Jedro

Presoja višine odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Tudi ustrezno konkretiziran dokazni predlog sodišče lahko zavrne, če je dokaz že uspel.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se: - priznana odškodnina zviša za 13.000,00 EUR, in se torej v izreku znesek 12.893,00 EUR nadomesti z zneskom 25.893,00 EUR, znesek 12.210,00 EUR nadomesti z zneskom 25.210,00 EUR, znesek 82.790,00 EUR (v presežku zavrnjen del tožbenega zahtevka) pa nadomesti z zneskom 69.790,00 EUR; - odločitev o prvostopenjskih stroških spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.196,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka; - odločitev o pritožbenih stroških pa spremeni tako, da je tožnik dolžan toženki v 15 dneh povrniti 214,65 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 432,27 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 35.393,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki glede zneska 34.710,00 EUR tečejo od 11. 9. 2008 do plačila, glede zneska 363,00 EUR od 14. 9. 2007 do plačila, glede zneska 144,00 EUR od 26. 4. 2007 do plačila, glede zneska 176,00 EUR od 28. 3. 2008 do plačila in glede zneska 45.000,00 EUR od 11. 9. 2008 do vključno 28. 12. 2008. V presežku (za plačilo 60.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Upoštevaje uspeh je plačilo pravdnih stroškov naložilo toženki.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo in delno ugodilo toženkini pritožbi ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka tožniku dolžna plačati 12.893,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Te od zneska 12.210,00 EUR tečejo od 11. 9. 2008 do plačila. Spremenilo je tudi v presežku zavrnjen del tožbenega zahtevka, in sicer ga je zvišalo na 82.790,00 EUR. Upoštevaje spremenjen uspeh je spremenilo tudi znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, plačilo pritožbenih stroškov pa je naložilo tožniku. V obrazložitvi navaja, da primeri, na katere se je skliceval tožnik v pritožbi, z obravnavnim primerom niso primerljivi. Zavrnilo je tudi njegov očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela individualizacije, saj je vse oblike nastale škode ocenjevalo kompleksno, na podlagi tožnikove izpovedi in mnenj obeh izvedencev. Presodilo pa je, da je glede na ugotovljene okoliščine tožnikove poškodbe, zdravljenja in posledice sodišče prve stopnje za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo previsoko odškodnino, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa premajhno. Kot pravilne pa je presodilo tudi razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za dopolnitev izvedeniškega mnenja oftalmologinje dr. D. O. 3. Tožnik z revizijo delno izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje glede plačila nadaljnjih 61.000,00 EUR, ki ga specificira po posameznih oblikah nepremoženjske škode. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da mu je sodišče z zavrnitvijo predloga za dopolnitev izvedeniškega mnenja dr. D. O. odreklo možnost vsebinsko polne kontrole nad izvedbo dokazov in njihovega vpliva na rezultat dokaznega postopka ter s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je prisojena odškodnina glede na intenzivnost poškodbe in posledic ter sodno prakso prenizka. Praksa v primerljivih primerih priznava odškodnino v višini sto dvainštirideset ali več povprečnih plač oziroma višjo odškodnino v manj hudih primerih. Meni tudi, da sodišče ni pravilno uporabilo načela individualnosti, saj ni upoštevalo vseh njegovih individualnih posebnosti. Sodišče tako ni upoštevalo njegovega dojemanja bolečin in starosti ob poškodbi ter pričakovane življenjske dobe. Upoštevalo ni intenzivnosti strahu, ki ga je utrpel, zlasti ker se je na začetku bal, da bo v celoti oslepel. Ni pravilno ocenilo pomena športa v njegovem življenju in celotni družini. Želel je namreč postati profesionalen nogometaš. Trpel je, ker se ni mogel udeležiti tekmovanj v letu, ko so njegovi soigralci postali državni prvaki v mladinski ligi. Opustiti je moral tudi rekreativni tek, nogomet in fitnes. Ostal mu je le še študij, v katerega pa mora vlagati več napora. Po poškodbi je kronično zbolel na dvanajsterniku. Opustiti je moral pomoč dedku. Težave ima pri vožnji in ni mogel opraviti izpita C kategorije, ki ga ima večina moških v družini. Ugotovitev oftalmologinje, da je poškodba opazna, da se mu poveša veka, da ga vsi opazujejo in sprašujejo, da je doživel opazko „kapitan Kljuka“ ter da ljudi ne gleda več v obraz, ni pravilno ocenjena. Upoštevana pa tudi ni njegova navedba, da je prvi dan po škodnem dogodku trpel neznosne bolečine, ker se je snelo stikalo za alarm in ni mogel priklicati sestre. Glede na odškodnino, prisojeno z izpodbijano sodbo, v reviziji zahteva še 10.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 5.500 EUR za strah, 38.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 7.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Očitek o kršitvi pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zavrnitve izvedbe dokaza z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja ni utemeljen. Tožnik se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča iz sklepa II Ips 421/2006 z dne 17. 12. 2008, saj gre za zadevo, ki z obravnavanim primerom glede na celoten uspeh dokaznega postopka ni primerljiva. Tudi ustrezno konkretiziran dokazni predlog namreč sodišče lahko zavrne, če je dokaz že uspel.(1) Ravno za tak primer gre v obravnavani zadevi, saj je sodišče prve stopnje (sodišče druge stopnje pa se je s tem strinjalo) predlagan dokaz zavrnilo, ker je bilo dejstvo, ki ga je tožnik z njim želel dokazati, že dokazano. S predlagano dopolnitvijo je tožnik želel razčistiti (po njegovi oceni obstoječa) nasprotja v mnenju dr. D. O. glede obsega zmanjšanja njegovih splošnih življenjskih aktivnosti. Izvedenka je namreč naštela določene omejitve, ki so posledica poškodbe, hkrati pa je ocenila, da tožnikove življenjske aktivnosti niso bistveno zmanjšane. Za presojo obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti so odločilne duševne bolečine, ki jih oškodovanec trpi zaradi popoškodbenih omejitev v svojem vsakdanjem življenju, vključno z možnostmi za razvoj. Sodišče pa je te omejitve, ki jih je zatrjeval sam tožnik, upoštevaje tudi omejitve, ki jih je ugotovila dr. D. O., in duševne bolečine, ki jih trpi zaradi tega, ugotovilo že na podlagi mnenja mag. T. 7. Delno utemeljen pa je tožnikov revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer je prenizko odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

