Jedro

Bager sam po sebi ni nevarna stvar, sestopanje z bagra pa samo po sebi ni nevarna dejavnost. Dolžnost tožnika je zato, da navede, kakšna nevarnost naj bi mu iz bagra v konkretnem primeru pretila ali da opiše, kakšna je bila narava sestopanja. Ker tožnik ni navedel v zvezi s čim je sploh prišlo do škodnega dogodka, je tožba glede odškodninske podlage nesklepčna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek za škodo, ki jo je utrpel, ko se je poškodoval pri sestopu z bagra. Upoštevaje vse okoliščine je sklepalo, da je za dogodek in posledično za škodo kriv sam oškodovanec, saj naj bi se nezgoda pripetila izključno zaradi njegovega nepazljivega ravnanja.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je ugotovilo, da sodišče prve stopnje očitno sprejema tožnikovo tezo o tem, da je bager nevarna stvar, da pa sta se toženi stranki objektivne odgovornosti vendarle razbremenili. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na drugačno materialnopravno stališče. Odločilo je, da bager v mirujočem stanju ni nevarna stvar, sestopanje z bagra pa ne nevarna dejavnost. Slednje bi bilo nevarno le v primeru, če ne bi imel primernega dostopa s stroja, česar pa v postopku ni zatrjeval. Tudi sicer ni zatrjeval dejstev, ki bi utemeljevala obstoj krivdne odgovornosti. Ob takšnem pravnem stališču pa je ugotavljanje razbremenilnih okoliščin iz 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR), s čimer se je v pretežni meri ukvarjalo sodišče prve stopnje, brez pomena.

Proti sodbi vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne bodisi sodišču druge bodisi prve stopnje.

Revident uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP). Sodišče prve stopnje naj bi jo zagrešilo s tem, da ni pojasnilo, v čem so navedbe tožnika v nasprotju z izvedenskim mnenjem zdravnika P., kar bi glede na dejstvo, da je bilo domnevno nasprotje odločilno za presojo, moralo storiti.

Revident obstoj kršitve iz te točke očita tudi sodišču druge stopnje. Bistveno kršitev naj bi drugo sodišče zagrešilo s tem, ko je brez podlage v spisu prišlo do domneve, da je bil bager v času nezgode v mirujočem stanju. Takšen zaključek naj bi ne imel podlage v spisu; šlo naj bi za domnevo, ki je napačna.

V nadaljevanju revizija uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Dejanska podlaga tožbe naj bi zadostovala tako za ugotovitev krivdne kot objektivne odgovornosti. Sodišče prve stopnje naj bi ne upoštevalo pravil o dokaznem bremenu in o ekskulpaciji, sodišče druge stopnje pa naj bi napačno presodilo pravni standard nevarne stvari, prav tako pa naj bi ne upoštevalo, da gre v konkretnem primeru za nevarno dejavnost in ne za nevarno stvar. Revident navaja, da je nepomembno ali je tožniku v konkretnem primeru zdrsnilo zaradi vlage, ledu ali olja. Tožnik je popravljal bager na kupoli, ki je bila od tal dvignjena 1,5 metra, kupola naj bi ne bila zavarovana in ni bila opremljena s sredstvi proti zdrsu. Kupola je prav tako neravna površina, malo izbočena in je že s tem povečana možnost zdrsa. V konkretnih okoliščinah, ko se je bager popravljal na gradbišču, brez ustreznih varnostnih ukrepov za delo na višini, na neravnem terenu, v vlagi in mrazu, je delo predstavljalo nevarno dejavnost. Tožnik sicer sodišču ni nedvoumno pojasnil vzroka zdrsa, pojasnil pa je, v kakšnih okoliščinah je do njega prišlo. To po stališču revidenta za presojo objektivne odgovornosti zadošča. Glede krivdne odgovornosti, ki je tožnik v tožbi sicer ni zatrjeval, je treba poudariti, da je tožnik v postopku navedel vse potrebne elemente splošnega civilnega delikta, pri čemer je treba upoštevati, da je šlo v konkretnem primeru za opustitveno ravnanje toženca, ki ni zagotovil varnega dela. V primeru opustitvenega ravnanja je dokazno breme škodljivega dejstva, katerega naj bi tožnik ne dokazal, na strani toženca, ostale elemente civilnega delikta (škodo in vzročno zvezo), pa je tožnik dokazal. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

