Jedro

Odločitev o zavrnitvi tožnikove vloge za obročno plačilo oziroma odlog plačila davčnega dolga je nezakonita, saj je davčni organ pri odločanju upošteval tudi denarno socialno pomoč, ki predstavlja mesečni dohodek davčnega zavezanca v smislu prvega odstavka 31. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, ki se ne upošteva pri ugotavljanju dohodka davčnega zavezanca.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Ptuj št. DT 4292-159/2010-41 (1400-08) z dne 7. 4. 2011, se v 1. in 3. točki izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno prvostopno odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikovo vlogo za odpis, delni odpis, odlog za dobo 24 mesecev oziroma obročno plačilo v 24 mesečnih obrokih davčne obveznosti iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost iz zavarovalne osnove, akontacije dohodnine od dohodkov iz delovnega razmerja, prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih pri fizičnih osebah, ki samostojno opravljajo dejavnost ter stroškov postopka prisilne izterjave davkov in prispevkov in zamudnih obresti (1. točka izreka). Hkrati je odločil, da ni pristojen za odločanje o odpisu, delnem odpisu, odlogu in obročnem plačilu prispevkov iz zdravstvenega zavarovanja (2. točka izreka). Odločeno je še bilo, da stranka trpi svoje stroške davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 26. 10. 2010 pri Davčnem uradu Ptuj vložil vlogo za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo zgoraj navedenih davčnih obveznosti. Tožnik je imel na lokaciji ... do aprila 2010 prijavljen s.p. Zaradi uveljavitve Šengenske meje do objekta ni bilo več dostopa po slovenskem ozemlju, zato svoje osnovne gospodarske dejavnosti ni več mogel opravljati. Iz tega razloga je moral svojo dejavnost kot s.p. v mesecu aprilu 2010 odjaviti. Meseca maja 2010 se je zaposlil pri A.A., kjer je opravljal dela v tujini oziroma v državah EU z željo, da zasluži čim več in čim prej poravna nastale obveznosti. Zaradi bolezni je bil nato hospitaliziran in na zdravljenju. V času vložitve vloge je bil še vedno v bolniškem staležu. Trenutno zdravstveno stanje mu ne omogoča, da bi ustvaril primerne dohodke. Tožnik je prosil za odpis davčnih obveznosti iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti in akontacije dohodnine od dohodkov iz delovnega razmerja z zamudnimi obrestmi, odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno odplačilo tega davka pa v skladu z določilom petega odstavka 101. člena ZDavP-2 ni mogoč, zato davčni organ vlogi zavezanca v tem delu ni ugodil. Tožnik pa je vložil vlogo za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo tudi za obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost iz zavarovalne osnove, in prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih pri fizičnih osebah, ki samostojno opravljajo dejavnost, z zamudnimi obrestmi. To so davki, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti, odpis ali delni odpis teh davkov pa po določbi sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2 ni mogoč. Davčni organ pa je ugotavljal tudi izpolnjevanje zakonskih pogojev za odlog oziroma obročno plačilo teh obveznosti ter pogojev za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo obveznosti iz naslova stroškov postopka prisilne izterjave davkov in prispevkov. Zato si je v skladu z 39. členom ZDavP-2 priskrbel potrebno dokumentacijo, na podlagi katere je ugotovil, da je tožnik v gospodinjski skupnosti prijavljen sam, ni imetnik nematerializiranih vrednostih papirjev, od 23. 5. 2010 pa tudi ni prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, saj se je iz nje odjavil zaradi zaposlitve. Od 24. 5. 2010 je zaposlen pri A.A. s.p. V obdobju od meseca maja 2010 do septembra 2010 je bil prejemnik denarne socialne pomoči, katero je prejel v skupnem znesku 668,25 € oziroma 111,37 € mesečno. V obdobju od maja do septembra 2010 je prejel plačo v skupnem znesku 2.161,52 € oziroma 360,25 € mesečno. Na osnovi tega je davčni organ ugotovil, da je v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo vloge tožnikov dohodek povprečno mesečno znašal 471,62 €.

