Jedro

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti pri izpodbijanju odločbe o kazenski sankciji navaja le, da sodišča za primerljiva kazniva dejanja izrekajo milejše kazni, ne navede pa nobene pravnomočne sodne odločbe ali konkretne okoliščine, ki so jih sodišča pri izbiri in odmeri upoštevala, se Vrhovno sodišče do teh navedb ne more opredeliti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni Z. P. je bil s sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki I K 15443/2010 z dne 24. 2. 2012 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen 2 (dva) meseca zapora in preizkusno dobo 2 (dve) leti. Višje sodišča v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo, pritožbi državne tožilke pa je ugodilo in sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se je obsojencu v pogojni obsodbi določilo kazen 8 (osem) mesecev zapora in preizkusno dobo 3 (tri) leta.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijani sodbi razveljavi in sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenila, da v pretežnem delu uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in primernost kazenske sankcije, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. V odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenca vztraja pri navedbah vložene zahteve in dodaja, da je zahteva vložena zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 14. ter 25. člena Ustave RS, ne pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

5. Zagovornik v zahtevi navaja, da v obtožnici oziroma krivdoreku niso zajeti zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja krive ovadbe. Kot ključno za obstoj kaznivega dejanja krive ovadbe obtožnica obsojencu očita, da je vedel, da oškodovanca nista bila člana delovne skupine za razvrstitev zaseženega, najdenega in odvzetega orožja in glede navedenega orožja nista izvajala nobenih nalog. Zagovornik poudarja, da obsojenec nikoli ni zatrjeval, da naj bi bila oškodovanca člana delovne skupine, to dejstvo niti ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja krive ovadbe. Obsojenec je oškodovancema očital storitev kaznivega dejanja nevestnega dela v službi s tem, ko sta g. M., kot inšpektor za kulturno dediščino in g. Š., kot kriminalist, odgovoren za varstvo premične kulturne dediščine, vedoma opuščala dolžno nadzorstvo v okviru lastnih delovnih obveznosti, česar pa krivdorek obsojencu ne očita. Okoliščina, ali sta bila obsojenca člana delovne skupine, ni odločilna za presojo obstoja kaznivega dejanja, saj oškodovančevo dolžno ravnanje izhaja in njunih obveznosti iz same zaposlitve in funkcije, ki jo opravljata. Sodišče se sploh ni opredelilo do zatrjevanih obveznosti oškodovancev v zvezi s predmetnim orožjem. Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), Zakon o varstvu kulturne dediščine, ZKP in Zakon o policiji (ZPol) dajeta inšpektorju in kriminalistu pravico in obveznost aktivnega varstva kulturne dediščine, na njuni podlagi pa sta bila oba oškodovanca dolžna posredovati in preprečiti uničenje orožja posebnega zgodovinskega pomena. Zagovornik poudarja, da je pridobil mnenje sodno zapriseženega izvedenca, ki je ocenil, da je bilo med uničenim orožjem tudi orožje posebne zgodovinske vrednosti. Nesporno je, da je bilo orožje, med katerim je bilo po prepričanju obsojenca tudi takšno zgodovinske in kulturne vrednosti, uničeno. Pri podaji kazenske ovadbe zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi je obsojenec izhajal iz položaja in funkcije oškodovancev in glede na nastalo prepovedano posledico upravičeno sklepal, da naj bi oškodovanca ravnala na določen način, ki je pripeljal do prepovedane posledice. Obsojenec pa ni navedel izvršitvenega načina protipravnega ravnanja oškodovancev, ki naj bi pripeljal do prepovedane posledice, zato naznanjeno kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, kot je zmotno mislil obsojenec ob podaji ovadbe. Po prepričanju zagovornika bi bilo obsojencu mogoče očitati kvečjemu storitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 171. členu KZ, ne pa tudi kaznivega dejanja krive ovadbe, saj je obsojenec upravičeno sklepal na obstoj vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi. Glede na vse navedeno in glede na vse okoliščine primera ni mogoče zaključiti, da je bil pri obsojencu podan naklep, še manj direktni naklep za krivo ovadbo pri vlaganju ovadbe pri pristojnem organu.

6. Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ, ker je 7. 10. 2005 na Vrhovno državno tožilstvo RS podal pisno kazensko ovadbo zoper kriminalista M. Š. in inšpektorja za kulturno dediščino D. M. zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 262. členu KZ, ki naj bi ga storila s tem, da sta s kršitvijo določil člena Zakona o varstvu kulturne dediščine ter s kršitvijo navodil o ravnanju z izročenim, najdenim, zaseženim in odvzetim orožjem dopustila, da je bilo dne 25. 11. 2004 v Ž. d. o. o., uničeno orožje in deli orožja v skupni vrednosti najmanj od 20,280.000,00 SIT do 45,675.000,00 SIT, pri čemer je šlo tudi za orožje, ki je posebnega kulturnega oziroma zgodovinskega pomena, oziroma orožje, ki ima veliko vrednost, pri tem pa je vedel, da takšnega dejanja nista storila, saj M. Š. in D. M. nista bila člana delovne skupine za razvrstitev zaseženega, najdenega in odvzetega orožja in glede navedenega orožja nista izvajala nobenih nalog.

