Jedro

Iz dejstev, ki jih je navedla tožnica, ne izhaja, da je bilo zemljiškoknjižno stanje neurejeno zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve dolžnega ravnanja toženke in tudi ni bilo izkazano, da v postopku vknjižbe etažne lastnine glede vpisa lastninske pravice tožnice na predmetnem stanovanju, tožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo in še manj, da bi namerno povzročila neustrezno vknjižbo lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati iz naslova premoženjske škode 15.000,00 EUR z obrestmi od izdaje sodbe in ji plačati znesek 3.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode z obrestmi od izdaje sodbe, v 15-ih dneh in ji povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v 15-ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.212,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni uporabilo določb pravdnega postopka; ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe; ker so razlogi nejasni oziroma so med seboj v nasprotju. Uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je tožeča stranka na glavni obravnavi opozorila na nova dejstva, kljub temu je sodišče sklenilo, da tožeči stranki tožena stranka ni odvzela lastninske pravice, še manj pa kršila njeno lastninsko pravico, ko se je vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica stanovanja št. 35 v osmem nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu C. in o razlogih ni obvestila tožeče stranke. S pogodbo o uskladitvi se je titulirala za izključno lastnico stanovanja št. 35. Pogodba je bila sklenjena med tožečo stranko in F. K., do tedaj lastnikom stanovanja št. 35. Iz dopisa upravnika M., d.o.o., je razvidno, da je vpisovanje etažne lastnine v zemljiško knjigo postala pridobitna dejavnost tožeče stranke, izumili so podatek, da je GURS v odločbi o vpisu stavb v kataster stavb vpisal napačne podatke, tako je stanovanje št. 34 vpisal kot stanovanje št. 35, kar je čista laž. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo določbe materialnega prava. Tožena stranka je namenoma – krivdno povzročila tožeči stranki škodo, njena dejanja imajo tudi znake kaznivega dejanja.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Konkretizirane navedbe glede tega poda le glede zahtevka na plačilo premoženjske škode v višini 15.000,00 EUR, vendar so tudi te neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi navedlo, da iz trditev tožene stranke izhaja, da je razlika v oznaki (zlasti v številkah stanovanj 34 in 35), etaži in kvadraturah skupnih izmer stanovanja nastala, ker so se v pogodbi med Ž. d.o.o. in K. M. upoštevale korigirane izmere po standardu JUS UC2.100, aktualno zemljiškoknjižno stanje pa temelji na izmerah odločbe Območne geodetske uprave Kranj, št. 90332-00051/2005, z dne 1. 6. 2005, po standardu SIST ISO 9863. Sodišče je ugotovilo, da tega dejstva tožnica ni zanikala in ga je sodišče štelo za priznanega, to dejstvo pa sta pravdni stranki navedli tudi kot njuno ugotovitev v določbi 2. člena Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki sta jo sklenili dne 23. 1. 2014. Navedenih zaključkov sodišča prve stopnje pritožba z navedbami v zvezi s pogodbo, ki jo je tožena stranka sklenila s F. K. (kot navaja do tedaj lastnikom stanovanja št. 35) za stanovanjski del št. 34 v 11. etaži, ne more izpodbiti. Neutemeljeno navaja tudi, da naj bi bila čista laž ugotovitev, da je GURS v odločbi o vpisu stavb v kataster stavb vpisal napačne podatke in stanovanje št. 34 vpisal kot stanovanje št. 35. Iz zemljiškoknjižnega izpiska (A 4), ki ga je v spis vložila sama tožeča stranka, je namreč razvidno, da je sporno stanovanje označeno kot stanovanjski del št. 35 v 11. etaži, podlaga za vpis pa je bila tudi odločba Območne geodetske uprave o prvem vpisu stavbe v kataster stavb.

6. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da iz dejstev, ki jih je navedla tožnica, ne izhaja, da je bilo zemljiškoknjižno stanje neurejeno zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve dolžnega ravnanja toženke in tudi ni bilo izkazano, da v postopku vknjižbe etažne lastnine glede vpisa lastninske pravice tožnice na predmetnem stanovanju, tožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo in še manj, da bi namerno povzročila neustrezno vknjižbo lastninske pravice, kot je tožnica navedla v tožbi, saj je bila v zemljiški knjigi vpisana kot pravna naslednica Ž., d.o.o., ki je bila prodajalec stanovanja po pogodbi, sklenjeni s tožničino prednico. V skladu z Zakonom o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (ZPPLPS, 5. člen) je predlagatelj vpisa stavbe, lastninske pravice na posameznih delih stavbe in solastninske pravice na skupnih prostorih, delih in objektih stavbe lahko eden ali več imetnikov pravice na posameznem delu stavbe, zato tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja na navedbe, ki jih je podala na glavni obravnavi, torej, da naj bi bila pravna odgovornost za vsa dejanja na strani tožene stranke, ki naj bi bila dolžna tožečo stranko vpisati v kataster stavb, stavbo in dele stavb.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da že prvi izmed elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, to je protipravnost ravnanja tožene stranke, ni dokazan. Tožeča stranka je neutemeljeno trdila, da naj bi ji tožena stranka odvzela lastninsko pravico, ker je bila v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica toženke na predmetnem stanovanju, glede na to, da zemljiškoknjižno stanje ni bilo urejeno.

8. Sodišče je poleg tega zaključilo tudi, da tožnica ni dokazala nastanka škode v višini kredita in najemnine, ki bi ju lahko prejela, niti vzročne zveze, saj iz navedenih dejstev o tem ni bilo mogoče sklepati niti s stopnjo verjetnosti. Tudi ti razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje v izogib ponavljanju, sklicuje (9. točka obrazložitve), pritožba pa teh ugotovitev sodišča prve stopnje sploh ne izpodbija.

9. Pritožba prav tako ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano nepremoženjsko škodo tožnice. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo (10. točka obrazložitve), da zgolj s trditvami, da je toženka ime tožničine matere omenjala v raznih dokumentih oziroma v raznih pisanjih, tožnica ni konkretizirala zatrjevanega nedopustnega ravnanja. Iz navedenega ni izhajalo, da je toženka z navajanjem imena pokojne matere tožnice, kot prejšnje lastnice stanovanja, z nedopustnim ravnanjem posegla v osebnostno pravico tožnice. Zgolj zaradi omenjanja imena pokojne matere tožnice kot prejšnje lastnice stanovanja in v okviru pojasnjevanja dejstev glede prenosa lastninske pravice na stanovanju, njeno ravnanje ni predstavljalo nedopustnega posega v osebnostno pravico tožnice kot pravico do zasebnega življenja. Ker torej tožnica ni uspela utemeljiti nedopustnega ravnanja toženke, kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, je sodišče prve stopnje tudi tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, pravilno zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje je ob povedanem dejansko stanje pravilno ugotovilo, z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, saj že protipravnost, kot prva predpostavka odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativne podane, ni bila podana. Sodišče prve stopnje v postopku tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka kršitve le pavšalno zatrjuje oziroma zatrjevanih kršitev ne konkretizira, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijane sodbe zatrjevanih kršitev niti drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo. Glede na navedeno je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, vendar njen odgovor ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben, zato stroške pritožbenega postopka nosi sama (155. člen ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).