ni vezano na oceno izvedencev o stopnji zmanjšanja življenjske aktivnosti, temveč jo je dolžno ugotoviti samo, pri čemer mora upoštevati vse okoliščine primera.7 Sodišče prve stopnje je izpostavilo mnenje izvedenca E. S., da gre pri tožnici za hudo prikrajšanje in zmanjšanje življenjske aktivnosti ter ob celostnem ovrednotenju omejitev trajnega značaja in tožničinih osebnih lastnosti zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti ocenilo na 70 %. Takšna ocena in posledična odškodnina sta primerni in skladni s primerljivimi primeri iz hrvaške sodne prakse, pritožbene navedbe dvoma v njuno pravilnost ne vzbudijo.8

17. Sodišče prve stopnje je skrbno analiziralo hrvaško sodno prakso.9 Razumljivo je, da ni moglo najti povsem enakega življenjskega primera, zato je pravilno upoštevalo primere, v katerih so oškodovanci utrpeli primerljive poškodbe, nato pa znotraj tako postavljenega ovira odmerilo odškodnino upoštevajoč konkretne okoliščine in tožničine individualne lastnosti. Zgolj z izpostavljanjem posameznih, zanjo ugodnih izsekov določenih primerov, tožena stranka pravilnosti odločitve ne more izpodbiti.

18. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožnici, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg zneska 19.343,20 EUR kot delno izpolnitev zahtevka iz naslova nepremoženjske škode upoštevati tudi znesek 80,00 EUR, ki ga je tožena stranka tožnici plačala med postopkom. Za odločitev o delni izpolnitvi zahtevka je namreč pomemben plačani znesek in ne znesek, ki ga je tožena stranka priznala kot nespornega. Tožena stranka je s potrdili o plačilih izkazala, da je na račun nepremoženjske škode tožnici skupno plačala 19.423,20 EUR, zato je to znesek, ki ga je treba upoštevati pri ugotavljanju, kolikšen del svoje obveznosti je že izpolnila.

19. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravična denarna odškodnina za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo znaša 58.500,00 EUR, ob upoštevanju njenega soprispevka pa 46.800,00 EUR. Upoštevajoč že plačani znesek v višini 19.423,20 EUR bi morala po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka na račun nepremoženjske škode tožnici plačati še 27.376,80 EUR. V izreku izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tožnici kljub obrazložitvi, da ji na račun nepremoženjske škode pripada še odškodnina v višini 31.056,80 EUR, prisodilo znesek 27.164,25 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je sodišče prve stopnje tožnici torej prisodilo manjšo odškodnino kot ji dejansko pripada, je bilo potrebno toženkino pritožbo zavrniti. Pritožbeno sodišče dodaja, da se tožnica, v škodo katere je bila storjena zgoraj opredeljena pomota, zoper odločbo ni pritožila, zaradi česar je zavrnilni del sodbe pravnomočen. Pritožbeno sodišče zato v odločitev sodišča prve stopnje ne more poseči, čeprav je ugotovilo, da tožnici iz naslova nepremoženjske škode pripada višja odškodnina, kot ji jo je prisodilo sodišče prve stopnje (359. člena ZPP). Kljub temu ugotavlja, da glede na znižano odškodnino za telesne bolečine v končni fazi prisojeni znesek skoraj ne odstopa od zneska, do katerega je bila tožnica dejansko upravičena.

Glede premoženjske škode

20. Tožena stranka se strinja, da je tožnica v obdobju rehabilitacije po prometni nesreči potrebovala tujo pomoč. Pri tem priznava potrebo po pomoči v trajanju 720 ur po urni postavki 2,62 EUR/uro, nasprotuje pa dodatnim 480 uram in znesku priznane urne postavke v višini 2,72 EUR. V zvezi s tem delom pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec E. S. v pisnem mnenju potrebno pomoč ocenil na 720 ur, vendar je nato ob zaslišanju pojasnil, da takšna ocena temelji na povprečnih primerih, medtem ko konkretne okoliščine, s katerimi se je seznanil ob zaslišanjih tožničinih sorodnikov, utemeljujejo sklep, da je tujo pomoč potrebovala dalj časa, in sicer zaradi psihičnega stanja in na račun fizikalnih terapij in razgibavanj, pri katerih ji je pomagal svak. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica poleg nespornih 720 ur pomoči po preteku šestih mesecev od prometne nesreče potrebovala dodatno uro pomoči v trajanju 4 mesecev in nato še uro pomoči na dan v obdobju nadaljnjih 12 mesecev. Potreba po takšni pomoči je v celoti potrjena z izpovedbama prič I. L. in I. P., ki jima pritožba obrazloženo ne nasprotuje.

