Jedro

Iz izpodbijanega akta in spisovnih podatkov izhaja, da je bil tožnik s sodbo Vojaškega disciplinskega sodišča obsojen na disciplinsko kazen vračanja na formacijsko mesto neposredno nižjega čina za čas 2 leti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni bil bivši politični zapornik v smislu prvega odstavka 2. člena oziroma prvega odstavka 4. člena ZPKri po presoji sodišča pravilna. Zato je tožena stranka tožnikov zahtevek za priznanje statusa bivšega političnega zapornika utemeljeno zavrnila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika. V obrazložitvi navaja, da je tožnik v vlogi navedel, da je bil s sodbo Dis.br. 7/80 z dne 28. 4. 1980 proti svoji volji premeščen v garnizon A. Hkrati so mu znižali čin iz podpolkovnika v majorja. Na delovnem mestu so mu dodelili službeno stanovanje, ki ga ni sprejel, kar mu je povzročilo dodatne stroške. Nato je bil premeščen v garnizon B., kjer se je zgodba ponovila; ni sprejel ponujenega stanovanja in je izgubil vse pravice kot ob premestitvi v A. Zaradi tega je utrpel tako premoženjsko, kot tudi nepremoženjsko škodo. Tožena stranka se sklicuje na določbe 2. in 4. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri). Iz priložene dokumentacije ugotavlja, da iz sodbe Vojaškega disciplinskega sodišča izhaja, da je bila tožniku izrečena disciplinska kazen vračanja na formacijsko mesto neposredno nižjega čina za čas 2 leti in da tako izrečena sankcija ni pomenila odvzema prostosti oziroma izreka ukrepa določitve prebivališča ali napotitve na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja, kar je eden od pogojev, ki ga predpisuje ZPKri. Zato je tožnikovo zahtevo zavrnila.

2. Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je Komisija v postopku odločanja o njegovem zahtevku zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Komisija ni upoštevala, da je bil takoj po pravnomočnosti in izvršnosti sodbe Vojaškega disciplinskega sodišča proti svoji volji premeščen v garnizon A., kar je razvidno iz rešenja Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo (ZSLO) št. P 354/81 z dne 9. 4. 1981 in rešenja Predsedstva SFRJ št. 712/1 z dne 18. 5. 1981. Potem je bil v enakem postopku premeščen v garnizon v B. Personalna uprava ZSLO je na podlagi sodbe izdala akt o premestitvi iz C. v A., po letu in pol pa iz A. v B. Čeprav sodišče v sodbi ni izreklo ukrepa o določitvi prebivališča v obliki samostojnega akta niti v obliki stranske kazni, je vzročna zveza med izrečeno kaznijo v sodbi in obema premestitvama (v A. in v B.) očitna. Izrečena kazen v sodbi je namreč vzrok, obe premestitvi pa posledici te sodbe. Sodišču predlaga, da sklep Komisije odpravi in s sodbo odloči tako, da mu prizna status bivšega političnega zapornika in pravico do odškodnine od 28. 4. 1980. 3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje zahtevku tožnika in dodaja, da tožnik za svojo trditev, da je bil na podlagi sodbe Vojaškega disciplinskega sodišča proti svoji volji premeščen v garnizon A. ni priložil dokaza o premestitvi, niti ni dokazal vzročne zveze med sodbo in premestitvijo. V tožbi navaja tudi novo dejstvo, da je personalna uprava ZSLO na podlagi omenjene sodbe izdala akt o premestitvi, vendar ob tem ne poda dokazov za svojo trditev. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je že v sami tožbi kot indirektni dokaz o premestitvi iz C. v A. navedel dve listini in sicer rešenje ZSLO in rašenje Predsedstva SFRJ, sedaj pa kot dokaz o premestitvi iz C. v A. prilaga še izjavo gospoda Č.Č.

5. Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je iz kopije delnega besedila sodbe, ki jo je tožnik posredoval ob vložitvi zahteve (celotne sodbe ni predložil) razvidno le, da izrek sodbe navaja le disciplinsko kazen vračanja na formacijsko mesto neposredno nižjega čina, ne pa tudi premestitve v drug kraj službovanja. Tožnik tudi ni dokazal, da bi bila premestitev iz C. v A. neposredna posledica obsodbe zaradi storitve disciplinskega prestopka. Poleg tega v postopku pred izdajo akta ni zatrjeval, da je personalna uprava ZSLO na podlagi sodbe Vojaškega disciplinskega sodišča izdala odločbo o premestitvi. Zato se tožnikovih navedb, ki se nanašajo na odločitev personalne komisije ZSLO ne sme upoštevati, ker pomenijo nova dejstva. Tudi premestitve v garnizon A., ki je bila po tožnikovem zatrjevanju opravljena proti njegovi volji, brez dokazov ni mogoče oceniti kot neupravičene.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit iz razlogov, s katerimi se sodišče strinja in se zato v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče še dodaja:

8. Bivše politične zapornike določa 2. člen ZPKri. Tako so po tem členu bivši politični zaporniki po tem zakonu vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neupravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na zgoraj opisan način. Ob pogojih iz drugega člena tega zakona na podlagi tega zakona se za bivšega političnega zapornika šteje tudi oseba, ki je bila v upravnokazenskem postopku zaradi prekrška kaznovana na odvzem prostosti ali ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča ali je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja.

9. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu je po presoji sodišča izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna. Iz izpodbijanega akta in spisovnih podatkov namreč izhaja, da je bil tožnik s sodbo Vojaškega disciplinskega sodišča v Ljubljani št. 7/80 z dne 28. 4. 1980 obsojen na disciplinsko kazen vračanja na formacijsko mesto neposredno nižjega čina za čas 2 leti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni bil bivši politični zapornik v smislu prvega odstavka 2. člena oziroma prvega odstavka 4. člena ZPKri po presoji sodišča pravilna. Zato je tožena stranka tožnikov zahtevek za priznanje statusa bivšega političnega zapornika utemeljeno zavrnila.

10. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Ker tožnik v tožbi zatrjuje, da obstaja vzročna zveza med obsodbo in premestitvijo v garnizon v A., sodišče, ob upoštevanju pravila, da je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ni moglo slediti takšni tožnikovi navedbi, saj tožnik svoje tako zatrjevane navedbe ni z ničemer izkazal, niti ne dokazal. Tožbena navedba, da je na podlagi zgoraj navedene sodbe personalna uprava ZSLO izdala akt o premestitvi iz C. v A.in nato iz A. v B., se prvič pojavi v tožbi. Tudi k tožbi priložene izjave Č.Č. ni mogoče upoštevati, ker predstavlja nedopustno tožbeno novoto (52. člen ZUS-1).

11. Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila.