Jedro

Ker je predlagatelj stranske intervencije predložil listino o cesiji drugih terjatev in ne teh, ki so predmet postopka, nima pravnega interesa za vstop v pravdo na strani tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog A. T., da dovoli stransko intervencijo na strani tožeče stranke.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo predlagatelj. Uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga spremembo in ugoditev predlogu, podrejeno pa vrnitev sodišču v nov postopek. Predlagatelju bo vzeta pravica sodelovati v postopku. Vlagatelj je dobil terjatev na podlagi cesijske pogodbe in ima interes, da vstopi kot intervenient. Tožeča stranka je soglašala. Toženec pa grozi, da bi pridobil protipravno korist v višini terjatve in finančno strmoglavil tožnico. Zato mora sodišče ponovno odločiti o tem. Sodišče napačno razlaga pravni interes. Odstopljena je terjatev, ki je predmet tega postopka. S tem koristi toženi stranki. Sodišče vleče postopek in prelaga naroke. Proti toženi stranki tečejo tudi kazenski postopki. V izpodbijanem sklepu v zadevi J. d. o. o. iz 3. točke izhaja, da je sodišče izvedlo dopolnilni postopek. Sodišče bi tu moralo ravnati enako. Ni treba vsake terjatve identificirati posebej. Dovolj je, da gre iz gradbenih storitev. Sodišče zmotno razlaga pojem cesije. Cesionar se lahko udeleži vsake pravde. Gre za generalno cesijo zoper dolžnika. Sklicuje se na stališča Ustavnega in Vrhovnega sodišča Nemčije. Večkrat ponavlja, da ni treba, da je predmet cesije terjatev iz predmetne pravde, dovolj je, da gre za generalno cesijo zoper istega dolžnika.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Meni, da predlagatelj nima pravnega interesa. Meni, da je predlagana intervencija spekulativne narave.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 199. in prvega odstavka 200. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožniku je treba pojasniti, da pritožbeno sodišče lahko presoja navedbe, ki jih je podal pritožnik v predlogu (list. št. 171 in priloga C9, naslovljena „Obvestilo dolžniku o odstopu terjatve“). Navedbe, ki jih je podal za tem, ko je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep (2. 1. 2014), pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Tožena stranka je oporekala intervenientu pravico do udeležbe v postopku in predlagala zavrnitev, tožeča stranka pa predlogu ni oporekala.

6. Zato je sodišče prve stopnje moralo na podlagi prvega odstavka 200. člena ZPP ugotavljati, ali ima predlagatelj oziroma intervenient pravni interes, da tožeča stranka zmaga v pravdi (199. člen ZPP).

7. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da se listina, katero je predložil pritožnik pod prilogo C9, ne nanaša na terjatve, ki so predmet te pravde. Tudi višina terjatev je različna. Tako v prilogi C9 tožeča stranka in predlagatelj omenjajo 50.500,00 EUR „manj/več s pp“ „neplačilo gradbenih storitev in 200.000,00 EUR odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbe in izgube dobička. Pod točko 1. C9 pa celo piše, da so te terjatve tudi zaradi nastale škode, ugleda in dobrega imena ter zaradi protipravnih ravnanj, zaradi katerih podjetje ni zmožno ustvarjati uspeha, kakršnega je imelo do začetka poslovanja s cesusom. Zato pritožba nima prav, ko trdi, da gre za terjatve, ki so povezane s tožbenim zahtevkom.

8. Pritožba nima tudi prav, ko trdi, da se na podlagi cesije lahko vstopi v vsako pravdo kot intervenient. Določba 199. člena ZPP je jasna in ob oporekanju tožene stranke, sodišče mora ugotavljati tudi pravni interes intervenienta. Če nima pravnega interesa, bi dopuščanje intervencije pomenilo zavlačevanje postopka in dajanje pravic stranki, ki jih po ZPP nima. Pravda učinkuje med pravdnima strankama in razen izjem, ki jih določa ZPP, sodišče ne sme širiti kroga udeleženih v postopku.

9. V pritožbi so tudi nerazumljive navedbe o tem, da so dane ovadbe proti določenim udeležencem postopka in da naj bi toženec grozil udeležencem. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da ker ni pritožnik izkazal pravnega interesa, ne more sodelovati v tej pravdi. S tem mu ni odvzeto sodelovanje v postopku ali celo kršena ustavna pravica dostopa do sodišča. Nerazumljive so tudi navedbe v zvezi s sodbami sodišča Evropskih skupnosti in Ustavnega in Vrhovnega sodišča Republike Nemčije. V kolikor pa pritožnik misli, da bi ga sodišče moralo pozvati, da dopolni svoj predlog, nima prav. Njegov predlog je bil jasen in predložil je tudi listino, na katero se sklicuje. Zato sodišču ni bilo treba predlagatelja pozivati, da vlogo dopolni. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZPP kot materialno pravo in da pri tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena in 14. točke istega člena. Sedaj bo sodišče prve stopnje moralo zadevo nemudoma obravnavati naprej in odločiti o tožbenem zahtevku.