O zatrjevanih absolutno bistvenih kršitvah po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP: a.) Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodbi nižjih sodišč mogoče preizkusiti. Prvo sodišče je zahtevek zavrnilo, ker naj bi se tožnika razbremenila objektivne odgovornosti, drugo sodišče pa zato, ker tožnik ni zatrjeval dejstev, ki bi utemeljevala obstoj objektivne ali krivdne odgovornosti. Pravna stališča in dejstva, na katera se pravna stališča opirajo, so torej jasno razvidna, njihov materialnopravni preizkus pa je mogoč. Ni pa, po drugi strani, jasen revizijski očitek, da sodišče prve stopnje "ni pojasnilo v čem so navedbe tožnika v nasprotju z izvedenskim mnenjem zdravnika P., kar bi glede na dejstvo, da je bilo domnevno nasprotje odločilno za presojo, moralo storiti." Tega, zakaj bi bilo to ob dejstvu, da je sodišče druge stopnje zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčne tožbe, sploh pomembno, revizijsko sodišče ne more dognati, revident pa tega tudi ne pojasni. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

b.) Prav tako neutemeljen pa je tudi procesni očitek sodišču druge stopnje, češ da je brez podlage v spisu prišlo do domneve, da je bil bager v času nezgode v mirujočem stanju. Takšen zaključek naj bi ne imel podlage v spisu; šlo naj bi za domnevo, ki je napačna. Revizijski očitek je absurden, saj predstavlja nedovoljeno novoto, ki je poleg tega popolnoma nesmiselna. Ta dejanska novota bi namreč pomenila, da je tožnik sestopal z bagra, ko ta ni bil v mirujočem stanju (ko se je torej peljal naprej). Za novoto gre za to, ker tožnik v postopku nikoli ni trdil, da bi se bager premikal (dasi to še zdaleč ne bi utemeljevalo odškodninske odgovornosti tožene stranke). Dejanska podlaga tožbe takšne dejanske navedbe ne vsebuje, zato tudi pritožbeno sodišče svojega materialnopravnega zaključka ni moglo opreti na nasprotno dejstvo, ko je tožbeni zahtevek zaradi, kot že rečeno, nesklepčnosti zavrnilo. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

O očitku zmotne uporabe materialnega prava: Iz prepovedi revizijskega uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč ter da revizijskih navedb, ki tako ugotovljeno dejansko podlago obhajajo, relativizirajo ali ji celo izrecno nasprotujejo, ni mogoče upoštevati.

