Jedro

Uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča.

Tožeča stranka je gospodarski subjekt in ima pravico do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave), ki pa se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (drugi odstavek 74. člena Ustave). Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja. V predmetni zadevi gre torej po oceni sodišča za način uresničevanja gospodarske pobude v smislu drugega odstavka 15. člena Ustave in ne za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjska odločba

1.Prvostopenjski organ (Kmetijska inšpekcija) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odredil, da mora zaradi zagotavljanja rabe kmetijskega zemljišča v namene kmetijske proizvodnje in vzpostavitve v prejšnje stanje s kmetijskega zemljišča s parcelno številko 880/5, k. o. ..., odstraniti kovinsko konstrukcijo oglasnega panoja in vse spremljajoče jeklene palice z vpetim oglasnim platnom (1. točka izreka). Določil je rok za izvršitev do 13. 9. 2021 (2. točka izreka) in odločil, da bo o priglašenih in drugih možnih stroških postopka odločeno s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka (3. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ po vpogledu v uradne evidence ugotovil, da je parcela 880/5, k. o. ... v celoti opredeljena kot kmetijsko zemljišče K1, razen na svojem skrajnem vzhodnem ozkem delu, ki je opredeljen kot območje prometnih površin, in da je v lasti A. A. Dne 8. 6. 2021 je organ opravil terenski nadzor in ugotovil, da je bila na njenem skrajno južnem delu postavljena kovinska konstrukcija, na šestih kovinskih kolih, podprtimi z kovinskimi palicami. Vse kovinski koli in palice so bile zabite neposredno v tla. Na kovinski konstrukciji je bilo vpeto platno z napisom "MOJA PRVA IZBIRA, CENTER VIČ INTERSPAR" Tla pod opisano konstrukcijo so bila v času pregleda nepokošena, ostali del predmetne površine pa je bil urejen v travnik.

3.S temi ugotovitvami je organ seznanil lastnika in ga pozval na predložitev informacij o postavljeni konstrukciji. Lastnik je predložil najemno pogodbo s tožečo stranko z dne 27. 11. 2020, po kateri da lahko najemnik na predmetni parceli postavi dva oglasna panoja. Prvostopenjski organ je tožečo stranko pozval, da poda morebitne pripombe na zapisnik ter poda izjavo o uporabi dela kmetijskega zemljišča v nekmetijske namene.

4.Tožeča stranka je v svojem odgovoru ugovarjala zakonitost in sorazmernost ukrepa ter prerekala pristojnost kmetijske inšpekcije. Navedla je, da se zemljišče kljub postavitvi oglasnega panoja uporablja kot travnik, ki se večkrat na leto kosi, in da kmetovanje ni v ničemer ovirano. Uveljavljala je, da to ni kmetijsko zemljišče, saj je površina po državnem prostorskem načrtu predvidena za širjenje avtoceste. Sklicevala se je na Uredbo o razvrščanju objektov, na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-35/01 in sodbo Upravnega sodišča U 582/2008.

5.Prvostopenjski organ je glede svoje pristojnosti pojasnil, da je bil inšpekcijski pregled opravljen na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). V ZKZ res ni taksativno našteta pristojnost kmetijskega inšpektorja, da presoja pogoje za postavitev reklamnega panoja na kmetijskem zemljišču, je pa v prvi alineji B odstavka 107. člena določeno, da kmetijski inšpektor prepove uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

6.Glede ugovorov v zvezi s 7. členom ZKZ, je organ pojasnil, da se navedeni člen uporablja v primerih, ko se kmetijsko zemljišče zarašča ali degradira. Prvostopenjski organ se je strinjal s tožečo stranko, da se le manjši del zemljišča ne uporablja v kmetijske namene, da so tla pod konstrukcijo pokošena, da s postavitvijo pocinkanih cevi ne prihaja do izpiranja nevarnih snovi v tla ali v zrak ter da se tla pod konstrukcijo ne obremenjujejo z intenzivnim koriščenjem, ni pa se strinjal z navedbami, da postavitev konstrukcije za oglasni pano predstavlja kolobar, saj je kolobar značilen in obvezen pri uporabi kmetijskih zemljišč, vendar v smislu menjave kultur na kmetijskem zemljišču, ne pa s postavljanjem kovinskih konstrukcij na kmetijskem zemljišču.

7.Ne drži, da predmetna parcela ni kmetijsko zemljišče, saj iz aplikacije URBINFO izhaja drugače. Tudi sklicevanje tožeče stranke na to, da je oglasni pano postavljen v zračni prostor, ni relevantno, saj oglasni pano ne lebdi v zraku. Glede odločbe Ustavnega sodišča številka U-I-35/01 je organ navedel, da nima nobene zveze s konkretnim postopkom, saj se ta vodi na podlagi ZKZ in ne na podlagi zakonodaje, o kateri je bilo odločeno v odločbi. Glede odločbe Upravnega sodišča U 582/2008 z dne 15. 9. 2010 je organ pojasnil, da je v slednjem primeru kmetijski inšpektor odredil, da lastnika morata zemljišče obdelovati kot dobra gospodarja, zemljišče preorati in ga uporabljati kot njivo. S tem pa je kmetijski inšpektor določil način obdelave, ki je sporen. Ob tem je Upravno sodišče v odločbi ugotovilo, da je ukrep kmetijskega inšpektorja ustavno dopusten, kot cilj varovanja kmetijskih zemljišč v smislu drugega odstavka 71. člena Ustave in na tej podlagi sprejetega ZKZ. Ta odločitev Upravnega sodišča ni v neposredni povezavi z odločitvijo v tem primeru, ker se z ukrepom samo določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu s svojim namenom in ne določa, na točno kakšen način je zemljišče treba uporabljati. Dejstvo je, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu s svojim namenom, ker pa dejavnost oglaševanja ni.

