Jedro

S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da je izdaja začasne odredbe potrebna, ker bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odst. 270. čl. in 1. alinea 2. odst. 272. čl. ZIZ), je začrtala meje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo kot podlago svoje odločitve. Povsem pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče v primeru ugotovitvenega zahtevka izdati le takoimenovano ureditveno začasno odredbo, s katero se začasno, do dokončne rešitve v sodnem postopku, uredi sporno pravno razmerje. Tako začasno odredbo pa je mogoče izdati le, kadar je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (predpostavka iz 2. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ), ne pa, kadar obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka predlagala, naj se prvotožencu prepove odtujitev, obremenitev in izročitev v posest drugotoženki nepremičnine - enodružinske stanovanjske hiše in garaže v Ljubljani, S.....; drugotoženki pa naj se prepove odtujitev, obremenitev in vselitev v sporno hišo in izročitev preostanka kupnine prvotožencu.

Proti sklepu se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi, podredno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da bo imela tožnica, če bo uspela s tožbenim zahtevkom, proti tožencema bodisi nedenarne, bodisi denarne terjatve. Le-te so s tožbenimi trditvami in dokazi zanje verjetno izkazane. Predlog za izdajo začasne odredbe temelji tako na 272. čl. kot na 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Uveljavljanje tožničinih terjatev bo onemogočeno, če se prodajna pogodba med tožencema v celoti realizira. Sodišče ni navedlo, kakšna škoda bo nastala tožencema z izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je svoj predlog za izdajo začasne odredbe utemeljila z naslednjimi trditvami: -iz tožbenih trditev in ponujenih dokazov izhaja verjetnost vtoževane terjatve tožnice proti tožencema; -tožnica bi imela proti obema tožencema, če bo prišlo do realizacije prodajne pogodbe, ustrezne terjatve; -obstaja nevarnost, da bo uveljavitev tožničinih terjatev proti tožencema, če bo prodajna pogodba realizirana, onemogočena.

S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da je izdaja začasne odredbe potrebna, ker bo sicer uveljavitev terjatve onemogoče ali precej otežena (2. odst. 270. čl. in 1. alinea 2. odst. 272. čl. ZIZ), je začrtala meje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo kot podlago svoje odločitve. Povsem pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče v primeru ugotovitvenega zahtevka izdati le takoimenovano ureditveno začasno odredbo, s katero se začasno, do dokončne rešitve v sodnem postopku, uredi sporno pravno razmerje. Take začasne odredba pa je mogoče izdati le, kadar je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (predpostavka iz 2. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ), ne pa, kadar obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogoče ali precej otežena.

Povsem nekonkretizirano tožeča stranka sicer navaja tudi, da je izdaja začasne odredbe potrebna, ker je verjetno izkazan obstoj bodoče terjatve proti toženima strankama. Ker v predlogu svoje navedbe ni natančneje opredelila in trditve o bodočih terjatvah v objektivnem smislu ni individualizirala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v tem delu ni izkazan že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana bodoča terjatev tožeče stranke proti toženi stranki.

Za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe morata biti kumulativno izpolnjena pogoja iz 1. in 2. odst. 270. čl. oziroma iz 1. in 2. odst. 272. čl. ZIZ. Sodišče zavrne predlog že, če ni izpolnjena samo ena od obeh zahtevanih predpostavk. Pritožbeno sodišče pa vendarle dodaja, da je v obravnavanem primeru vprašljivo tudi, ali je s stopnjo verjetnosti izkazana terjatev tožeče stranke. Kadar je ravnanje zakonca v nasprotju s 1. odst. 52. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. 14/89 p.b. s kasnejšimi spremembami) se pravna posledica, ki je v razveljavitvi pogodbe (in ne njeni ničnosti), navezuje na slabovernost kupca (primerjaj pravno mnenje, objavljeno v Poročilu 1/93 in pravno mnenje, objavljeno v Pravnih mnenjih 1/94). Tega pravnorelevantnega dejstva tožeča stranka ne zatrjuje, ampak pod točko IV. tožbe navaja celo nasprotno.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne kršitve, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).