Predmet revizijskega preizkusa je sodba sodišča druge stopnje, sodba sodišča prve stopnje pa le, kolikor je s sodbo drugega sodišča v zvezi. Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi sprejelo drugačno materialnopravno stališče kot sodišče prve stopnje, pri tem pa se je oprlo že na samo trditveno podlago tožeče stranke. Ta namreč ne omogoča materialnopravnega sklepa o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Revizijsko sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da bager v konkretnem primeru (upoštevaje navedbeno konkretizacijo življenjskega primera) ni bil nevarna stvar, sestopanje z bagra pa ne nevarna dejavnost ter s pravilnimi in sklenjenimi razlogi, ki takšno odločitev utemeljujejo (tretja in četrta stran sodbe pritožbenega sodišča.) Dejstev, ki jih navaja sedaj v reviziji (in ki jih zaradi že navedene prepovedi ni mogoče upoštevati), tožnik v trditveni podlagi ni podal. Trditvena podlaga tožbe je bila skopa, saj je bila strnjena v naslednji stavek: "Tožeča stranka je dne 4.1.1999 utrpel poškodbo pri delu, ko se je pri sestopu z bagra, kjer je opravljal vzdrževalna dela, poškodoval." Sodišče prve stopnje je dolžnost materialnega pravdnega vodstva glede tako pomanjkljive trditvene podlage opravilo na drugem naroku(1). Tožnika je pozvalo, naj navede dejstva, iz katerih bo razvidna podlaga odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka tega tudi na tem naroku ni storila v zadostni meri. Navedla je namreč: "Temelj tožbenega zahtevka je v objektivni odgovornosti prvotožene stranke kot delodajalca tožeče stranke, ki je pri delu z nevarnim strojem opravljala nevarno dejavnost in se pri tem poškodovala. Tožeča stranka je pri sestopu iz nevarnega sredstva utrpela v tožbi navedene poškodbe in posledice, ki ne bi nastale, če stranka ne bi sestopila iz nevarnega stroja, tj. iz določene višine, ki je bila ugotovljena v postopku in ne bi opravljala nevarne dejavnosti, tj. okoliščin npr. izbokline, zamrznjena tla, neraven teren, ki so botrovale takšni poškodbi." S takšno dopolnitvijo tožeča stranka podaja predvsem pravno kvalifikacijo (torej da naj bi bil bager nevarna stvar in sestopanje z bagra nevarna dejavnost), ne navaja pa tudi okoliščin, ki bi tak pravni zaključek omogočale. Ne pove namreč, v čem naj bi se odražala nevarnost, ki presega običajne, vsakdanje nevarnost in ki jih kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče preprečiti. V svoji dopolnitvi tožnik le ponovi, da je sestopil z bagra (z višine, ki je ne opredeli) in se pri tem poškodoval ter pavšalno doda, da so bila tla zamrznjena in da teren ni bil raven. S takim opisom je tožnik pustil odprto široko polje možnih dejanskih položajev, od katerih bi nekateri lahko bili nevarni, spet drugi pa povsem običajni (stopiti na izbokla ali pomrznjena tla, samo po sebi ni nevarno, marveč v zimskem času nekaj povsem običajnega). Nejasnost in pomanjkljivost takšne trditvene podlage (se pravi: v zvezi s čim je prišlo do škodnega dogodka - prim. 173. člen ZOR) izhaja navsezadnje že iz tega, da tožnik po eni strani govori o nevarni stvari (to je bagru; pri čemer ne pojasni, kakšna nevarnost naj bi mu iz bagra kot stvari pretila), po drugi strani pa o nevarni dejavnosti (to je sestopanje z bagra; pri čemer ne opiše kakšna je narava tega sestopanja). Odločitev, da trditvena podlaga v obravnavani zadevi ne omogoča zaključka o obstoju objektivne odgovornosti, je zato tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna.

Krivdne odgovornosti pa, kot revident celo sam pojasni, v tožbi niti ni zatrjeval. Zmotno pa je njegovo stališče, da je za njen obstoj navedel ustrezno dejansko podlago. To je razvidno že iz zgoraj povzete trditvene podlage. V reviziji se sicer sklicuje na opustitveno ravnanje tožene stranke. Ne glede na to, da je revizijska navedba, kot jo podaja, povsem pavšalna, pa gre tudi za nedovoljeno dopolnjevanje tožbene podlage na revizijski stopnji. Zgrešeno pa je tudi njegovo materialnopravno stališče, da je v primeru opustitvenega ravnanja dokazno (najbrž ima revizija v mislih tudi trditveno) breme glede obstoja škodljivega dejstva na nasprotni stranki. Škodljivo dejstvo je namreč prav v opustitvenem ravnanju ter je sestavni del vzročne zveze, pravno vzpostavljene po teoriji o ratio legis vzročnosti. Če bi držalo revidentovo stališče, bi moral tako tožnik zatrjevati in dokazati le obstoj škode. Tudi odločitev pritožbenega sodišča o neobstoju krivdne odgovornosti je tako materialnopravno pravilna.

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Ker te obveznosti ni opravilo na prvem naroku, bi imel tožnik tako tedaj še možnost dopolniti pomanjkljive trditvene navedbe. Prim. M. Dolenc, Od pasivne k aktivni vlogi sodnika v pravdnem postopku, Pravna praksa 13-14/2007, str. VII.