8.Glede predloga za zaslišanje direktorja tožeče stranke, ki bo izpovedal, zakaj ZKZ ni kršen, in ponovnega ogleda na kraju samem je organ pojasnil, da direktor ni pristojen za razlago zakonodaje ter da je ponovna oprava ogleda nepotrebna. Organ je poudaril, da predmet postopka ni ugotavljanje in preprečevanje nenamenske rabe kmetijskih zemljišč v smislu zbitosti tal, erozije oz. zagotavljanje trajne rodovitnosti tal in primernosti obdelave tal okoli oglasnega panoja, ampak, presoja, ali se zemljišče uporablja izključno skladno z namenom, tj. za kmetijsko proizvodnjo, kot to določa prvi odstavek 4. člena ZKZ. Po 1. točki 3. člena ZKme-1 je kmetijska dejavnost opredeljena kot gospodarska panoga, ki obsega pridelovanje kmetijskih rastlin oziroma živinorejo ter storitve za rastlinsko pridelavo oziroma živinorejo, razen veterinarskih storitev, in dejavnosti, ki so v predpisih, ki urejajo standardno klasifikacijo dejavnosti, navedene pod "01.1 Pridelovanje netrajnih rastlin", "01.2 Gojenje trajnih nasadov", "01.3 Razmnoževanje rastlin", "01.4 Živinoreja", "01.5 Mešano kmetijstvo" in "01.6 Storitve za kmetijsko proizvodnjo in priprava pridelkov. Obravnavano kmetijsko zemljišče se uporablja za kmetijsko proizvodnjo, vendar se na delu zemljišča ob tem izvaja tudi nekmetijska dejavnost, dejavnost oglaševalskih agencij, ki je v standardni klasifikaciji dejavnosti opredeljena pod šifro 73.110 in kamor spada tudi zasnova in izvedba oglaševanja na prostem, npr. z oglasnimi panoji, plakati, izložbami in drugimi razstavnimi prostori, na prevoznih sredstvih ipd. V tem postopku tudi ne gre za vprašanje dovoljenosti postavitve oglasnega panoja na kmetijskem zemljišču, temveč gre za vprašanje dovoljenosti uporabe zemljišča za drug namen, kot za kmetijsko proizvodnjo, torej za dovoljenost izvajanja druge, nekmetijske dejavnosti. Nenamenske rabe kmetijskega zemljišča ne predstavlja le vpetje oglasnega platna na cevno konstrukcijo, temveč tudi sama konstrukcija.

Drugostopenjska odločba

9.Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Potrdil je pristojnost kmetijske inšpekcije, sklicujoč se na 106. in 107. člen ZKZ, in ugotovil, da ni sporno, da je obravnavano zemljišče po namenski rabi kmetijsko zemljišče, to pa je treba uporabljati skladno z namenom, kakor določa 4. člen ZKZ. Na to ne vpliva razlikovanje tožeče stranke, da zakonodajalec loči med najboljšimi in drugimi kmetijskimi zemljišči. ZKZ v 2. členu določa, da so kmetijska zemljišča po tem zakonu zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo, pri čemer glede na prostorske akte loči med območji trajno varovanih kmetijskih zemljišč in območji ostalih kmetijskih zemljišč. V zvezi s pritožbeni navedbami, da konstrukcija ne ovira kmetovanja in zaseda le majhen del zemljišča ter da ne škodi kmetijskemu zemljišču in celo pripomore k večji potrošnji kmetijskih izdelkov, ker ljudi spomni, da lahko na Viču kupijo kaj hrane, je pritožbeni organ navedel, da ne gre za ugotavljanje in preprečevanje nenamenske rabe kmetijskih zemljišč v smislu zbitosti tal, erozije oziroma zagotavljanja trajne rodovitnosti tal, pač pa se presoja izključno, ali se zemljišče uporablja izključno skladno z namenom. Ne glede na to, da lastnik zemljišča skrbi za zemljišče pod oziroma okoli konstrukcije ter s tem izpolnjuje obveznosti iz 7. člena ZKZ, to ne more upravičiti nepravilnih ravnanj pritožnika, ki se je kot najemnik dela obravnavanih zemljišč dolžan ogibati ravnanj, ki jih prepoveduje 4. člen ZKZ, kamor sodi tudi nenamenska raba kmetijskega zemljišča. V 3.č členu ZKZ so taksativno določeni objekti in posegi v prostor, katerih gradnjo na območjih kmetijskih zemljišč lahko lokalna skupnost dopusti v svojem prostorskem aktu. Med dopustnimi objekti oziroma posegi reklamni panoji niso navedeni. Kmetijsko zemljišče se ne sme hkrati uporabljati za kmetijske in za nekmetijske namene. Nerelevantno je, če izkoristek kmetijskega zemljišča ni nič manjši zaradi postavitve oglasnega panoja. ZKZ uporabe v druge gospodarske namene ne dopušča.

10.Ni utemeljena razlaga, da zgolj neškodovanje zemljišču že samo po sebi pomeni uporabo kmetijskih zemljišč v skladu z njihovim namenom. Čeprav sta ti dve ravnanji med seboj povezani, ju je vendarle treba presojati samostojno oziroma ločeno, kar izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 183/2016 z dne 15. 3. 2017. Glede ustavne dopustnosti odrejenega inšpekcijskega ukrepa je drugostopenjski organ pojasnil, da izpodbijana odločba ne posega v pravico lastnika zemljišča do zasebne lastnine (ali posredno v pravice zakupnika - pritožnik namreč sploh ni lastnik obravnavanega zemljišča), saj je izdana v skladu z določbami ZKZ, prav s tem zakonom pa je (na podlagi drugega odstavka 15. člena v zvezi z drugim odstavkom 71. člena Ustave) predpisan način uresničevanja omenjene pravice na kmetijskih zemljiščih. Že Ustava v svojem 71. členu določa, da zakon določa posebno varstvo kmetijskih zemljišč (v čemer sta tudi ustavno varovani pravici do uživanja lastninske pravice in nadalje do svobodne gospodarske pobude omejeni). Dejstvo je, da so kmetijska zemljišča ustavno varovana in pomenijo nacionalno dobrino, ki je temelj proizvodnje hrane v Republiki Sloveniji, zato ne morejo biti prepuščena interesom po drugačni rabi. Zakon, ki ureja takšno varstvo, je prav ZKZ, na podlagi katerega temelji tudi odrejen ukrep iz izreka izpodbijane odločbe.

11.ZKZ sicer ne pojasnjuje, kaj je namenska raba kmetijskega zemljišča oziroma uporaba kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom, iz 1. alineje B odstavka 107. člena ZKZ, pa izhaja, da kmetijski inšpektor prepove uporabo kmetijskega zemljišča za druge namene kot za kmetijsko proizvodnjo. Uporaba kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom tako pomeni uporabo kmetijskega zemljišča za kmetijsko proizvodnjo. Tudi ta v ZKZ ni posebej opredeljena, mogoče pa jo je dopolniti z določbami ZKme-1, ki v 102. členu določa, da je kmetijsko opravilo delovni proces ali vsakršna dejavnost, katere namen je opravljanje kmetijske dejavnosti. Postavitev oglaševalskega panoja ni kmetijsko opravilo, kot tudi ne dejavnost, ki se izvaja z namenom opravljanja kmetijske dejavnosti.

12.Ni mogoče govoriti o kršitvi načela sorazmernosti. Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) določa, da načelo sorazmernosti od inšpektorja terja, da pri izbiri ukrepov upošteva težo kršitve ter izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. Vendar mora inšpektor poleg določb ZIN upoštevati tudi določbe ZKZ. Ta v tretjem odstavku 7. člena od inšpektorja terja, da v primeru, ko lastnik ne obdeluje kmetijskega zemljišča kot dober gospodar, naloži izvedbo primernih ukrepov. Dodatno ZKZ v prvi alineji B) odstavka 107. člena od inšpektorja terja, da prepove uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo in odredi vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. Inšpektor je v napadeni odločbi dosledno spoštoval določbe ZIN glede sorazmernosti in določbe ZKZ glede možnosti naložitve ukrepov.

13.Tožeči stranki ni bilo naloženo, da se mora na spornih zemljiščih začeti ukvarjati s kmetijsko proizvodnjo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moral organ prve stopnje presojati še, ali je poseg v kmetijsko zemljišče prilagojen ekološkim in talnim razmeram (ali oglas spreminja talne razmerje in glede na dejstvo, da se ni pripeljal noben material in nič gradilo, da so oporni kovinski elementi zgolj postavljeni na parcelo, nikakor ne spreminjajo in vplivajo na talne razmere) in ali se preprečuje zbitost tal, erozija in onesnaženje.

Tožbene navedbe

14.V tožbi tožeča stranka vztraja, da postavljena konstrukcija ne ovira kmetovanja oz. normalne obdelave tal. Parcela je označena kot travnik, ki je obdelan oz. pokošen. Glede navedb, da naj pod reklamo ne bi bilo pokošeno, inšpektor nikjer ne obrazloži, s čim je prišel do takšne ugotovitve, sploh pa se travniki lahko kosijo večkrat ali manjkrat, noben predpis ne zapoveduje kmetu kolikokrat mora kositi. Okoli posameznih stojnih mest se trava pokosi večkrat letno, saj tožeča stranka sama skrbi za urejenost okolice okoli oglasnega sporočila, pritrjenega na kovinsko konstrukcijo. Ugovarja, da je obrazložitev nepopolna, sama s seboj v nasprotju in se je ne da preizkusiti. Prvostopenjski organ namreč sam jasno pove, da je travnik pokošen. S tem je v celoti izpolnjen namen uporabe tovrstnega kmetijskega zemljišča. Tožeča stranka se sprašuje, zakaj ne sme travnik poleg trave prinesti še česa, npr. najemnine za pano, ali pa rmanovih cvetov za čaje, ali pa cvetnega prahu, ki ga čebele naberejo in bodo nekateri služili.

Celotna parcela in tudi zemljišče je obdelano, nekaj obdela lastnik zemljišča sam - okoli panoja pa s pomočjo tožeče stranke. Interpretacija, da je takšen del zemljišča uporabljen v nasprotju z njegovim namenom, je nepravilna in nepopolna. Same stojne noge oglasa ne zavzemajo več tlorisne površine, kot jo zavzemajo količki za pašo živine ali pa ograja ob avtocesti, kjer je prav tako kmetijsko zemljišče, ki pa se ne pokosi enkrat letno, ampak po ograji rastejo tujerodne rastlinske vrste, ki so invazivne za slovensko zemljo. Tožeča stranka trdi, da predmetno kmetijsko zemljišče lastnik zemljišča uporablja v celoti skladno z njegovim namenom.