21. Skladno s hrvaško sodno prakso ima oškodovanec pravico do nadomestila škode za tujo nego in pomoč tudi, če mu je ta nudena brezplačno s strani njegovih družinskih članov, pri čemer se odškodnina v tem primeru določi v višini neto plače osebe, ki bi bila v mestu, kjer je bila pomoč nudena, sposobna nuditi takšno pomoč, če takšna oseba ne obstaja, pa se višina določi po prostem preudarku.10 Tožena stranka ne nasprotuje določitvi urne postavke po prostem preudarku, nasprotuje pa njeni višini, vendar je tudi v tem delu njena pritožba neutemeljena. Tožena stranka tako že sama priznava, da se v sodni praksi hrvaških sodišč priznavajo urne postavke v višini do 20,00 kun (približno 2,70 EUR), pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da se priznavajo tudi višje urne postavke.11 Prisojeni znesek 2,72 EUR, ki se upoštevajoč gibanje tečaja kune v razmerju do EUR giblje med 20,10 in 20,90 kun, zato ni pretiran. To velja toliko bolj, ker se skladno s hrvaško sodno prakso stroški tuje pomoči odmerjajo po cenah v mestu nudenja pomoči, urne postavke v Republiki Sloveniji pa so precej višje od prisojenega zneska.

22. Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno prisodilo odškodnino za stroške psihološke obravnave, pregleda v zasebni ambulanti in nakupa zdravil. Splošno znano je, da so čakalne vrste za psihiatrično obravnavo v sistemu javnega zdravstva dolge, tožnica pa je po prometni nesreči, v kateri je bila hudo poškodovana in v kateri je izgubila partnerja, potrebovala takojšnjo pomoč. Stroški psihološkega svetovanja zato brez dvoma predstavljajo potrebne in s tem upravičene stroške zdravljenja, pri čemer je povsem nepomembno, ali je bila storitev v računu opredeljena kot svetovanje ali kot zdravljenje. Iz računov zasebne ambulante in lekarne izhaja, da je bil del računov plačan iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da je tožnica pregleda opravila v ambulanti, ki je del javne zdravstvene mreže, ter da je razpolagala z receptom za zdravila. Protibolečinska zdravila so bila kupljena dobra dva meseca po nezgodi, ko je tožnica še vedno trpela stalne bolečine. Zelo malo verjetne so zato pritožbene navedbe, da je zdravila kupovala za nekoga drugega.

23. Tožnica je že v tožbi natančno opredelila vtoževane (in kasneje prisojene) potne stroške, in sicer je navedla poti, prevožene razdalje in strošek kilometrine. Tožena stranka je temu delu zahtevka nasprotovala z ugovorom, da tožnica ni predložila dokazov o opravljenih prevozih, sodišče prve stopnje pa je ta ugovor zavrnilo z ugotovitvijo, da iz zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica opravila vse zatrjevane prevoze. Glede na povzeto so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje potne stroške tožnici prisodilo brez obrazložitve in dokazil. Prisojeni potni stroški so izkazani, zahtevek za njihovo povrnitev je utemeljen.

24. Pravilna je tudi odločitev o višini odškodnine za izgubljen zaslužek. Res je, da je bila v pogodbi o zaposlitvi med tožnico in njeno delodajalko dogovorjena plača v višini 760,00 EUR bruto, vendar je tožnica predložila obračune plač za zadnje tri mesece pred prometno nesrečo, iz katerih izhaja, da ji je delodajalka obračunavala in izplačevala plačo v višini 800,00 EUR bruto oziroma 567,52 EUR neto. Tožena stranka je ugovarjala, da trditve o takšni višini plače niso podkrepljene z nobeno dokumentacijo. Ker so bile te navedbe glede na prej predložene plačilne liste očitno neutemeljene, od tožnice niso terjale nadaljnjega dokazovanja, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno sledilo predloženim plačilnim listam. Res je, da predloženi obračuni plač še ne dokazujejo dejanskega plačila, vendar to dejstvo ne vpliva na obseg tožničinega prikrajšanja. Tožnica je imela na podlagi obračunov pravico izterjati celotno plačo, tožena stranka pa tudi sicer ne ponudi nobenega pojasnila, zakaj bi delodajalka tožnici obračunavala višjo plačo kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, če ji je ne bi bila pripravljena izplačati. Nepomembno je, ali je bilo povišanje mesečne plače iz zneska 760,00 EUR na 800,00 EUR bruto dogovorjeno na način, ki ga zahtevajo predpisi o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, prav tako so nepomembne in prepozne navedbe o nedokazanosti plačil prispevkov. Za odločitev o premoženjskem prikrajšanju tožnice je odločilna razlika med neto dohodkom, ki bi ga prejemala, če ne bi bila udeležena v prometni nesreči, in dohodkom, ki ga je dejansko prejela. To pa je razlika med plačo v višini 567,52 EUR neto in dejanskimi prejemki. Tudi slednje je tožnica v celoti dokazala. Držijo sicer pritožbene navedbe, da za mesec julij 2015 ni predložila obračuna plače, je pa višina dohodka za ta mesec razvidna iz obvestila o prometu in stanju na transakcijskem računu na dan 4. 11. 2015 (A37).