7.

Kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ stori, kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil. Po presoji Vrhovnega sodišča iz opisa kaznivega dejanja določno izhaja očitek obsojenčevega krivega ovajanja oškodovancev. Obsojenčevo ravnanje je opisano in konkretizirano z dejstvi do te mere, da omogoča njihovo pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju oziroma neobstoju kaznivega dejanja. Iz konkretnega očitka izhaja, da je obsojenec vedel, da oškodovanca ovadenega dejanja nista storila, saj nista bila člana delovne skupine za razvrstitev zaseženega, najdenega in odvzetega orožja in glede tega orožja tudi nista izvajala nobenih nalog. Obstoj obsojenčevega naklepa, da oškodovanca krivo ovadi, pa je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v izpodbijani pravnomočni sodbi. Kot odločilno ugotovitev v zvezi z obstojem naklepa je sodišče štelo, da je bil obsojenec seznanjen z uradnim statusom uničenega orožja in z zakonitostjo postopka uničenja. Obsojenčev naklep temelji na ugotovitvi sodišča, da je o uničenju konkretnega orožja odločala posebna komisija, obsojenec pa je vedel, da oškodovanca nista bila njena člana in nista imela nobenih konkretnih pristojnosti v zvezi z obravnavanim postopkom uničenja orožja. Obsojencu je bil s strani ministrstva natančno pojasnjen konkretni postopek uničenja orožja, po prejemu tega pojasnila pa se je obsojenec lahko prepričal, da je bil postopek uničenja voden zakonito, med uničenim orožjem pa ni bilo orožja posebne zgodovinske oziroma kulturne vrednosti. Sodišče je zaključilo, da nobenemu od oškodovancev ni bilo mogoče pripisati dolžnosti službenega delovanja v smeri preprečitve uničenja predmetnega orožja, kar je obsojenec tudi vedel. V zvezi z D. M. je sodišče ugotovilo, da v času uničenja orožja sploh ni bil inšpektor za kulturno dediščino, kar je glede na vsebino zastavljenega poslanskega vprašanja obsojenec tudi vedel. M. Š. je sicer kot kriminalistični inšpektor bil zadolžen za varovanje kulturne dediščine, a le to nikakor ne dokazuje, da bi moral kakorkoli delovati v primeru uničenja predmetnega orožja, o čemer je bil obsojenec prav tako seznanjen s strani ministrstva. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče podalo prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo obstoj obsojenčevega naklepa, da oškodovanca krivo ovadi, če pa se obramba z njimi ne strinja, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža tudi nestrinjanje z odločitvijo višjega sodišča, da obsojencu v pogojni obsodbi zviša določeno kazen in preizkusno dobo. Navaja, da sodišča za podobna kazniva dejanja izrekajo denarno kazen ali bistveno milejšo zaporno kazen. Sodišče je spregledalo, da obsojenec oškodovancema ni očital storitev hudega kaznivega dejanja, ampak manjše kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Obsojenec pa je tudi obširno pojasnil nagibe, ki so ga vodili pri vložitvi kazenske ovadbe. V nasprotju z načelom enakosti pred zakonom pa je utemeljitev višjega sodišča, da se je sodišče odločilo za povišanje kazni, ker je obsojenec dejanje storil kot poslanec. Sodišče je neutemeljeno razlikovalo obdolžence glede na njihov družbeni položaj.

9. Po določbi 41. člena KZ sodišče storilcu kaznivega dejanja odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo. Pri tem sodišče upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine). Sodišče je dolžno (na glavni obravnavi) ugotoviti vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije in jih v sodni odločbi posebej obrazložiti. Po ugotovitvi Vrhovnega sodišča odločitev višjega sodišča o zvišanju kazni ne temelji na družbenem statusu obdolženca, temveč na ugotovljeni obteževalni okoliščini, da je obsojenec oškodovanca v javnih medijih negativno stigmatiziral, saj je kmalu po vloženi kazenski ovadbi sklical tiskovno konferenco in oba oškodovanca tudi poimensko navedel. Zagovornik nadalje navaja le, da sodišča za primerljiva kazniva dejanja izrekajo denarno kazen ali največ pogojno zaporno kazen treh mesecev zapora, pri čemer v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja nobenih pravnomočnih sodnih odločb, niti konkretnih okoliščin, ki so jih sodišča pri izbiri in odmeri kazenskih sankcij v primerljivih zadevah upoštevala. Zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni moglo opredeliti.

10. Ker zahteva obsojenčevih zagovornikov ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

11.

Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.