Izpodbijana odločba bi morala najprej ugotoviti, kateri predpis določa namenskost konkretne parcelne številke in ali je bil ta predpis sprejet na zakonit način. To iz izpodbijane odločbe ne izhaja, čeprav zgolj postopek, skladen z Zakonom o prostorskem načrtovanju, lahko določi namembnost zemljišča in morebitne ukrepe, ki jih lahko skladno s 7. členom ZKZ naloži lastniku, zakupniku ali drugemu uporabniku. V nadaljevanju bi moral zaradi taksativno naštetih pogojev iz prvega odstavka 4. člena ZKZ inšpektor preveriti: 1. obstoj morebitnega onesnaževanja ali drugačnega degradiranja, ter 2. obstoj morebitnega onesnaževanja ali drugačnega zaviranja rasti rastlin. Prvostopenjski organ ni nikjer ugotovil ne prvega ne drugega. Ugotovil je celo, da je travnik pokošen in obdelan, kar pomeni, da niso bili podani pogoji za izdajo predmetne odločbe. Poleg tega tožeča stranka opozarja, da stališče, ki ga zavzema izpodbijana odločba, ni skladno niti z jezikovno niti s teleološko razlago 4. člena ZKZ. Če bi namreč zakonodajalec želel doseči, da se kmetijska zemljišča uporabljajo izključno za kmetijsko rabo, bi to tudi izrecno zapisal (pa ni). To je tudi logično, saj je jasno in logično, da so tudi na kmetijskih zemljiščih dovoljene različne vrste rabe (poleg kmetijske), seveda pa pod pogojem, da se s tem ne preprečuje njihova primarna raba oz. namen (t.j. v konkretnem primeru travnika: košnja trave) ter da se s tem ne povzroča onesnaževanja, degradiranja ali drugačnega zaviranja rastlin. Takšne drugačne vrste rabe, ki so dovoljene tudi na travnikih, so npr. raba za lov, občasen šport, nabiranje plodov, piknik v naravi itd. Po mnenju prvostopnega organa so očitno tudi te vrste rabe - ker niso strogo kmetijske - prepovedane. Takšno stališče pa je povsem neživljenjsko in bi dejansko pomenilo veliko osiromašenje lastninske pravice lastnika takšnega zemljišča in bi bilo v nasprotju z ustavno varovanim položajem lastninske pravice. Enako kot velja za zgoraj navedene "nekmetijske" rabe zemljišča, velja tudi za rabo zemljišča za namene oglaševanja, saj tudi ta ne onemogoča kmetijske rabe, ne povzroča onesnaževanja itd. Obrazložitev izpodbijane odločbe temelji tudi na domnevi, da naj bi prostorski akt določal namembnost kmetijskega zemljišča. V zvezi s tem tožeča stranka opozarja, da kmetijski inšpektor nima potrebnega znanja za presojo prostorskih aktov, saj Gradbeni zakon določa natančne pogoje, kdo je lahko inšpektor v presoji gradnje objektov (kar reklamni pano očitno je - skladno z določili Uredbe o razvrščanju objektov), le teh pa kmetijski inšpektorat ne premore. V 26. členu ZGO-1 določa, da inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, izdanih na podlagi tega zakona (Uredba), ki se nanašajo na gradnjo, opravljajo gradbeni inšpektorji inšpektorata v sestavi ministrstva, pristojnega za prostorske in gradbene zadeve. Torej je izpodbijano odločbo izdal tudi stvarno nepristojen organ.

Tožeča stranka ugovarja tudi kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Postavljena železna konstrukcija za nameščanje reklamnih panojev namreč ne ovira doseganje namena, ki ga obdelava travnika zasleduje, tj. košnja trave in spravilo sena. Tožena stranka v ugotovitvenem postopku ni niti ugotavljala, kdaj je bil travnik obdelan/pokošen in ali je bil obdelan oziroma pokošen tudi del zemljišča oziroma travnika, na katerem stoji železna konstrukcija. Če bi tožena stranka navedeno dejansko stanje ugotovila pravilno in popolno, bi prišla do pravilnega materialnopravnega zaključka, da se navedeno zemljišče ne uporablja v nasprotju z njegovim namenom. Sama kvadratura predstavlja manj kot 0,1% kršitve, kar skladno z ustavnim načelom sorazmernosti pomeni, da je ukrep odstranitve nesorazmeren kršitvi. Inšpektorata so polna usta varovanja kmetijskih zemljišč, medtem ko tako varno pazijo na kmetijska zemljišča, pa kmetje produktov nimajo kam prodati, ker Ministrstvo dovoljuje uvoz "krvave" zelenjave. Tako celoten smisel varovanja kmetijskih zemljišč zbledi, kmet, ki pa zasluži kakšen evro da lahko preživi, pa tega ne sme, ker mu država prepoveduje. Tožena stranka tako ni opravila vseh tistih nujno potrebnih dejanj, ki bi glede vseh okoliščin in drugih ugotovitev šle ne samo v breme, ampak tudi v dobro samega zavezanca.

