Jedro

Bivanje v nepremičnini, neposredno ob meji s sosednjim zemljiščem ob konkretnih tožbenih trditvah ne more posegati v zasebno sfero tožnikov nič bolj, kot vanj lahko posega uporaba gospodarskega objekta v skladu z njegovim namenom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika zatrjujeta, da toženca s svojimi ravnanji izkazujeta namen svoj gospodarski objekt, ki se nahaja le 2 metra od meje, uporabiti kot stanovanjski objekt, s čimer bosta tožnika vznemirjana v svoji lastninski pravici na njuni parceli. Stanovanjska raba gospodarskega objekta zaradi njegove neposredne bližine meje in dvorišča tožnikov pomeni vznemirjanje zasebne rabe stanovanjske stavbe in zemljišča tožnikov, ki presega krajevno običajne meje, s čimer tožnikoma preti škodna nevarnost. Škoda predstavlja poseg v njuno pravico do zasebnosti in duševne celovitosti.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj se tožencema kot vsakokratnima lastnikoma gospodarskega objekta na parc.št. 1298 k.o. ..., stoječega v neposredni bližini meje s parcelo tožnikov, parc. št. 502/2 iste k.o., prepove stanovanjska ureditev in stanovanjska raba tega gospodarskega objekta. Obenem je tožnikoma naložilo, da morata tožencema v roku 15 dni povrniti njune stroške postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentov

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajata, da bi moralo sodišče konkretno opredeliti stopnjo tolerance oziroma mejni prag, ki odstopa od sprejemljivega vznemirjanja in posegov, torej jasno opredeliti vsebino pravnih standardov. Njun zahtevek se napačno razumeva kot prepoved vsakršnega posega, meri le proti spremembi rabe v stanovanjsko, ki s seboj prinaša permanentno človeško prisotnost in s tem povezane vplive na njuno nepremičnino. Tožnika sta v pritožbi opozorila, da je ogled na kraju samem pokazal, da gre za stanovanjski objekt ter navajata konkretne okoliščine, ki njuno trditev podpirajo, pritožbeno sodišče pa se do tega ni opredelilo. Materialno pravo pa sta sodišči napačno uporabili zato, ker nista upoštevali ugotovljenega, pravotvornega dejstva, da so drugje v naselju odmiki stanovanjskih objektov bistveno večji, kot je odmik objekta tožencev. To pomeni, da navedena stanovanjska uporaba objekta ni v skladu s krajevnimi običaji, kadar je objekt situiran preblizu meje s sosedovo nepremičnino. Po mnenju revidentov je vznemirjanje podano, če taka stanovanjska uporaba lahko predstavlja vzroke, ki otežujejo uporabo nepremičnin tožečih strank. Sodišči sta napačno napolnili vsebino pravnega standarda glede rabe nepremičnin, kar revidenta obširneje pojasnita. Pravni standard otežene rabe nepremičnine se po njunem mnenju napolnjuje preko posega v ustavno pravico do zasebnosti, kršena pa je tudi lastninska pravica na nepremičnini. Predlagata, da revizijsko sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Potrebe po varstvu zdravega življenjskega okolja na civilnopravnem področju so presegle možnosti, ki jih ponuja pravo imisij kot del stvarnega (sosedskega) prava. Poudarjena preventivna naravnanost zahtevkov v 133. členu Obligacijskega zakonika (OZ) na poseben način konkretizira temeljno načelo OZ – prepoved povzročanja škode (10. člen OZ). Gre namreč za možnost realizacije sodnega varstva že pred nastankom škode. Predpostavka za opustitveni zahtevek je vznemirjanje ali škodna nevarnost. V skladu s 134. členom OZ pa je tudi v primeru kršitve osebnostnih pravic omogočeno uveljavljanje prepovednega zahtevka. Takšen zahtevek je preventivno naravnan in dejanje, ki se prepoveduje, mora biti dovolj individualizirano. Prepovedni zahtevek pa je mogoč tudi na temelju 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki ureja zaščito pred vznemirjanjem na stvarnopravni podlagi.

