Jedro

Stranki sta v individualni pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil za čas opravljanja funkcije direktorja družbe, kot razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi med drugim določili predčasno razrešitev s funkcije iz utemeljenih razlogov. Glede na tako opredeljen odpovedni razlog je bistveno vprašanje pri presoji zakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ali je bila tožnikova razrešitev utemeljena. To vprašanje je sicer predmet odločanja v gospodarskem sporu, v konkretnem primeru pa mora o njem kot o predhodnem vprašanju odločiti delovno sodišče, lahko pa tudi prekine postopek in počaka, da o vprašanju odloči pristojno sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi z dne 10. 7. 2009, da delovno razmerje še traja in je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo (I./1. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 7. 2009 od 16. 10. 2010 dalje do vrnitve na delo, kot če bi delal, od revalorizirane bruto plače iz pogodbe o zaposlitvi odvajati vse predpisane davke in prispevke, neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega plačilnega dne dalje do plačila pa nakazovati tožniku (I./2. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno zoper zavrnilni del in odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je podana kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Poleg pomanjkljivosti sodbe, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti, je o odločilnih dejstvih izrek sodbe v nasprotju z razlogi in samo pogodbo o zaposlitvi ter dokazi. Najmanj, kar bi sodišče moralo storiti, je, da bi zaslišalo vsaj stranki, sicer pogodbe ni mogoče relevantno tolmačiti. V tem sporu uveljavlja nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar je dopusten zahtevek in zanj izkazuje pravni interes. Meni, da nezakonitost sklepa nadzornega sveta tožene stranke vpliva na delovno razmerje tožnika po pogodbi o zaposlitvi. Slednja je prenehala prav zaradi nezakonitega sklepa nadzornega sveta. Zahtevke v zvezi z delovnim razmerjem je uveljavljal pred delovnim sodiščem, kar pa ne pomeni, da delovno sodišče lahko odkloni odločanje o (ne)veljavnosti sklepa nadzornega sveta in o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. O tem bi moralo sodišče v skladu z odločbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 396/2007 odločati kot o predhodnem vprašanju. Izogibanje temu pomeni grobo kršitev Zakona o pravdnem postopku ter odklanjanje sodnega varstva v skladu z ustaljeno sodno prakso. Upravičen razlog za predčasen odpoklic ne obstaja. Če je nadzorni svet tožene stranke nezakonito odstopil od pogodbe o zaposlitvi, je potrebno ugotoviti, da pogodba v celoti velja. Ta lahko preneha le na način, kot ga določata zakon in pogodba. Imenovanje na funkcijo sicer ni mogoče, vendar mu gredo druge pravice iz pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi pogodbe zaključilo, da iz nje izhaja, da lahko tožena stranka krši pogodbo. S podpisom pogodbe o zaposlitvi ni pristal na to, da ga lahko tožena stranka kadarkoli razreši in brez kakršnihkoli razlogov. Odklanjanje pristojnosti sodišča v zvezi s predhodnim vprašanjem zavrača, ker to nasprotuje uveljavljeni sodni praksi in načelu pravne države, ki so varovana z določilom Ustave RS o dostopu do sodišča. Smisel tožbe, ki je bila vložena pred splošnim sodiščem, je v plačilu odpravnine in ne v oblikovalnem zahtevku glede neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, zato ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da bo tožnik v primeru ugotovitve neveljavnosti sklepa nadzornega sveta pred splošnim sodiščem, lahko to uveljavljal pred delovnim sodiščem z vložitvijo izrednega pravnega sredstva. Pogodbo o zaposlitvi je podpisal zato, da bi bila spoštovana v skladu z načelom vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da tudi v primeru, če bi sodišče presojalo zakonitost odpoklica tožnika z mesta direktorja, sklepa ne bi moglo razveljaviti, kar pomeni, da bi sklep o razrešitvi v vsakem primeru ostal v veljavi, delovno razmerje pa prenehalo. Odpoklica tožnika sodišče prve stopnje ne bi moglo niti razveljaviti niti razglasiti za ničnega, ker za takšno odločitev ni podlage v Zakonu o gospodarskih družbah, ki določa, da je predvidena le sodna presoja sklepov skupščine delniške družbe, ne pa sklepov nadzornega sveta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sklep o odpoklicu velja v vsakem primeru, zato je delovno razmerje pravilno prenehalo, reintegracija pa ni možna.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, vsebuje tudi razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, kar pomeni, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Prav tako ni podana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnik le pavšalno uveljavlja. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotno uporabljenega (pogodbenega) materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Na podlagi prve alinee 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) se lahko v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo ne glede na drugi odstavek 7. člena tega zakona drugače uredijo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas. Tožnik, ki je bil za petletno mandatno obdobje z dnem 10. 7. 2009 imenovan za direktorja družbe (člana uprave), je to delo opravljal po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 10. 7. 2009. Obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi za določen čas je opredelitev časa, za katerega je sklenjena (5. alinea prvega odstavka 29. člena ZDR). Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je bilo med strankama dogovorjeno, da je delovno razmerje sklenjeno za določen čas do izteka mandata 10. 7. 2014 (3. člen pogodbe o zaposlitvi), pri čemer je bil mandat opredeljen v 1. členu pogodbe o zaposlitvi kot obdobje od nastopa do prenehanja funkcije direktorja pri družbi. Povezanost delovnega razmerja tožnika z mandatnim obdobjem pri toženi stranki izhaja tudi iz drugih pogodbenih določil. Tako v 2. členu pogodbe o zaposlitvi stranki kot nesporno ugotavljata, da se je tožena stranka zavezala tožniku, da mu bo pri njej delovno razmerje začelo teči za določen čas, in sicer za čas mandatnega obdobja, s 1. 9. 2009. V 21. členu pogodbe je bilo dogovorjeno, da če mandat ne preneha prej v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi, preneha s potekom zadnjega dne mandata, in da se mandat direktorju konča zaradi odpoklica v primeru, če obstaja upravičen vzrok za takšno prenehanje, ki ga določajo splošni akti, v 22. členu pa še „da z dnem prenehanja mandata prenehajo vse ugodnosti po tej pogodbi, ki so izrecno vezane na mandat direktorja, vključno z delovnim razmerjem“.