Tožena stranka ne "preganja" vseh oglasov. Izgovori, da tam ni bilo prijave, ne pijejo vode, in v neenak položaj pred zakonom postavljajo različne oglaševalce. Tožena stranka bi morala pojasniti, na kakšen način je dokazno ocenjevala oziroma ugotovila, da predmetno kmetijsko zemljišče zato, ker na njem stoji montažna konstrukcija za reklamne namene, pod in okoli katere je košnja trave mogoča in se zemljišče dejansko v naravi obdeluje oziroma kosi, ne dosega namena kmetijske proizvodnje oziroma namena skladno s prvim odstavkom 4. člena ZKZ. Tožeča stranka se sprašuje, ali je to res objektivno vodenje postopka ali pa gre morebiti za grobo kršenje z Ustavo zagotovljenih pravic, še zlasti pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, upoštevajoč navedbe tožene stranke v članku Primorskih novic, kjer zasleduje povsem kontradiktorno stališče oziroma stališče, ki bi bilo danes tožeči stranki v korist. Tožena stranka prihaja sama s seboj v nasprotje glede vprašanja, ali se raba kmetijskega zemljišča še vedno zasleduje, če na njem stoji montažna konstrukcija za reklamne namene, saj ne obrazloži, zakaj meni, da se kmetijsko zemljišče ne uporablja več za namen kmetovanja oziroma obdelovanja travnika, če pa je sam inšpektor to ugotovil. Tožeča stranka predlaga, da sodišče imenuje izvedenca kmetijske stroke, ki bo izdelal objektivno izvedensko mnenje o tem, ali se navedeno kmetijsko zemljišče, kljub postavljeni montažni konstrukciji za reklamne panoje, uporablja skladno s svojim namenom - tj. za košnjo trave. Prav tako tožeča stranka predlaga zaslišanje lastnika zemljišča, ki bo sodišču vedel pojasniti kdaj, kolikokrat letno in na kakšen način obdeluje oziroma kosi navedeno zemljišče ter spravlja seno oziroma pokošeno travo ter kako obdeluje del zemljišča, na katerem stoji montažna konstrukcija za reklamne panoje, saj je po mnenju tožeče stranke šele na podlagi navedenih podatkov mogoče podati zaključek, ali zemljišče zasleduje svoj namen oziroma rabo, ne pa, kot je to storila tožena stranka povsem preuranjeno oziroma celo mimo ugotovitve, da se travnik obdeluje. Na predmetni parceli kmet pridela popolnoma enako količino krme, z ali brez reklamnega panoja. Tožeča stranka predlaga ogled na terenu, kjer bo sodišče videlo, da reklamni pano ne moti nikogar.

Upravno sodišče RS je v sodbi št. U 582/2008 pojasnilo, da mora tudi Upravno sodišče v vsakem konkretnem primeru presojati, ali je predpisan način uresničevanja človekove pravice ter na zakonski podlagi izrečen inšpekcijski ukrep že prerasel v omejevanje ustavne pravice. V navedeni zadevi se odpira ključno vprašanje, ali je zakonodajalec sploh dopustil možnost, da pristojni inšpektor naloži vsakemu lastniku (zakupniku ali uporabniku), da obdeluje kmetijsko zemljišče tako, da se dejansko ukvarja s kmetijsko dejavnostjo (proizvodnjo) na tem zemljišču, četudi lastnik (zakupnik ali uporabnik) nima tega interesa ali zmožnosti. Ali pa morda iz ZKZ izhaja razmejitev med tistimi, ki so obdelovalci kmetijskih zemljišč in se dejansko ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo (proizvodnjo), in tistimi obdelovalci, ki so lastniki (zakupniki ali uporabniki), vendar le tako, da kmetijska zemljišča uporabljajo in varujejo na način, da ne škodujejo potencialnemu namenu izvajanja kmetijske dejavnosti. Zakonodajalec je določil za tiste, ki kmetijskega zemljišča ne obdelujejo za izvajanje kmetijske dejavnosti, da ga morajo uporabljati v skladu z namenom kmetijskih zemljišč, kar pomeni, da morajo preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti. Če oseba obdeluje kmetijsko zemljišče, ga mora obdelovati na predpisan način in kot dober gospodar (kmet); če izvaja kmetijsko proizvodnjo, jo mora prilagoditi ekološkim in talnim razmeram, če pa kmetijsko zemljišče zgolj uporablja, ga mora uporabljati glede na primernost zemljišča ter kraja, tako da preprečuje zbitost tal, erozijo, onesnaženje in mora zagotavljati trajno rodovitnost zemljišč. Iz tega izhaja, da so merila oz. zahteve glede dopustne uporabe kmetijskega zemljišča bistveno različne glede na to, ali se kmetijsko zemljišče uporablja s strani kmeta za izvajanje kmetijske dejavnosti, ali pa zemljišče temu namenu ne služi. V tem primeru so pogoji za uporabo tega zemljišča bistveno širši in za lastnika (zakupnika oz. uporabnika) manj strogi in omejujoči. Tožeča stranka konkretno kmetijsko zemljišče zgolj uporablja. Nesporno je, da kot uporabnik/zakupnik kmetijskega zemljišča nima interesa po kmetijski proizvodnji, niti po pridelovanju kmetijskih pridelkov. Tudi javni vodovod je speljan po zemlji ali elektrika po drogovih preko kmetijskih zemljišč. Tudi v takšnih primerih bi lahko kmetijski inšpektor prepovedal uporabo oz. ugotovil, da se na mestu, kjer je postavljen javni daljnovod, kmetijsko zemljišče ne uporablja skladno z namenom iz 4. člena ZKZ, in bi elektro podjetju ali distributerju naložili prepoved uporabe kmetijskega zemljišča v nasprotju z namenom. Načelo sorazmerne uporabe prava zahteva od zakonodajalca in posledično od inšpektorja zgolj to, da poskrbi, da se bo zakonodaja izvajala skladno z njenim namenom. Namen ZKZ in posledično stvarne pristojnosti kmetijskega inšpektorata so določene v 1.a členu ZKZ, in sicer: - ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane; - trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo; - ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. Nikjer ni navedeno, da se z zemljo, kjer je postavljen pano tožeče stranke, ne ravna skrbno in trajnostno, ali da se ravna v škodo ohranjanju kmetijskega zemljišča. Gre za "gonjo" oziroma načrtno "iztrebljanje" oglaševalskega posla.