25. Utemeljeno pa tožena stranka opozarja na dejstvo, da je tožnica del zahtevka za plačilo odškodnine za izgubljen zaslužek v višini 288,61 EUR postavila šele v pripravljalni vlogi, vloženi dne 5. 12. 2016. Ker hkrati ni izkazala, da bi toženo stranko že pred tem pozvala k plačilu tega zneska, tožena stranka z njegovim plačilom ni mogla biti v zamudi že ob vložitvi tožbe. Pritožbeno sodišče je zato odločitev glede teka zamudnih obresti od odškodnine za izgubljeni zaslužek spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 1.519,23 EUR (ki ga je tožnica uveljavljala že v tožbi) tečejo od dne 24. 8. 2016 do plačila, od zneska 288,61 EUR pa šele od dne 5. 12. 2016 do plačila.

26. Sodišče prve stopnje je tožnici zakonske zamudne obresti prisodilo od 30. 12. 2015 oziroma od 24. 8. 2016. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka takrat še ni mogla biti v zamudi, ker ni razpolagala s tožničino davčno številko, ki jo je potrebovala za plačilo odškodnine. Med strankama je bila namreč že dne 2. 3. 2015 sklenjena poravnava za plačilo akontacije odškodnine, v kateri je bila navedena tožničina davčna številka in na podlagi katere je tožena stranka v marcu 2015 tudi uspešno izvedla plačilo odškodnine.

27. Tožena stranka v pritožbi povsem neobrazloženo navaja, da je bila vsaj polovica tožničinih vlog nepotrebnih, zato tudi pritožbeno sodišče le na splošno odgovarja, da tožnica v pripravljalnih vlogah ni po nepotrebnem kopičila in ponavljala navedb, temveč je odgovarjala na pozive sodišča in navedbe tožene stranke ter podajala pripombe na izvedenski mnenji. Sodišče prve stopnje je zato stroške njihove vložitve utemeljeno štelo za potrebne stroške postopka. Prav tako je tožnici utemeljeno priznalo stroške prihoda na štiri naroke. Stranka ima pravico, da je navzoča na glavni obravnavi, zato so potni stroški njenega prihoda na narok potrebni stroški postopka. To toliko bolj velja za stroške prihoda na sodišče zaradi poravnalnega naroka, izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke ali če je bila stranka povabljena. Ker je bila tožnica povabljena na vse štiri naroke, ni dvoma, da stroški njenih prihodov na sodišče predstavljajo potrebne stroške postopka. V nasprotju s pritožbenimi navedbami stroški poročil o opravljenih obravnavah tožnici niso bili priznani.

28. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zakonske zamudne obresti od dela zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka, ki je bil postavljen v prvi pripravljalni vlogi, prisodilo šele od vložitve te vloge (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je uspela z zelo majhnim delom pritožbe, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, hkrati pa mora tožnici, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo, povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Za potrebne stroške pritožbenega postopka na strani tožnice sodišče šteje: 1000 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke in povišano za 22 % DDV znaša 571,18 EUR. Navedeni znesek mora tožena stranka povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1 Tožena stranka sicer v uvodu navaja, da vlaga pritožbo tudi zoper I. točko izreka, v kateri je sodišče dovolilo spremembo tožbe, vendar v nadaljevanju vsebinsko napada le odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. 2 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške Rev-4/1997-2 in Rev 678/06-2 ter Županijskega suda v Karlovcu Gž x -207/2011-2. 3 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške Rev-x 1016/14-2, Rev 678/06-2 in Rev-x 548/12-2. 4 14 dni neprestane hude telesne bolečine, 4 tedne (28 dni) stalne srednje hude bolečine, 6 mesecev (180 dni) lahke telesne bolečine, ki so občasno prehajale v srednje hude bolečine, in sicer ob spremembah vremena in obremenjevanju leve noge. 5 Primerjaj v opombi št. 9 citirano sodno prakso. 6 Sodišče prve stopnje je med pomembnejšimi ugotovilo, da ima tožnica izrazite funkcionalne motnje, ki se izražajo v pogostih glavobolih, prav tako ima motnje spomina in koncentracije, slabo spi, še vedno ima nočne more, čuti izrazit strah pred vožnjo. Zaradi odstranitve vranice ima oslabljen imunski sistem. Kot posledico zdrobljenega zloma leve stegnenice ima izrazite težave pri hoji, njena hoja je zaradi 1 cm krajše leve noge zibajoča. Bolečine v levem stegnu in kolenu ima pri vsaki nekoliko večji obremenitvi in že pri opravljanju lažjih del, dnevnih opravil in nekoliko daljši hoji. Tožnici je priznana tretja kategorija invalidnosti, ter je sposobna samo za pretežno sedeče delo. Znotraj te postavke odškodnine je treba upoštevati tudi tožničine trajne bolečine. 7 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške Rev 2175/11-4. 8 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške Rev 757/08-2 in Rev-x 548/12. 9 Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške Rev 720/07, Rev 757/08-2, Rev 312/11, Rev 678/06, Rev 1293/14, Rev-X 1016/14, Rev-x 548/12, Rev 1293/14 in Rev 2348/00. 10 Npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške Rev 348/1999-2 in Rev 1184/07-2. 11 Npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške Rev 2767/14-2.