Jedro

Tožena stranka tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa ni opozorila na neskladnost med navedbo, dano v prošnji za mednarodno zaščito, da še ni zaprosil za mednarodno zaščito v nobeni izmed držav članic Evropske unije in podatkom, ki ga je pridobila iz baze Eurodac, iz katerega izhaja, da je v Republiki Bolgariji 29. 9. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka se namreč v izpodbijanem sklepu prav na navedeno neskladnost sklicuje in na njej utemeljuje ugotovitev, da je neverodostojen in da ne spoštuje pravnega reda Republike Slovenije, kar bi bila lahko objektivna okoliščina „navajanja lažnih podatkov oziroma nesodelovanja v postopku“, ki lahko ob smiselni uporabi 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 predstavlja okoliščino, ki utemeljuje tožnikovo begosumnost.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1407/2016/3 (1313-10) z dne 28. 11. 2016 odpravi in se zadeva vrne toženki v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)(1) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko drugega člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1996 v kraju Mirtalam, državljana Afganistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa je navedla, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 26. 11. 2016 od 11:10 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik dne 26. 7. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo iz dokumentacije razvidno, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito.

3. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnika dne 24. 11. 2016 obravnavala policijska postaja Žalec. Iz policijske depeše z dne 24. 11. 2016 izhaja, da je bil tožnik dne 23. 11. 2016 od 10:35 do 15:30 ure prijet v večji skupini ljudi v gozdu na območju ob avtocesti A1 izven kraja Šmatevž in Podvrh pred cestninsko postajo Vransko v smeri Ljubljane. Na policijski postaji naj bi tožnik izjavil, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ker je ogrožen s strani talibanskih skrajnežev. Povedal je tudi, da je bila njegova ciljna država Italija. V policijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik skupaj z ostalimi prebežniki potoval iz svoje države preko neznanih držav do Republike Hrvaške, kjer jih je prevzel voznik tovornega vozila in jih nato v spremstvu prepeljal preko državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo izven mejnega prehoda, na zeleni meji domnevno nekje na območju PU Maribor v jutranjem času 23. 11. 2016 (vozili so se po hribovju med vinogradi). Z vožnjo so nadaljevali do avtoceste A1 in tudi naprej po A1 v smeri Ljubljane. V Tepanju so napolnili tovorno vozilo z gorivom in s potjo nadaljevali proti cestninski postaji Vransko. Pred cestninsko postajo Vransko naj bi se jim kombinirano vozilo pokvarilo, zaradi česar so se ustavili. Prebežnike so izpustili iz vozila, ti pa so preplezali ograjo ob avtocesti in pobegnili v gozd. V nadaljevanju so bili prijeti s strani policistov in takrat so zaprosili za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

4. Tožnik je dne 26. 11. 2016 ob prisotnosti pooblaščenca PIC podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, s strani uradne osebe pa je bil soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU je izjavil, da nikjer ni zaprosil za mednarodno zaščito. Povedal je, da je zdrav. Glede osebnih dokumentov je povedal, da ima taskiro doma, kopijo pa je vzel s seboj, a jo je izgubil. Na vprašanje o tem, katera je bila njegova ciljna država, je povedal, da je želel na varno v Evropo, čeprav je bilo očitno, da je v policijskem postopku povedal, da je bila njegova ciljna država Italija.

5. Tožena stranka navaja, da je na podlagi prstnih odtisov v bazi EURODAC ugotovila, da je tožnik pred tem zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji dne 29. 9. 2016. Pristojnemu organu Republike Bolgarije bo skladno z določbami Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca ter zaprosila za nujni odgovor. Nato citira določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter pojasnjuje, da gre v tovrstnih primerih za odločanje po prostem preudarku. Meje prostega preudarka po mnenju tožene stranke v obravnavanem primeru nikakor niso bile prekoračene, saj je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil na ilegalen način. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel ponovno ilegalno v Italijo, kar je bil njegov prvotni namen. Tožena stranka je na podlagi navedenega utemeljeno prepričana, da je tožnik izrazito begosumen, kar je razvidno iz njegovih preteklih dejanj. Tožnik je pri podaji prošnje tudi prikril zelo pomemben podatek, da je že zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav ga je o tem predhodno informirala njegova pooblaščenka, zaradi česar je očitno, da je neverodostojen in da ne spoštuje pravnega reda Slovenije. Ker obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji, mu je za nadaljevanje postopka po presoji tožene stranke potrebno omejiti gibanje, pri čemer bo s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije do predaje odgovorni državi članici EU.

6. ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Tožena stranka glede na navedeno v izpodbijanem sklepu presoja, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III.

7. Tožena stranka najprej preverja, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja zaradi povečanega števila prosilcev za mednarodno zaščito opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Od 1. 1. 2016 do vključno 25. 10. 2016 je azilni dom samovoljno zapustilo 64,18% vseh nastanjenih prosilcev za mednarodno zaščito.

8. Tožena stranka svojo odločitev, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, opira tudi na sodno prakso Upravnega sodišča RS (zadevi I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014 in I U 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014). Navaja, da je o tem odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Republiki Bolgariji in samovoljno zapustil državo, nato pa na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo, kjer ga je ujela policija, in potem zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ponovno pobegnil, s tem pa bi bila onemogočena izvedba postopkov v zvezi s predajo. Očitno je, da je nameraval iti proti Italiji, kot je to povedal že policistom, in da Republika Slovenija ni bila njegova ciljna država, v kateri bi želel zaprositi za mednarodno zaščito. Tudi s tem, ko je zatajil dejstvo, da je že v Republiki Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito, je očitno, da je neverodostojen in da ne spoštuje pravnega reda države.

9. Tožnik zoper sklep vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da so nedokazane in nepravilne navedbe ter zaključki tožene stranke o tem, da je podan utemeljen sum, bi tožnik, v kolikor mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in ponovno odšel ilegalno v Italijo. Navaja, da tožnik še nikoli ni bil v Italiji, zaradi česar je pojmovno nemogoče, da bi ponovno odšel v tja, takšna navedba tožene stranke pa je izmišljena in neutemeljena. Še manj je precizna ocena tožene stranke o izraziti begosumnosti tožnika, ki po mnenju tožnika v obravnavanem primeru ni podana. Tožnik ni nikoli prikril zelo pomembnega podatka, pri čemer v tožbi pojasnjuje, da nikoli ni bil vprašan glede podatka, ali je že zaprosil za mednarodno zaščito. Dejstvo, da je tožnik razumel navajanje tožene stranke pri podaji prošnje glede obravnavanja v drugi državi in vračanja, še ne pomeni, da je zamolčal podatek. Da bi mu bilo mogoče očitati, da je zamolčal podatek, bi ga morala tožena stranka vprašati, ali je v drugi državi zaprosil za mednarodno zaščito, vendar tega ni storila. Tožena stranka zato zmotno ugotavlja, da je tožnik neverodostojen in da ne spoštuje pravnega reda Republike Slovenije. Zmotna je obenem ugotovitev tožene stranke o tem, da bi tožnik samovoljno zapustil Azilni dom, saj je tožnik ob podaji prošnje povedal, da bo počakal do končne odločitve. Tožnik je sam izjavil, da je želel priti v Evropo na varno in pri tem ni izpostavil države Italije, znatna nevarnost pobega pa ne obstaja. Upravno sodišče je navedlo, da je treba standard znatne nevarnosti razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti, v izpodbijanem sklepu pa nevarnost pobega ni niti znatna niti velika. Meje prostega preudarka so bile prekoračene.