Tožeča stranka sodišču predlaga, da odpravi prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Odgovor tožene stranke

Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe in izpostavlja, da so v 3.č členu ZKZ taksativno določeni objekti in posegi v prostor, katerih gradnjo na območjih kmetijskih zemljišč lahko lokalna skupnost dopusti v svojem prostorskem aktu. Med dopustnimi objekti oziroma posegi reklamni panoji niso navedeni. Postavitev reklamnega panoja, namenjenega oglaševanju, na kmetijskem zemljišču, je zato nedvomno v nasprotju s predvideno oziroma dopustno rabo, kar pomeni kršitev prvega odstavka 4. člena ZKZ. Besedilo te določbe je namreč dovolj jasno, ko predpisuje, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Vse tožnikove navedbe, ki se nanašajo na prostorske akte lokalne skupnosti, so tako za konkretni primer brezpredmetne. Lokalna skupnost lahko skladno s členom 3.č ZKZ v prostorskem aktu na območjih kmetijskih zemljišč dopusti gradnjo, med drugim: gradbeno inženirski objekti, ki so po predpisih o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena uvrščeni v skupini: daljinski cevovodi, daljinska (hrbtenična) komunikacijska omrežja in daljinski (prenosni) elektroenergetski vodi, s pripadajočimi objekti in priključki nanje, in lokalni cevovodi, lokalni (distribucijski) elektroenergetski vodi in lokalna (dostopovna) komunikacijska omrežja, s pripadajočimi objekti in priključki nanje. Tožbeni očitki, ki se nanašajo na javno infrastrukturo, so zato neutemeljeni. Tožena stranka kot tožbene novote zavrača tudi tožbene očitke, da bi moral upravni organ opraviti vsa preiskovalna dejanja, ker tožnik niti ne pojasni, za katera neopravljena dejanja naj bi šlo. Tožena stranka kot tožbene novote zavrača tudi tožnikove predloge za angažiranje izvedenca kmetijske stroke glede ugotavljanja kmetijske rabe pod reklamnim panojem, ki je tudi nerelevanten. V zvezi s stališči, izraženimi v sodbi U 582/2008, z dne 15. 9. 2010, na katero se tožnik ves čas sklicuje, tožena stranka poudarja, da je besedilo prvega odstavka 4. člena ZKZ dovolj jasno, ko določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Določba prvega odstavka 4. člena ZKZ torej predpisuje dve različni ravnanji, tako (1.) uporabo kmetijskih zemljišč v skladu z njihovim namenom, kot (2.) preprečevanje njihovega onesnaževanja ali drugačnega degradiranja in onesnaževanje ali drugačnega zaviranja rasti rastlin. Tožena stranka poudarja, da je sklicevanje tožnika na zadevno sodbo brezpredmetno, saj v konkretnem primeru inšpektor tožniku ni naložil, da se mora na spornih zemljiščih začeti ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo.

K točki I izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Že prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljil svojo odločitev, s katero se je v celoti strinjal tudi pritožbeni organ, ki je pravilno razlago prvostopenjskega organa potrdil in jo dodatno argumentiral, kar je sodišče zgoraj izdatno povzelo. Sodišče glede razlogov za odločitev v celoti sledi razlogom v izpodbijani prvostopenjski in drugostopenjski odločbi ter v odgovoru na tožbo, v katerem tožena stranka ponovno izpostavlja pomen določila 3.č člena ZKZ v navezavi na prvi odstavek 4. člena ZKZ. Na te razloge se sklicuje sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in jih ne bo ponavljalo, razen v poudarku, da prvi odstavek 4. člena ZKZ prepoveduje dve stvari, ki sta lahko v posamičnem primeru neodvisni druga od druge in v obravnavani zadevi je bistveno to, da uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča.

Ustava RS v 71. členu posebej varuje zemljišča. V prvem odstavku je določeno, da zakon določa zaradi smotrnega izkoriščanja posebne pogoje za uporabo zemljišč, v drugem pa, da zakon določa posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Kmetijska zemljišča so torej med vsemi zemljišči še posebej varovana, in sicer z ZKZ, ki ureja varstvo kmetijskih zemljišč in njihovo upravljanje, tako da določa njihovo razvrstitev, rabo in obdelovanje, njihov promet in zakup, agrarne operacije in skupne pašnike (prvi odstavek 1. člena ZKZ).