8. Podroben dejanski obseg vseh oblik tožniku nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje. Upoštevaje določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji ni upoštevalo tistih revizijskih navedb o dejstvih, za katere ni mogoče najti podlage v razlogih sodb sodišč nižje stopnje. Glede na ugotovitve nižjih sodišč revizijsko sodišče na tem mestu povzema le nekaj najpomembnejših poudarkov, in sicer, da je bil tožnik ob škodnem dogodku 6. 4. 2007 star sedemnajst let. Takrat je v prometni nesreči zaradi udarca zračne blazine utrpel topo poškodbo obeh očes. Na desnem očesu je prišlo do kompletne raztrganine šarenice ob narastišču, premika in travmatske zamotnitve leče ter odstopa mrežnice. Desno oko je bilo 24. 11. 2009 odstranjeno in vstavljena očesna proteza. Poškodba na levem očesu se je pozdravila do 19. 4. 2007. Zaradi škodnega dogodka je utrpel akutni travmatski stres. Zelo hudih bolečin ni trpel, hude bolečine pa so trajale šest dni, trajne srednje hude tri mesece in tri dni po vsaki operaciji. Štirikrat je bil operiran. Najprej so poskušali desno oko rešiti s terapevtsko kontaktno lečo, nato pa je bilo oko odstranjeno ter najprej vstavljena začasna in potem stalna očesna proteza. V okviru zdravljenja je bil podvržen še drugim nevšečnostim. Po nesreči je utrpel hud primarni strah (do 20 minut, dokler ni prišel iz avtomobila), ker se je utemeljeno ustrašil za življenje. Po sprejemu v bolnišnico pa je vsaj tri mesece trpel močan sekundarni strah zaradi grozeče izgube vida in pred vsako operacijo. Ko se je izkazalo, da se vid ne bo povrnil, ga je bilo strah zaradi grozeče izgube očesa. V bodoče grozi nevarnost anatomskih sprememb očesne vreče, kar lahko zahteva dodatne kirurške intervencije. Do aprila 2008 je bil kontinuirano obravnavan v psihiatrični ambulanti. Že pred prometno nesrečo je bil obravnavan pri nevrologu zaradi glavobolov po pretresu možganov (športna poškodba). Po obravnavani poškodbi so se ponovno pojavili glavoboli, motnje vida, vrtoglavica, utrujenost. Zdravil se je v gastroenterološki ambulanti zaradi želodčnih težav. Zaradi odstranitve očesa in enostranske slepote nima več globinskega vida. Zaradi tega ni sposoben za dela na višini, pri strojih in v profesionalnem prometu, sposoben pa je za voznika A in B kategorije. Po poškodbi ne more več igrati nogometa (niti rekreativno), prej pa je bil obetaven vratar (tik pred nesrečo je napredoval in naj bi postal član prve vrste). Paziti mora na preostalo oko in se izogibati aktivnostim, ki bi zanj lahko bile škodljive. Od nesreče ima težave pri učenju. Drugi letnik študija na Danskem je moral pavzirati, kar ga je prizadelo. Nezadovoljen je z življenjskimi perspektivami in še doživlja nekatere simptome popoškodbene stresne motnje. Spremenjena je tudi njegova zunanjost, saj je odstranjeno desno zrklo in vstavljena gibljiva očesna proteza. Pri premikih oči v skrajne lege se pojavi rahla asimetrija, ker proteza nekoliko zaostaja. V temnih prostorih proteza ostane nespremenjena, zdrava zenica pa se razširi. Ljudje ga opazujejo in sprašujejo. Tudi tisti, ki jih ne pozna. Doživel je že opazko „k. K.“. Da bi se izognil pogledom in spraševanju, ljudi ne gleda v obraz.

9. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 82.500,00 EUR. Sodišče je skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 60.000,00 EUR, kar glede na čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje ustreza enainšestdesetim povprečnim mesečnim neto plačam. Po posameznih oblikah škode je odškodnino odmerilo v naslednjih zneskih: 20.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 3.000,00 za strah, 32.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti.

10. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine so določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstva, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne zmožnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih. Odmera odškodnine ne more odraziti le individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.(2)

11. Tožnik, ki se v reviziji zavzema za zvišanje skupnega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za 61.000,00 EUR, se neutemeljeno sklicuje na zadevi II Ips 311/2001 in II Ips 77/2001. V obeh navedenih primerih gre za precej mlajša oškodovanca, ki sta bila ob poškodbi stara štiri oziroma šest let. V primerjavi z njima je tožnik kljub svoji mladosti pri sedemnajstih letih že pridobil najosnovnejše veščine, vključno s socialnimi, kar mu olajšuje spopadanje z vsemi posledicami poškodbe. Poleg tega pa škoda, ki jo je utrpel tožnik, tudi sicer ni v celoti primerljiva z navedenima primeroma. Neutemeljeno se sklicuje tudi na zadevi II Ips 265/2002 in II Ips 126/2000, ki nista primerljivi po obsegu posledic oziroma po vrsti poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec, ter zadevo II Ips 175/98, na katero se sklicuje v zvezi z odmero odškodnine za strah, pri čemer pa gre za primer starejše prakse, ki odstopa od okvirov sedanje prakse. Upoštevaje dejanske ugotovitve v konkretnem primeru je sodišče druge stopnje odškodnino za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti odmerilo v okvirih, ki jih za podobne primere priznava sodna praksa. Relevanten referenčni okvir glede odškodnine za strah predstavljajo npr. zadeve II Ips 877/2006, II Ips 532/2007, II Ips 416/2007, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa npr. zadevi II Ips 112/2007 in II Ips 882/2008. 12. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa je sodišče druge stopnje premajhno težo pripisalo trajanju nekaterih oblik telesnih bolečin, številu operacij in naravi posegov (vstavitev najprej začasne in nato končne proteze) ter v bodoče grozeči nevarnosti anatomskih sprememb očesne vreče, ki lahko terjajo nove kirurške posege. Ob pravilni uporabi kriterijev iz navedenih določb OZ in ob ustrezni umestitvi konkretnega primera v okvire dosedanje sodne prakse (prim. zlasti zadevi II Ips 1042/2008 in II Ips 112/2007) je za to obliko škode primerna odškodnina 25.000,00 EUR in ne 20.000,00 EUR, kolikor je bilo tožniku priznano z izpodbijano sodbo. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa sodišče druge stopnje ni ustrezno ovrednotilo tožnikove mladosti, zaradi česar bo dalj časa trpel duševne bolečine zaradi posledic poškodbe (tudi zaradi možnosti nadaljnjih komplikacij), ter s tem povezane simptome popoškodbene stresne motnje, ki jih navajata obe sodišči. Premalo je upoštevalo tudi pomen, ki ga ima za tožnika sprememba življenjskega sloga na športnem področju, saj iz ugotovitev sodišč izhaja, da je bil šport (zlasti nogomet) pomemben del njegovega življenja. Vrhovno sodišče je poleg navedenih poudarkov in vseh ostalih okoliščin, navedenih v sodbah nižje stopnje, upoštevalo tudi, da kljub izgubi očesa, škoda vendarle ni katastrofalna, saj je tožnik zaradi izgube globinskega vida sicer omejen pri določenih fizičnih aktivnostih (kot npr. delo na višini in pri strojih), lahko pa (nepoklicno) vozi avto in motor ter je ob večjem vloženem naporu uspešen tudi pri študiju (odločil se je celo za študij na Danskem). Ob pravilni uporabi kriterijev iz navedenih določb OZ in ob ustrezni umestitvi konkretnega primera v okvire dosedanje sodne prakse (npr. II Ips 656/2003, II Ips 536/2002, II Ips 877/2006, II Ips 416/2007) je za to obliko škode primerna odškodnina 40.000,00 EUR in ne 32.000,00 EUR, kolikor je bilo tožniku priznano z izpodbijano sodbo.

