Jedro

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi zavrnilo dokazne predloge obdolženega, ki izhajajo iz točke 3 napadene sodbe ter takšno svojo odločitev v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo.

Izrek

I. Pritožba obdolženega B.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 in mu po členih 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovanko S.V.Š. pa je v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga izrek oprostilne sodbe oziroma razveljavitev napadene sodbe in ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženi v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo nobene priče, ki izhaja iz vsebine SMS-a, ni zaslišalo predsednika sodišča, s čimer je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kar je bistveno vplivalo na zakonitost in pravilnost napadene sodbe. S takšnimi navedbami pritožnik meri na bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter sme zavrniti predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi zavrnilo dokazne predloge obdolženega, ki izhajajo iz točke 3 napadene sodbe ter takšno svojo odločitev v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo. Zato ne more biti govora o kršitvi obdolženčeve pravice do obrambe, ki bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo v primeru, če bi dokazne predloge obdolženca zavrnilo, pa takšne svoje odločitve v napadeni zadevi ne bi obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. V kolikor pa se obdolženi zavzema za zaslišanje prič (J.K. in J.K. ml. ter A.Š.), kar ni predlagal pred sodiščem prve stopnje, pa je povedati, da ni bilo nobenih objektivnih ovir, da obdolženi prič, na katere se sklicuje v pritožbi, nebi mogel predlagati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa tega ni storil. Navedeno pa ne pomeni, da lahko obdolženec šele v pritožbenem postopku navaja dokaze, čeprav za njihovo podajo, ni bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nobenih objektivnih ovir. Med pravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen Ustave) izhaja pravica, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Te ustavne pravice pa obdolženi ni izkoristil, v pritožbi pa tudi ni pojasnil zakaj navedenih dokazov ni predlagal že prej. Glede na navedeno se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pokaže kot neutemeljena.

5. Obdolženi v pritožbi tudi navaja, da je bilo sodišče pristransko, kar potrjuje samo dejstvo, da je oškodovanka sodnica. Takšne pritožbene navedbe obdolženega nikakor ne potrjujejo pristranskosti, saj za takšne trditve nima nobene podlage v podatkih kazenskega spisa, kakor tudi ne, da je sodnica v zapisnik zapisala le tisto, kar ji je ustrezalo, vendar takšnih trditev z ničemer ne konkretizira in ne opredeli. Njegove pritožbene navedbe v tej smeri so povsem nedorečene, tako da jih pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti, takšne nedoslednosti pa ni zasledilo niti v zapisnikih o glavni obravnavi. V kolikor pa se pritožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča, ki ni v skladu z njegovimi pričakovanji, pa to ni razlog, ki bi utemeljeval očitek o pristranskem sojenju.

6. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča ugotovilo pravilno in popolno, saj je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi B.K. storil očitano mu kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje, ter le še glede na pritožbene navedbe obdolženca dodaja:

7. Bistvo pritožbe je v trditvi, da mu krivda ni dokazana, ne strinja se s podanimi izvedenskimi mnenji izvedencev dr. P. ter trdi, da se oškodovanka ni počutila razžaljeno, ker vsebina SMS ni izmišljena, ampak resnična, pošiljanje SMS ni kaznivo dejanje, kazniva je lahko le vsebina, sklicuje pa se tudi na zavrnjene dokaze.

8. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Kot že navedeno je sodišče prve stopnje dokazne predloge obdolženca utemeljeno zavrnilo. Izvajanje predlaganih dokazov namreč ne bi moglo prav v ničemer vplivati na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Vsebina SMS-a, kot izhaja iz izreka napadene sodbe in ki je ne zanika obdolženi namreč dokazuje, da gre za negativno vrednostno oceno določene sodnice, ki zadevo obravnava. Gre za napad na čast in dobro ime sodnice, saj iz vsebine SMS-a izhaja, da je obdolženi napadel čast in dobro ime oškodovanke, o kateri je dajal žaljive vrednostne ocene, iz česar je razvidno nespoštovanje človeškega dostojanstva oškodovanke. Ne samo, da je oškodovanko prikazal kot pristransko sodnico, ampak tudi kot osebo z nizkimi moralnimi vrednotami, s takšnim načinom in vsebino izražanja o oškodovanki pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča razžalitev objektivno podana. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo vsebino SMS sporočila, ki ga je obdolženi poslal več naslovnikom, pri čemer ni prezreti, da je sodba, ki jo je oškodovanka izrekla obdolžencu pravnomočna in jo je zato kot takšno potrebno spoštovati. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo zagovoru obdolženca, ko je skušal prepričati, da je SMS poslal zaradi obrambe svojih pravic, saj to niti ne potrjuje vsebina poslanega SMS-a. Zato je sodišče prve stopnje pravilo ocenilo, da je obdolženi SMS poslal zgolj in izključno zato, da poseže v čast in dobro ime oškodovanke, saj je v svojem zagovoru povedal, da je SMS poslal zaradi obsodilne sodbe, ki mu jo je izrekla oškodovanka, torej zaradi maščevanja, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je glede na to, da ni nobenega dvoma, da je sporni SMS napisal obdolženi, njegovo vsebino pravilno ocenilo kot žaljivo ter napisano z namenom razžaliti čast in dobro ime oškodovanke, o kateri je dajal žaljive vrednostne ocene, iz katerih je razvidno nespoštovanje človeškega dostojanstva oškodovanke. Oškodovanko je namreč prikazal kot pristransko sodnico, ki ga je obsodila na željo in po dogovoru z okrajnim sodnikom G.T., ki ga imenuje „Loposlav“ in da je oškodovanka pri tem vedela, da je zlorabila svojo funkcijo, navedbe, da predsedniku drži noge narazen, samo da jo ščiti, ter jo je imenoval „Škalička“, pa jo je ocenil kot osebo z nizkimi moralnimi vrednotami. Vse navedeno pa potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi z zapisanim v SMS-u razžalil čast in dobro ime oškodovanke in je zato razžalitev tudi objektivno podana. Tudi oškodovanka je namreč prepričljivo izpovedala, da se je ob seznanitvi z vsebino SMS sporočila počutila vznemirjeno in prizadeto, prizadeta pa sta bila tudi njena čast in dobro ime. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi izpolnil vse zakonite znake očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno pa je ugotovilo tudi krivdo obdolženca in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo razložilo. Pri odločitvi glede krivde obdolženca pa je sodišče utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca psihiatra dr. A. P., saj ni imelo nobenega razloga, da mu nebi sledilo. Zato obdolženi, ki ne soglaša z ugotovitvami izvedenca, ne more biti uspešen, niti ko se sklicuje na to, da je pri njemu bila izključena krivda oziroma kazenska odgovornost. V obravnavani zadevi je sodišče postavilo izvedenca psihiatra dr. A. P., ki je podal mnenje o obdolženčevi prištevnosti v času storitve očitanega kaznivega dejanja, zato mnenje, ki ga je podal izvedenec dr. T. v drugi zadevi, ne more vplivati na ugotovitve izvedenca dr. P., kot to zmotno meni obdolženi. Sodišče prve stopnje, kot že navedeno ni imelo nobenega razloga podvomiti v ugotovitve in strokovnost izvedenskega dela dr. P., ki je svoje zaključke tudi prepričljivo obrazložil oziroma pojasnil, zato utemeljeno ni sledilo predlogu za njegovo izločitev, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo v točki 4, na te razloge pa se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi sklicuje. Zato pritožba obdolženca, ki se ne strinja z ugotovitvami izvedenca in se zavzema za postavitev neodvisnega izvedenca, ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov imelo zadostno podlago za odločitev v obravnavani zadevi, zaradi zavrnitve predlaganih dokazov, pa dejansko stanje ni bilo ne zmotno, ne nepopolno ugotovljeno. Obdolženi je s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja, ki ne predvideva uveljavljanje dokaza resnice, kar je obdolženi s predlaganimi dokazi uveljavljal. Po presoji pritožbenega sodišča zato gre za nebistveno kršitev, ki ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Glede na navedeno so brezpredmetne vse ostale pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, saj sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugodilo predlaganih dokazov, ni prekršilo obdolženčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS in tudi dejansko stanje v zvezi s tem, ni ostalo nepopolno ugotovljeno, kot to trdi obdolženi.

9. Iz navedenih razlogov in ker obdolženi v pritožbi tudi v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podan v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno vrednotilo okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije in obdolžencu utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave in sicer pogojno obsodbo, s katero mu je določilo primerno kazen in preizkusno dobo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Na strani obdolženca pa tudi ni nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist. 11. Pritožbeno sodišče pa pri preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti, skladno z določilom člena 383/I ZKP, ni ugotovilo kršitev in je pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).