Izpodbijana odločba temelji na določilih 4. in 107. člena ZKZ. V prvem odstavku 4. člena ZKZ je določeno, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. V prvi alineji B točke 107. člena ZKZ je določeno, da je pristojnost kmetijskega inšpektorja prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

Sodišče najprej ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka na zemljišču s parcelno številko 880/5, k. o. ... postavila kovinsko konstrukcijo oglasnega panoja z vpetim oglasnim platnom, ki je namenjena oglaševanju. Tožeča stranka je sprva v postopku uveljavljala, da to ni kmetijsko zemljišče, saj je površina po državnem prostorskem načrtu predvidena za širjenje avtoceste, vendar v tožbi pri tem argumentu ne vztraja več. Neutemeljeni so pavšalni tožbeni argumenti, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti preveriti, kateri predpis določa namenskost konkretne parcelne številke, in ali je bil ta predpis sprejet na zakonit način. Med strankama namreč ni sporno, da je zemljišče pravno opredeljeno kot kmetijsko zemljišče.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravilna presoja tožene stranke, da se kmetijsko zemljišče, s tem, ko je na njem postavljena kovinska konstrukcija z oglaševalskim panojem, ne uporablja v skladu z njegovim namenom, kakor to določa prvi odstavek 4. člena ZKZ. Ali tovrstna uporaba hkrati tudi onesnažuje ali drugače degradira ali onesnažuje ali drugače zavira rast rastlin (drugi del prvega odstavka 4. člena ZKZ), kot že rečeno, ni pravno relevantno. Za kršitev določbe prvega odstavka 4. člena ZKZ zadošča že, če se zemljišče ne uporablja v skladu z njegovim namenom, kakor je pravilno presodila že tožena stranka. Prav tako ni pomembno, da se nenamensko uporablja le majhen del zemljišča, saj zakon tovrstne izjeme ne dopušča niti je ne zatrjuje tožeča stranka. Slednja tudi ne zatrjuje, da bi bila uporaba predmetnega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo dovoljena na podlagi zakona ali drugega predpisa, izdanega na podlagi zakona, zato je tožena stranka tudi pravilno izrekla ukrep na podlagi prve alineje B točke 107. člena ZKZ, ki določa pristojnost kmetijskega inšpektorja, da prepove uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Glede na izrecno določeno pristojnost kmetijskega inšpektorja so neutemeljeni tožbeni ugovori, da kmetijska inšpekcija za izrek ukrepa ni pristojna. Pooblastila kmetijskega inšpektorja so, ko gre za kmetijsko zemljišče, neodvisna od pooblastil gradbenega inšpektorja, ki se nanašajo na dovoljenost gradnje.

Tožeča stranka je ugovarjala, da je obrazložitev prvostopenjske odločbe nepopolna, sama s seboj v nasprotju in da se je ne da preizkusiti, v zvezi s čimer je nato konkretno navedla le to, da je inšpektor sam ugotovil, da je trava pokošena in da je torej s tem v celoti izpolnjen namen uporabe tovrstnega kmetijskega zemljišča. To, da je bil travnik med opravljenim ogledom pokošen in da se tudi sicer redno kosi, med strankama ni sporno, vendar navedeno še ne pomeni, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Z vidika prvega dela prvega odstavka 4. člena ZKZ ni odločilno, ali je travnik pokošen ali ne. Še vedno namreč postavitev kovinske konstrukcije za namene oglaševanja pomeni, da se zemljišče uporablja v nasprotju z njegovim namenom, in ni pravno pomembno, ali oglas kogarkoli moti, ali se košnja trave opravlja nemoteno ter ali se zemljišču in rastlinam škoduje, kakor je že večkrat presodilo Upravno sodišče1 in tudi Vrhovno sodišče2.

Neutemeljen je pavšalen tožbeni ugovor o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), ker naj tožena stranka ne bi obrazložila, zakaj niti ena listina ne more biti tožeči stranki v prid. Tožeča stranka namreč ne pojasni, katere listine, ki naj bi ji šla v prid in ki se nahaja v upravnem spisu, tožena stranka ni upoštevala. Tožeča stranka se sklicuje na članek v Primorskih novicah, v katerem naj bi tožena stranka zavzela drugačno stališče kot v izpodbijani odločbi, vendar ta članek ni del dokazne ocene upravnih organov niti tožeča stranka ne navaja, da članek predstavlja splošno sprejeto politiko odločanja inšpektorjev v primerljivih zadevah in da se izpodbijana odločitev razlikuje oziroma odstopa od te splošno sprejete politike.

Tožeča stranka se sprašuje, (1) zakaj ne sme travnik poleg trave prinesti še česa, npr. najemnine za reklamni pano, rmanovih cvetov za čaje, cvetnega prahu ipd., in (2) zakaj se lahko zemljišča uporabljajo za vodno, električno in plinsko infrastrukturo, s čimer ne more uspeti že zato, ker je uporaba kmetijskega zemljišča za čebelarjenje in rekreativno nabiranje plodov prostorastočih rastlin ter zelnatih prostorastočih rastlin izrecno dovoljena in omogočena v prvem odstavku 5. člena ZKZ,3 in ker je uporaba kmetijskih zemljišč za določeno infrastrukturo možna na podlagi l) točke 3.č člena ZKZ. S tem v zvezi tožeča stranka tudi trdi, da zakonodajalec ni nikjer izrecno predpisal, da se morajo kmetijska zemljišča uporabljati izključno za kmetijsko rabo, kar da je tudi logično, saj so tudi na kmetijskih zemljiščih dovoljene različne rabe, ki niso kmetijske (če se s tem ne preprečuje njihova primarna raba oziroma namen), kot npr. lov, šport, nabiranje plodov, piknik v naravi. Sodišče ponovno poudarja, da so lov, rekreativno nabiranje plodov ter prosto gibanje po neobdelovalnih kmetijskih zemljiščih, če se s tem ne povzroči škoda, izrecno dopustni na podlagi prvega odstavka 5. člena ZKZ, pa tudi sicer je drugostopenjski organ že pravilno pojasnil, da ZKZ v 3.č členu ZKZ določa možnost, da lokalna skupnost na območju kmetijskih zemljišč dopusti gradnjo taksativno določenih objektov oziroma posegov (med katerimi reklamnih panojev nesporno ni), kar le potrjuje pravilno razlago prvega odstavka 4. člena ZKZ, ki kot splošno pravilo določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom.

Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na razloge iz sodbe Upravnega sodišča U 582/2008 z dne 15. 9. 2010, ki jih povzema na 6. in 7. strani tožbe. V navedeni zadevi je šlo namreč za poseg v lastninsko pravico tožnikov v povezavi z njuno pravico do zasebnosti, ki jima je bilo z inšpekcijsko odločbo naloženo, da morata, med drugim, zemljišče obdelovati kot dobra gospodarja, zemljišče preorati in ga uporabljati kot njivo, kljub temu, da sta tožnika zatrjevala, da nimata niti interesa niti zmožnosti za kaj takega. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka ni lastnica zemljišča, zato se ne more se uspešno sklicevati na argument (nesorazmernega) posega v lastninsko pravico. Iz istega razloga je sklicevanje tožeče stranke na interpretacijo sodišča v zadevi U 582/2008 očitno neutemeljeno. Tožeča stranka je gospodarski subjekt in ima pravico do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave), ki pa se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (drugi odstavek 74. člena Ustave). Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja. V predmetni zadevi gre torej po oceni sodišča za način uresničevanja gospodarske pobude v smislu drugega odstavka 15. člena Ustave in ne za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude. Izrecno in jasno tožnik tega v tožbi niti ni uveljavljal. Izpodbijani akt zato tudi s tega vidika nima nezakonitosti.

Na podlagi vsega navedenega je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločilo brez opravljene glavne obravnave, ker je ugotovilo, da pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna, tj., da je konstrukcija, ki je namenjena oglaševanju, postavljena na kmetijskem zemljišču, ki je travnik in ga lastnik kosi. Vprašanje, ali je taka raba zemljišča v nasprotju s 4. členom ZKZ, pa je izključno pravno vprašanje. Zato je podlaga za odločanje brez glavne obravnave prvi odstavek 59. člena ZUS-1. Poleg tega je sodišče med istima strankama v zadevi I U 876/2021 z dne 14. 3. 2024, v kateri je bila glavna obravnava opravljena, in v zadevah I U 397/2017 z dne 12. 7. 2017 in I U 1147/2022 z dne 20. 3. 2024 že pravnomočno odločilo tako, da je tožbo zavrnilo. V teh zadevah je bil predmet spora prav tako ukrep kmetijskega inšpektorja, ki se je nanašal na odstranitev kovinske konstrukcije oglasnega panoja iz razloga, ker je bila konstrukcija postavljena na kmetijskem zemljišču, torej je šlo za enako dejansko in isto pravno podlago, zaradi česar lahko sodišče na podlagi četrte alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 prav tako odloči brez glavne obravnave. Tudi sicer je tožeča stranka predlagala le takšne dokaze, ki glede na nesporno dejansko stanje niso relevantni. Tako morebitna izpovedba lastnika zemljišča in ugotovitev izvedenca kmetijske stroke, da se travnik uporablja za košnjo trave, ob nespornem dejstvu, da je travnik pokošen, za rešitev obravnavanega spora nista relevantni, enako tudi ne morebitno ugotovljeno dejstvo na predlaganem ogledu, da "reklamni pano ne moti nikogar". Zakaj bi bil potrebno zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke, pa tožba niti ne pojasni. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi kriterije za ustno javno obravnavo, ki veljajo v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v upravnih zadevah, po katerih takšna ustna obravnava ni potrebna, če v zadevi ni nobenih relevantnih dejanskih ali pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.4

K točki II izreka:

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Gl. npr. sodbe Upravnega sodišča: IV U 143/2017 z dne 2. 4. 2019, I U 671/2020 z dne 31. 5. 2022, I U 621/2021 z dne 8. 3. 2023, I U 73/2021 z dne 24. 3. 2023, I U 1195/2021 z dne 14. 12. 2023, I U 1917/2021 z dne 29. 1. 2024, I U 1147/2022 z dne 20. 3. 2024, I U 876/2021 z dne 14. 3. 2024, I U 397/2017 z dne 12. 7. 2017, I U 1666/2016 z dne 30. 1. 2018, I U 1343/2021 z dne 22. 3. 2024.

2Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 183/2016 z dne 15. 3. 2017.

3Ta določa: Pravna ali fizična oseba, ki je lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča (v nadaljnjem besedilu: lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča) mora na svojih, zakupljenih ali drugače dodeljenih neobdelovalnih kmetijskih zemljiščih dopustiti drugim čebelarjenje, lov in rekreativno nabiranje plodov prostorastočih rastlin, zelnatih prostorastočih rastlin, gob in prostoživečih živali v skladu s predpisi ter dopustiti prosto gibanje drugim osebam po neobdelovalnih kmetijskih zemljiščih, če se s tem ne povzroči škoda.

4Ramos Nunes de Carvalho e Sá v. Portugal, app no. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, odst. 190-191.