13. Vrhovno sodišče je tako skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 13.000,00 EUR, s 60.000,00 EUR na 73.000,00 EUR, kar pomeni približno petinsedemdeset povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Taka odškodnina pa glede na okoliščine konkretnega primera na ustrezen način odseva tudi razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

14. Upoštevaje, da je z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tožniku priznana denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo znižana za valorizirani znesek že plačane odškodnine 47.790,00 EUR, poleg nepremoženjske pa priznana še odškodnina za premoženjsko škodo v skupni višini 683,00 EUR, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je v izreku sodbe sodišča druge stopnje navedena zneska 12.893,00 EUR in 12.210,00 EUR zvišalo za 13.000,00 EUR, tako da je toženec tožniku dolžan plačati 25.893,00 EUR, od zneska 25.210,00 EUR pa mu tečejo zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo. V presežku zavrnjen del tožbenega zahtevka se je z 82.790,00 EUR znižal na 69.790,00 EUR.

15. Zaradi delne ugoditve reviziji se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank. Z izpodbijano sodbo je bil uspeh v pravdi na prvi stopnji pred spremembo tožbe porazdeljen v višini 31 % za tožnika in 69 % za toženko, po spremembi pa 63 % za tožnika in 27 % za toženko. Zaradi zvišanja odškodnine za 13.000,00 EUR je porazdelitev uspeha sedaj v prvi fazi postopka 37 % za tožnika in 63 % za toženko, v drugi fazi pa 76 % za tožnika in 24 % za toženko. Ob ugotovitvi, da tožnikovi potrebni stroški pred spremembo tožbe znašajo 6.328,59 EUR, po spremembi pa 1.187,96 EUR, je upoštevaje uspeh v posamezni fazi postopka upravičen do 3.244,43 EUR. Ob ugotovitvi, da toženkini stroški pred spremembo tožbe znašajo 60,70 EUR, po njej pa 40,77 EUR, je upoštevaje uspeh v posamezni fazi postopka upravičena do povračila stroškov v znesku 48,02 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora toženka povrniti tožniku 3.196,41 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

16. Spremenil pa se je tudi uspeh toženke v pritožbenem postopku. Sodišče druge stopnje je pritožbeni uspeh toženke ocenilo na 64 %. Zaradi zvišanja prisojene odškodnine za 13.000,00 EUR je ta uspeh manjši, in sicer znaša 27 %. Po ugotovitvah sodišča druge stopnje stroški toženke v pritožbenem postopku znašajo 795,00 EUR. Upoštevaje prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sodišče druge stopnje tožniku ni priznalo pritožbenih stroškov. Glede na ocenjen pritožbeni uspeh mora tožnik tožencu povrniti 214,65 EUR.

17. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženčev revizijski uspeh je 21 %. V skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo je Vrhovno sodišče tožnikove stroške odmerilo na 2.058,45 EUR (1.650 točk za sestavo revizije, 2 % materialnih stroškov in DDV ter sodna taksa v znesku 1.116,00 EUR). Upoštevaje tožnikov uspeh mu je toženka dolžna povrniti revizijske stroške v znesku 432,27 EUR.

Op. št. (1): Prim. II Ips 69/2015 z dne 14. 5. 2015. Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 199/2013 z dne 23. 4. 2015.