Nadzorni svet tožene stranke je s sklepom št. ... z dne 15. 10. 2010 tožnika predčasno razrešil z mesta člana uprave, s čimer je tožniku dejansko prenehal mandat člana uprave. Vendar pa je bilo v 23. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno, da v primeru predčasne razrešitve z utemeljenim razlogom direktorju odpravnina ne pripada in da tožniku z dnem razrešitve z utemeljenim razlogom preneha tudi delovno razmerje. Stranki sta tako (avtonomno) uredili način prenehanja delovnega razmerja v primeru razrešitve tožnika pred datumom, do katerega naj bi mandat trajal. Iz določila 23. člena pogodbe o zaposlitvi tako, kot je zapisano, izhaja, da za prenehanje delovnega razmerja tožniku ne zadostuje le predčasna razrešitev, temveč mora biti za to predčasno razrešitev podan tudi utemeljen razlog.

Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo, da je v posledici sklepa nadzornega sveta o predčasni razrešitvi in na podlagi določil v pogodbi o zaposlitvi – torej tudi citirane določbe 23. člena – tožniku prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 10. 7. 2009, s tem pa tudi delovno razmerje. Ob njegovi razrešitvi tožena stranka ni istočasno odločila, da mu s prenehanjem mandata hkrati preneha delovno razmerje. To sicer ni potrebno, saj do prenehanja delovnega razmerja glede na določbo 23. člena pogodbe o zaposlitvi pride, če obstaja utemeljen razlog za razrešitev. Takšna pogodbena ureditev prenehanja delovnega razmerja je v skladu s 6. alineo 72. člena ZDR, ki v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo ne glede na drugi odstavek 7. člena ZDR strankam omogoča drugačen dogovor glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi, s tem pa tudi odstop od splošne zakonske ureditve tega področja.

Pri odpoklicu tožnika z mesta člana uprave se je tožena stranka sklicevala na 1. alineo drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah, torej na obstoj krivdnega razloga. O (ne)utemeljenosti razloga za odpoklic odloča za to pristojno sodišče. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 396/2007 z dne 11. 3. 2009 zavzelo stališče, da je določitev stvarne pristojnosti v zvezi z razrešitvijo člana uprave odvisna od tega, na katero pravno področje se nanaša zahtevek in kje je urejena pravna podlaga za rešitev oziroma za odločitev o zahtevku. Tožnik je pred delovnim sodiščem uveljavljal ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, poziv na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja. Zahtevek tožnika je torej v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, za odločanje o katerem je po določbi 1.a točke 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) pristojno delovno sodišče. Ker pa je odločitev o zahtevku glede na določbo 23. člena pogodbe o zaposlitvi odvisna od odločitve o predhodnem vprašanju (utemeljenosti razloga za odpoklic kot korporacijskopravnega akta oziroma njegove neveljavnosti), ki po svoji vsebini sicer spada v drugo pravno področje, lahko delovno sodišče zgolj za potrebe odločitve o zahtevku odloča tudi o takem predhodnem vprašanju (13. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje se je do tega, ali je o zakonitosti odločitve o predčasnem prenehanju mandata tožnika potrebno odločati kot o predhodnem vprašanju, sicer opredelilo. V obrazložitvi je navedlo, da vprašanja nezakonitosti oziroma ničnosti sklepa nadzornega sveta ni reševalo kot predhodnega vprašanja iz dveh razlogov. In sicer zato, ker bi tožnik v primeru, kolikor bi uspel v gospodarskem sporu, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, dokazati ničnost sklepa nadzornega sveta, to lahko uveljavljal z izrednimi pravnimi sredstvi v delovnem sporu, predvsem pa zato, ker je potrebno upoštevati, da je sklep nadzornega sveta o predčasnem odpoklicu veljaven, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena, sklicujoč se pri tem na stališče upravnega oddelka Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. G 18/2007. Na prvi razlog se ni mogoče sklicevati že zato, ker sodišče v tem sporu sploh ni reševalo „predhodnega vprašanja“ utemeljenosti razloga za razrešitev. Če se sodišče kljub zatrjevanju stranke o neveljavnosti akta o razrešitvi v delovnem sporu o prenehanju delovnega razmerja odloči, da tega vprašanja ne bo reševalo samo in se sodba ne opira na tako vprašanje, morebitne kasnejše ugotovljene nezakonitosti in nepravilnosti razrešitve v sporu na matičnem področju stranka ne more (več) uspešno uveljavljati z obnovo postopka v delovnem sporu, saj v takem primeru ne gre za nobenega od obnovitvenih razlogov iz 394. člena ZPP.