10. Tožnik trdi, da iz dejanskega stanja predmetne zadeve ne izhaja, da bi obstajala znatna nevarnost pobega tožnika pred izvedbo postopka morebitne predaje po Uredbi Dublin III. Ukrep pridržanja tudi ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov in tožnik bi lahko do odločitve počakal v Azilnem domu. Izpodbijani sklep poleg tega dejansko pomeni neupravičen poseg v tožnikovo pravico do osebne svobode, odvzem prostosti pa po ZMZ-1 ni dopusten. Glede na vse navedeno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

11. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora upravni organ takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Tožnik je v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, prav tako pa mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce počuti izredno slabo in mu dni brez osebne svobode ne bo mogoče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah poleg tega predstavlja škodo že samo po sebi, po stališču Ustavnega sodišča RS pa vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Dodaten argument je obveznost Republike Slovenije osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

12. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa ter predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka

13. Tožba je utemeljena.

14. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je tožena stranka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna do predaje.

15. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

16. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

17. Sodišče uvodoma pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce glede na podano izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.(2) Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka sicer mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),(3) po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni in tožniku gibanja na območje in prostore Centra za tujce ni mogoče omejiti.

18. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

19. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).(4) Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so to najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena).

20. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v več zadevah (na primer v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016) že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.(5) Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

21. Tožena stranka je izpodbijan sklep o omejitvi gibanja v bistvenem oprla na ugotovitev, da obstaja znatna nevarnost pobega tožnika, ki bi onemogočila izvedbo postopkov v zvezi s predajo odgovorni državi članici, zato je nujno in sorazmerno uporabiti strožji ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce. Svoj zaključek o tožnikovi znatni nevarnosti pobega utemeljuje z ugotovitvijo, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, pred odločitvijo o njegovi prošnji ponovno samovoljno zapustil državo, kot je to storil v Republiki Bolgariji, pri čemer je policistom izjavil, da je njegova ciljna država Italija. Tožnik je poleg tega prehajal meje držav na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele, ko je bil prijet s strani policije, prav tako pa je za mednarodno zaščito zaprosil že v Bolgariji, vendar tam ni počakal na končno odločitev organa, ampak je samovoljno zapustil državo in na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo.

22. Uredba Dublin III v 12. točki uvodnih določil določa, da bi se morala Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (Procesna direktiva II) uporabljati hkrati in brez poseganja v določbe o postopkovnih zaščitnih ukrepih, ki jih ureja ta uredba, pri tem pa upoštevati omejitve glede uporabe navedene direktive. Procesna direktiva II glede vsebine razgovora v 16. členu jasno določa, da mora organ za presojo med osebnim razgovorom prosilcu zagotoviti možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo, in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjavah prosilca. Zahteva, da se prosilca pred izdajo odločbe seznani o morebitnih nekonsistentnostih in neskladjih v njegovih izjavah in da se mu s tem v zvezi omogoči izjava, izhaja tudi iz splošnega načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se po določbi 33. člena ZMZ-1 uporablja tudi v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, če ZMZ-1 ne določa drugače. Ta določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP), organ pa svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Poleg tega 146. člen ZUP določa, da mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (tretji odstavek 146. člena ZUP), pristojni organ pa ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP).

23. Sodišče na podlagi podatkov v upravnem spisu, navedb, ki jih je tožnik podal ob podaji prošnje in na zaslišanju na glavni obravnavi, ugotavlja, da tožena stranka tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa ni opozorila na neskladnost med navedbo, dano v prošnji za mednarodno zaščito, da še ni zaprosil za mednarodno zaščito v nobeni izmed držav članic Evropske unije in podatkom, ki ga je pridobila iz baze Eurodac, iz katerega izhaja, da je v Republiki Bolgariji 29. 9. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka se namreč v izpodbijanem sklepu prav na navedeno neskladnost sklicuje in na njej utemeljuje ugotovitev, da je neverodostojen in da ne spoštuje pravnega reda Republike Slovenije, kar bi bila lahko objektivna okoliščina „navajanja lažnih podatkov oziroma nesodelovanja v postopku“, ki lahko ob smiselni uporabi 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 predstavlja okoliščino, ki utemeljuje tožnikovo begosumnost. 24. Navedeno pomeni kršitev citirane določbe Procesne direktive II in bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, kar je razlog za odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