8. V konkretnem primeru že samo zatrjevanje rabe gospodarskega objekta za stanovanjski namen ne more predstavljati kršitve osebnostne pravice tožnikov, saj raba objekta za bivanje, četudi v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, v danem primer ne ustreza pojmu protipravnega posega tožencev v pravico do zasebnosti tožnikov. Bivanje v nepremičnini, neposredno ob meji s sosednjim zemljiščem, ob konkretnih tožbenih trditvah ne more posegati v zasebno sfero tožnikov nič bolj, kot vanj lahko posega uporaba gospodarskega objekta v skladu z njegovim namenom. Večja prisotnost tožencev ob meji s sosednjim zemljiščem ni nujno vezana le na bivanje v gospodarskem objektu, takšna prisotnost je navsezadnje mogoča v vsakem primeru (ni vezana nujno le na bivanje v sporni nepremičnini) in je posledica izvrševanja njune lastninske pravice. Pogosta prisotnost tožencev ob meji s sosednjim zemljiščem nikakor ne more predstavljati protipravnega posega v pravico do zasebnosti tožnikov.

9. Pri opredeljevanju pojma vznemirjanja gre za vprašanje iskanja in opredeljevanja meje tolerance, ki jih terja sožitje ljudi na določenem prostoru. Vsebino pojma gre iskati v okviru pojmov običajnega, normalnega na območju oziroma v okolju, kjer do takih vznemirjanj prihaja. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljena, saj napolnjevanje pravnega standarda „krajevno običajnega“ in „stopnje tolerance“ v konkretnem primeru ni mogoče opredeliti z navajanjem konkretnih pravnih predpisov, temveč z vsebinsko interpretacijo okoliščin primera.

10. Revizijsko sodišče pritrjuje zaključku sodišč druge in prve stopnje, da tožnikoma z dograditvijo spornega objekta tožencev, tudi če bi se le-ta res dograjeval v stanovanjske namene, ne grozi neposredna nevarnost za neutemeljene posege v njuno zasebnost (134. člen OZ v povezavi s 35. členom Ustave). Navedbe tožnikov, po katerih naj bi jima vznemirjanje grozilo že zaradi bližine spornega objekta, iz katerega bi stanovalci iz gornje etaže lahko opazovali delovanje in obnašanje tožnikov ter prisluškovali vsem pogovorom, ki bi se opravljali na njihovem zemljišču, ne izkazuje tistega vznemirjenja, zoper katerega civilno pravo nudi sodno varstvo. Dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, katerih na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), da se na vasi praktično živi zunaj, kar že po naravi stvari pomeni manj zasebnosti, da so pravdne stranke že desetletja v sporih, da je prvi toženec star 71 let, naglušen in ga je že dvakrat zadela kap, da sta si tožnika v neposredni bližini meje postavila vrtno uto ter, da stanje na spornem objektu, vključno z razporeditvijo prostorov in opremljenostjo, ne govori v prid predvidevanj in zatrjevanj tožnikov o nameravani preureditvi sporne stavbe za zadovoljevanje stanovanjskih potreb, takšen zaključek le potrjujejo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevanja tožnikov, da sta toženca zvedava, nagnjena k prisluškovanju, da se veliko gibljeta ob meji, da bi uporaba objekta za stanovanjske namene tožencema omogočala opazovanje tožnikov in njihovih obiskov izza žaluzij ter hkrati impliciralo njihovo večjo navzočnost, ne dokazujejo, da bi ravnanje tožencev presegalo krajevno običajno mero oziroma, da bi s takšnim ravnanjem kršila pravico do zasebnosti tožnikov. Kot povedano, življenje na vasi se v pretežni meri odvija zunaj in je večjo prisotnost sosedov treba tolerirati. Kuhanje ali zadrževanje tožencev v sporni nepremičnini tudi ne predstavlja neustrezne rabe njune nepremičnine, saj v postopku ni bilo dokazano, da bi se sporna nepremičnina uporabljala kot stanovanjski objekt in revizijske navedbe, ki tako ugotovljenemu dejstvu nasprotujejo, niso dovoljene (370. člen ZPP).

11. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.