Jedro

Tožniki so zahtevali izvršitev dokončne odločbe tožene stranke, s katero jim je bil priznan dodatek (za delovne pogoje) v višini 0,90 količnika glede na osnovno plačo. Stališče tožene stranke, da bi sodišče moralo presojati zakonitost sklepov komisije za pritožbe, je napačno, saj delavci niso zahtevali presoje dokončnega sklepa, temveč njegovo izvršitev. Odločba pristojnega organa, sprejeta na drugi stopnji, je dokončna in izvršljiva ter zavezujoča tako za delavca kot za delodajalca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam za čas od 1.2.1994 do 31.5.1998 zaradi dela v območju ionizirajočega sevanja po 79. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije priznati dodatek v višini 0,90 količnika glede na izhodiščno plačo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečim strankam za čas od 1.2.1994 do 31.5.1998 obračunati in izplačati razliko v plači, ki so jo prejemale in plačo, ki bi jo morale prejemati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila, v roku 8 dni. Toženi stranki je naložila, da je dolžna povrniti tožečim strankam skupno 29.250,00 SIT pravdnih stroškov, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnikov B. A. in K. P. U. zavrže, zahtevek ostalih tožnikov pa v celoti zavrne kot neutemeljen, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo utemeljilo z ugotovitvijo, da je sklep komisije za pritožbe pri svetu zavoda, kot organa, ki odloča o ugovorih in zahtevah za varstvo pravic delavcev, postal dokončen z dnem izdaje 11.12.1995 in bi ga moral direktor kot zakoniti zastopnik spoštovati in izvršiti. Tožena stranka temu nasprotuje, saj je direktor zavoda po 31. členu Zakona o zavodih odgovoren za zakonitost dela zavoda in se od njega ne more pričakovati izvrševanje evidentno nezakonitih sklepov. Sodišče pa s tem, ko sploh ni presojalo pravilnost odločitve komisije za pritožbe, z izpodbijano sodbo dejansko omogoča izvršitev sklepa, ki je po mnenju tožene stranke in kot izhaja iz predloženih dokazov, nezakonit. Tožena stranka meni, da bi sodišče moralo vsebinsko presojati pravilnost tega sklepa.

Sodišče prve stopnje je nepravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov B. A. in K. P. U., čeprav bi moralo njun tožbeni zahtevek zavreči, ker nista uveljavljala varstva svojih pravic pri pristojnem organu tožene stranke. Sodišče je nepravilno odločilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da navedena tožnika nista vložila pritožbo na komisijo za pritožbe zavoda. Tožena stranka je za to navedbo ponudila dokaze in sicer zapisnik seje komisije dne 19.9.1995, na kateri je odločala o vloženih pritožbah RTG delavcev, med njimi pa ni imenovanih dveh tožnikov. Tožena stranka tudi meni, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 2. odst. 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po kateri delavec lahko neposredno zahteva varstvo svojih pravic pred pristojnim sodiščem, če gre za denarno terjatev. Tožbeni zahtevek tožečih strank se namreč nanaša na višino dodatka za otežene delovne pogodbe pogoje, ki je izražen v višini količnika glede na izhodiščno plačo, zato v tem primeru navedena določba Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ni uporabljiva.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar ni popolno ugotovilo relevantnega dejanskega stanja.

Tožniki so v tem individualnem delovnem sporu zahtevali izvršitev dokončne odločbe tožene stranke, s katero jim je bil priznan dodatek v višini 0,90 količnika glede na osnovno plačo. Stališče tožene stranke, da bi sodišče moralo presojati zakonitost sklepov komisije za pritožbe z dne 11.12.1995, je napačno. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis) določa, da lahko presojo dokončne odločitve pristojnega organa v organizaciji pri pristojnem sodišču zahteva le delavec (1. odst. 83. člena). Tožniki - delavci niso zahtevali presoje dokončnega sklepa, temveč njegovo izvršitev. Glede na ureditev varstva pravic delavcev po ZTPDR dokončno odločajo znotraj organizacije za to pristojni organi, kar je bila v konkretnem primeru komisija za varstvo pravic. Direktor je dolžan odločitev komisije za varstvo pravic izvršiti in je ne more zadržati in zahtevati njene presoje pred sodiščem. Odločba pristojnega organa, sprejeta na drugi stopnji, je dokončna in izvršljiva ter zavezujoča tako za delavca, kot za delodajalca.

Glede na dejstvo, da tožniki zahtevajo izvršitev dokončnih odločb tožene stranke, bi sodišče prve stopnje moralo od tožnika B. A. in K. P. U. zahtevati, da predložita sodišču dokončni odločbi, iz katerih bi bilo razvidno, da je komisija za pritožbe ugodila njunima ugovoroma in dodatek povečala na 0,90 količnika. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razglabljalo, da gre za denarni zahtevek, za katerega ni potrebno predhodno sodno varstvo in tudi napačno razlagalo uporabo določbe 215. člena ZPP. Bistveno za utemeljenost oz. neutemeljenost njunega zahtevka je namreč ali razpolagata z individualnim sklepom komisije za pritožbe, ki bi jima priznala dodatek v količniku 0,90. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče prve stopnje tega dejstva sploh ni ugotavljalo, zato je ostalo glede teh dveh tožnikov dejansko stanje v tej smeri neugotovljeno. Seveda bosta morala tožnika v ponovljenem postopku sama predložiti sklepe, katerih izvršitev zahtevata.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da so sklepi komisije za pritožbe dokončni in izvršljivi, zakaj pa se njihova veljavnost razteza na čas od 1.2.1994 do 31.5.1998 pa iz obrazložitve sodbe ni povsem jasno. Sodišče se sicer pri tem sklicuje na veljavnost Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94), kar pa je napačno, saj je zahtevek priznalo na podlagi individualnih sklepov. Pri tem pa ni ugotavljalo čas veljavnosti sklepa komisije za pritožbe, na podlagi katerega tožniki zahtevajo dodatek 0,90 količnika, namesto 0,60 po 79. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije.

V kolikor bi zahtevek tožnikov temeljil direktno na določbi 79. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, pa bi bilo potrebno v postopku pred sodiščem ugotavljati, v kakšnih delovnih pogojih so tožniki delali in do kakšnega količnika glede na osnovno plačo so upravičeni glede na določbe kolektivne pogodbe. Vendar iz tožbenega zahtevka to ne izhaja, zato je sodišče prve stopnje napačno raztegnilo veljavnost individualnih sklepov komisije za pritožbe na čas veljavnosti kolektivne pogodbe.

V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje ugotoviti čas veljavnosti sklepa komisije za pritožbe z dne 11.12.1995, šele potem bo lahko o zahtevku tožnikov pravilno odločilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.