25. Tožnik namreč tako v tožbi, kot na zaslišanju zatrjuje, da v Republiki Bolgariji prošnje za mednarodno zaščito sploh ni podal ter da se ni zavedal, da je na območju Evropske unije. Prstni odtisi so mu bili odvzeti na silo, pri čemer ni bil prisoten niti tolmač, niti mu ni bil dodeljen pooblaščenec in se ni mogel sporazumevati. Nihče mu tudi ni rekel, da ne sme zapustiti Republike Bolgarije. Če bi bile navedene navedbe resnične, tožniku po presoji sodišča ne bi bilo mogoče očitati navajanja lažnih podatkov oziroma nesodelovanja v postopku, ker v prošnji za mednarodno zaščito ni navedel, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Republiki Bolgariji ter da je navedeno državo samovoljno zapustil, še preden je bil postopek končan. V ponovnem postopku bo treba tožnika seznaniti z ugotovljenimi nekonsistentnostmi v njegovi izpovedbi ter mu dati možnost, da se o njih izjavi, nato pa se v obrazložitvi morebitnega sklepa o omejitvi gibanja do njegovih navedb tudi argumentirano opredeliti (214. člen ZUP).

26. Ne glede na navedeno pa sodišče še pripominja, da sklepanje tožene stranke o tem, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji in odšel v ponovno ilegalno v Italijo, kar je bil njegov prvotni namen, po presoji sodišča nima podlage v upravnem in sodnem spisu, saj niti iz spisa, niti iz tožnikovih navedb v tožbi in zaslišanju ne izhaja, da bi tožnik že bil v Italiji, poleg tega je ob podaji prošnje na vprašanje, ali je imel kakšno ciljno državo, ko je šel iz Afganistana, povedal, da je želel le na varno v Evropo in da bo v Sloveniji počakal do konca postopka, kar je potrdil tudi na zaslišanju na glavni obravnavi.

27. Na znatno begosumnost tožnika tudi ne kaže dejstvo, da je tožnik meje prehajal na nedovoljen način, saj ni mogoče spregledati, da tujci, ki v države članice EU prihajajo z namero zaprositi za azil, večinoma vstopajo nezakonito, saj nimajo dovoljenj za bivanje, za združitev z družino ali za kakšen drug zakonit vstop na ozemlje EU, zaradi česar bi se uporaba kriterija nedovoljenega vstopa torej dejansko približala stanju, ko bi bil tujec zgolj zato, ker je prosilec, pridržan, kar pa je po prvem odstavku 28. člena Dublinske uredbe in prvem odstavku 26. člena Procesne direktive II prepovedano. Po 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 je nedovoljen vstop tudi zgolj milejša oblika okoliščine, ki kaže na begosumnost. Iz izjav tožnika izhaja, da je v Evropo prišel z namero zaprositi za mednarodno zaščito, zgolj dejstvo, da je prehajal meje držav na nedovoljen način, pa samo po sebi še ne more utemeljevati zaključka, da je podana njegova znatna begosumnost in da bi ga bilo zato potrebno skladno z Uredbo Dublin III pridržati, da ne bi preprečil vračanja odgovorni državi članici.

28. Navedbe tožene stranke, da na znatno begosumnost kaže dejstvo, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko ga je prijela policija, pa ni mogoče preizkusiti, saj je povsem pavšalna in neutemeljena. Poleg tega iz uradnega zaznamka v upravnem spisu z dne 26. 11. 2016 izhaja, da je tožnik že 22. 11. 2016, torej dan pred prijetjem izjavil, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, kar kaže na določene pomanjkljivosti v postopku.

K II. točki izreka Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 o sodnem varstvu namreč pritožba zoper sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, tožnik pa torej nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

opomba (2) : Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (3) : Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“.

opomba (4) : ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).

opomba (5) : Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).