Prav tako v tem sporu o prenehanju delovnega razmerja ne pride v poštev sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. G 18/2007 z dne 27. 5. 2008. Na to odločbo se je Vrhovno sodišče RS v upravnem sporu sklicevalo v kasnejši zadevi opr. št. G 17/2009 z dne 8. 7. 2010, ko je zapisalo, da odpoklic velja, razen če je neveljavnost odpoklica kasneje ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo. Vendar pa je hkrati tudi navedlo, da je učinkovito pravno varstvo zagotovljeno z 260. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/2006 s spremembami), ki obnovitvene razloge po 4. točki razširja tudi na primere, ko je predhodno vprašanje drugače rešeno s pravnomočno sodno odločbo. Takšnega obnovitvenega razloga ZPP, ki se uporablja v delovnih sporih, ne predvideva.

Določba 13. člena ZPP ne izključuje, da se ne bi moglo delovno sodišče samo spuščati v utemeljenost razlogov razrešitve tožnika, torej v presojo, ali so bili zanjo podani zatrjevani krivdni razlogi. V obravnavanem primeru je taka ugotovitev celo nujna za pravilno uporabo materialnega prava v delovno pravnem razmerju, konkretno določbe 23. člena pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije in ker sklep nadzornega sveta tožene stranke neposredno učinkuje na prenehanja pravic in obveznosti v konkretnem delovnopravnem razmerju, je delovno sodišče za potrebe tega spora dolžno presojati utemeljenost razlogov za odpoklic oziroma veljavnost sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 15. 10. 2010. Zaradi zmotne uporabe pogodbenega prava, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že zgolj na podlagi razrešitve z mesta člana uprave, sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do utemeljenosti razlogov za tožnikovo razrešitev in posledično glede (ne)veljavnosti sklepa nadzornega sveta. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenih zahtevkov na ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, poziv na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 16. 10. 2010 dalje ter odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, zato razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje (355. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je potrebno, da utemeljenosti razlogov za razrešitev oziroma vprašanje neveljavnosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke sodišče prve stopnje sploh še ni presojalo. Če bi te okoliščine prvič obravnavalo sodišče druge stopnje in dejanske zaključke vzelo kot podlago za uporabo materialnega prava, bi bilo s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve rednega pravnega sredstva in s tem presoja odločitve z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.

V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je bil tožnik razrešen iz utemeljenih razlogov oziroma se bo moralo opredeliti do neveljavnosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke kot predhodnega vprašanja. Če je o tem vprašanju na matičnem (gospodarskopravnem) področju že rešeno z učinkom pravnomočnosti, je delovno sodišče skladno s 13. členom ZPP na takšno odločitev vezano. Če pa o navedenem vprašanju v sporu pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani še ni odločeno, bo o njem samo odločilo kot o predhodnem vprašanju ob upoštevanju stališč, ki jih je za primer presoje veljavnosti sklepov nadzornega sveta delniške družbe zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. III Ips 243/2008 z dne 24. 1. 2011 ali pa bo pod pogoji iz določbe 21. člena ZDSS-1 prekinilo postopek do odločitve pred pristojnim sodiščem. Skladno z 21. členom ZDSS-1 lahko delovno sodišče v primeru, če je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločil pristojni organ, prekine postopek tudi, če je postopek za odločitev o obstoju takšne pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku. Šele po vsebinski presoji utemeljenosti razlogov za razrešitev bo sodišče lahko presodilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.