Jedro

Tudi če tožnik ni ugovarjal zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka, to še ne pomeni, da mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi volji, zaradi česar ne bi bil upravičen do pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz.

zaposlitev na drugem ustreznem delu. Le če bi bilo v 124. čl. ali v kaki drugi določbi ZPIZ določeno, da mu zaradi opustitve tega dejanja ne gre pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu, bi se mu zgolj na podlagi tega lahko odrekala pravica do nadomestila.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je ugodilo tožnikovemu zahtevku, da se mu prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu. Razveljavilo je odločbi toženca, št. 28-947.259 z dne 20.4.1995 in št. I-947.259 z dne 6.7.1995. Tožniku je priznalo pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu od 16.7.1994 dalje. Odločilo je tudi, da bo o odmeri in izplačevanju nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem usreznem delu odločil toženec s posebno odločbo v roku 2 mesecev po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo se pritožuje toženec, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopknovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

V obravnavai zadevi je sporno samo, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje glede na določbo 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98). Pravilno je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, da zgolj iz razloga, ker tožnik zoper sklep, s katerim je bil opredeljen kot tehnološki višek in v katerem je bilo določeno, da mu bo čez 6 mesecev po dokončnosti sklepa delovno razmerje prenehalo, ni uveljavljal varstva pri delodajalcu in nadalje odvisno od njegove volje. Le če bi bilo v 124. členu ali kaki drugi določbi ZPIZ-a določeno, da mu zaradi opustitve tega dejanja ne gre pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem delu, bi se že zgolj na podlagi tega lahko odrekala pravica do nadomestila. Pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče tudi, da mora biti glede na sedanje besedilo 124. člena zakona tožnikova izjava nedvoumna, da bi bila volja jasno izražena.

Zato ni sprejemljivo pritožbeno stališče, po katerem prenehanja delovnega razmerja ni moč šteti kot prenehanje neodvisno od tožnikove volje, zgolj zato, ker tožnik sklepu o prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu ni ugovarjal. Glede na že navedeno dikcijo 124. člena zakona je torej prvostopenjsko sodišče z izvajanjem dokazov in na podlagi rezultata celotnega dokaznega postopka, ki ga je podrobno obrazložilo in čemur pritožba ne oporeka, pravilno zaključilo, da v obravnavani zadevi ni šlo za prenehanje delovnega razmerja sporazumno oz. s soglasjem delavca, zaradi česar je pravilno odločilo s tem, ko je tožnikovemu zahtevku ugodilo.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.