Jedro

Pooblaščenec, ki je dobil pooblastilo od zastopnika, ki ni zakoniti zastopnik, ne more vložiti pritožbe. ZUS ne pozna stranske intervencije.

Izrek

1. Pritožba prvotožeče stranke zoper 3. in 4. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže. 2. Pritožba stranskih intervenientov proti 5. točki izpodbijanega sklepa se zavrne in se ta točka izpodbijanega sklepa potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje odločilo:

3. Tožba tožeče stranke Fakultete ... zoper odločbi tožene stranke z dne 28.6.2006 in z dne 28.6.2006 se zavrne. 4. Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže.5. Zahteva za priznanje intervencije dr. A.A. in dr. B.B. se zavrne.

V obrazložitvi izpodbijanega dela sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je odločilo na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 1235/2006-2 z dne 30.8.2006, v katerem naj se v novem postopku opravi preizkus tožbe in ugotovi, ali obstoji kakšen izmed razlogov iz 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Tožeči stranki izpodbijata odločbo z dne 28.6.2006, s katero je tožena stranka predčasno razrešila dr. G.G. s funkcije dekana Fakultete ... z dne 28.6.2006 in odločbo z dne 28.6.2006, s katero je tožena stranka imenovala prof. dr. V.V . za vršilca dolžnosti Fakultete ... za obdobje šestih mesecev in sicer od 18.6.2006 do vključno najkasneje 27.12.2006. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker je ugotovilo, da z izpodbijanima aktoma ni bilo poseženo v materialnopravni položaj tožeče stranke. Zato nima pravnega interesa za vložitev tožbe. Poleg tega pooblastila za njeno zastopanje ni podpisal njen zakoniti zastopnik, saj je bil dr. G.G. s sklepom z dne 18.6.2006 razrešen. Ker je zavrglo tožbo, je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Vložena tožba je procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Odločitev o zavrnitvi prijavljene stranske intervencije dr. A.A. in dr. B.B. pa je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da ZUS v 18. in 20. členu določa, kdo so stranke in kdo so stranski intervenienti. Zato ni mogoče uporabiti določbe 199. člena ZPP.

Prvotožeča stranka in oba stranska intervenienta vlagajo pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obširno opisujejo okoliščine, ki po njihovem mnenju izkazujejo aktivno legitimacijo prvotožeče stranke. Izpodbijajo ugotovitve glede neizkazanega pooblastila. Vztrajajo pri trditvi, da je stranska intervencija urejena v ZPP in jo je potrebno dopustiti. Predlagajo, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba prvotožeče stranke je nedovoljena, pritožba obeh stranskih intervenientov pa je neutemeljena.

Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, to pa izhaja tudi iz predloženih spisov, sta 28.6.2006 začeli učinkovati odločitvi tožene stranke o razrešitvi dr. G.G.. s funkcije dekana Fakultete ... in dr. A.A. s funkcije prodekana iste fakultete. Kot je bilo to ugotovljeno že v pritožbenem postopku I Up 1373/2006 iz sodnega registra izhaja, da je od 28.6.2006 zakoniti zastopnik navedene fakultete dr. V.V. kot v. d. dekana. O zakonitosti imenovanja oziroma o razrešitvi dr. G.G. kot dekana in dr. A.A. kot poddekana teče spor. Podano je navzkrižje interesov. To pa pomeni, da dr. G.G. in dr. A.A. ne moreta izkazati pooblastilnega razmerja za vložitev pritožbe in napake glede pooblastilnega razmerja oziroma zastopanja Fakultete ... glede na sporno razmerje ni mogoče odpraviti.

Po določbi 1. odstavka 333. člena ZPP imajo pravico do pritožbe stranke, to je tisti, ki so kot stranke nastopali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker pooblastilno razmerje ni izkazano, je pritožba tožeče stranke nedovoljena in je podan razlog za njeno zavrženje po 1. odstavku 343. člena ZPP. Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče ravnalo po 352. členu ZPP in pritožbo kot nedovoljeno zavrglo. Ob takšni odločitvi sodišča vsebinskih ugovorov ni presojalo.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi priglašene stranske intervencije. Sklep o tem ima razloge, zato ni podlage za ugovor, da ga ni možno preizkusiti. Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, se v skladu z določbo 16. člena ZUS v upravnem sporu primeroma uporabljajo določbe ZPP za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS. Status strank v upravnem sporu pa določa ZUS. Tožnik je tako lahko posameznik, ki misli, da je z upravnim aktom kršena njegova pravica ali na zakon oprta korist (18. člen ZUS). Člen 20. ZUS pa določa tudi dva stranska intervenienta, tako imenovano prizadeto osebo (oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega akta v neposredno škodo in tretjo osebo (kateri bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njene pravice). Pogoje za udeležbo drugih oseb v upravnem sporu tako določa ZUS in ne ZPP. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da dr. A.A. in dr. B.B. nista bili stranki v postopku razrešitve dekana oziroma imenovanja v. d. dekana. Nekdo, ki ni bil stranka v upravnem postopku in meni, da izdani akt posega v njegove pravice ali pravne koristi, pa lahko izkazuje tožbeno legitimacijo, vendar mora tožbo vložiti v odprtem tožbenem roku, ki velja za stranke, ki so sodelovale v upravnem postopku. Po izteku navedenega roka takšno osebo ni več mogoče šteti za stranko. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe ZPP, ki se nanašajo na stransko intervencijo. Sicer pa sta oba priglašena intervenienta vložila samostojni tožbi. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo priglašeno stransko intervencijo. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Zato je pritožbo v tem delu pritožbeno sodišče na podlagi 73. in 68. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ta del izpodbijanega sklepa.