Tožnik je tudi lastnik nepremičnin vpisanih pri vl. št. 242 k.o. ... (parc. št. 661/1-pašnik, 662-vinograd, 663-njiva, 664-gozd, 665-pot, 113/1s-dvorišče in stavbišče, 113/2s-stavbišče) v deležu 78/1000, na katerih je vpisana skupna hipoteka v korist upnika v znesku 500.000 ATS in nepremičnin vpisanih pri vl. št. 261 k.o. ..., (parc. št. 667/2-pašnik, 667/3-vinograd, 667/4-poslovna stavba in dvorišče), katerih lastnik je tožnik do celote, na tej nepremičnini pa je vpisana skupna hipoteka v korist posojilodajalca v znesku 45.000,00 € in hipoteka v korist Republike Slovenije v znesku 10.489,38 €.

Glede na to, da je ugotovljeni dohodek zavezanca v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo vlogo presegel v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) določen znesek za odpis, ki znaša 229,52 €, delni odpis, ki znaša 440,49 € ter odlog oziroma obročno plačilo, ki znaša 459,04 €, je davčni organ tožnikovo vlogo za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo stroškov postopka prisilne izterjave ter za odlog oziroma obročno plačilo obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost iz zavarovalne osnove, ter prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih pri fizičnih osebah, ki samostojno opravljajo dejavnost, zavrnil. Davčni organ je pri presoji upošteval tudi tožnikovo zdravstveno stanje, vendar pa kljub temu tožnikovi vlogi ni mogel ugoditi.

Prvostopni organ je ugotavljal tudi vrednost tožnikovega nepremičnega premoženja in višino obveznosti, ki jih tožnik dolguje drugim upnikom, da bi bilo mogoče utemeljiti ali zavrniti izpolnjevanje pogoja ogroženosti preživljanja v smislu določbe 38. člena Pravilnika in ugotovil, da tožnik poseduje nepremično premoženje večje vrednosti, iz katerega se lahko poplačajo obveznosti do davčnega organa in drugih upnikov, ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje.

Glede prispevka iz zdravstvenega zavarovanja je davčni organ tožnikovo vlogo v tem delu odstopil stvarno pristojnemu organu in sicer Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območni enoti Maribor, o čemer je tožnika pisno obvestil. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, ministrstvo za finance, pa je kot drugostopni organ z odločbo št. DT-499-31-204/2011-2 z dne 22. 7. 2011 njegovo pritožbo zavrnilo, saj tudi po mnenju drugostopnega organa ni pogojev za ugoditev tožnikovi vlogi.

Tožnik se v vloženi tožbi, katero vlaga iz razloga po 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na to, da davčni organ ni uporabil določbe 31. člena Pravilnika, po kateri se kot dohodek ne štejejo denarni prejemki, ki jih je davčni zavezanec prejemal mesečno, če jih je nehal prejemati pred vložitvijo vloge. Tožnik navaja, da je prejemal denarno socialno pomoč do 31. 7. 2010 in jo je torej nehal prejemati še pred vložitvijo vloge dne 26. 10. 2010. Iz tega razloga se znesek denarne socialne pomoči, ki za zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge znaša povprečno 111,37 € mesečno, ne bi smel upoštevati. Povprečni mesečni dohodek tožnika v upoštevanem obdobju tako znaša 360,25 €, kar pomeni, da tožnik izpolnjuje pogoje za odlog oziroma obročno plačilo davčne obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V izpodbijani odločbi je bilo tako napačno uporabljeno materialno pravo, zato tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

Tožba je utemeljena.

ZDavP-2 pogoje za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka ter neizterljivost davka ureja v členih 101. do 110. Davčni organ lahko dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih, v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (prvi odstavek 101. člena ZDavP-2). Podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila po tem členu ter obliko in podatke, ki jih mora davčni zavezanec navesti v vlogi, določi minister, pristojen za finance upoštevajoč raven zadovoljevanja minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje, in so določene s predpisi na področju socialnega varstva. Ta je to storil s Pravilnikom o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik), ki podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila davčnemu zavezancu – fizični osebi ureja v členih od 29. do 39. Peti odstavek 101. člena ZDavP-2 določa, da davčni organ ne more odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja davka v skladu s tem členom za akontacije davka in davčni odtegljaj, če ni s tem zakonom drugače določeno. 101. člen ZDavP-2 se ne uporablja za samostojne podjetnike posameznike in posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost, in sicer za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti. Za davek, ki se nanaša na opravljanje dejavnosti se ne šteje poračun dohodnine na letni ravni (šesti odstavek 101. člena ZDavP-2). Davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa v skladu s tem členom osebam iz prejšnjega odstavka, ki prenehajo opravljati dejavnost, za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti (sedmi odstavek 101. člena ZDavP-2).

Pred izdajo odločbe o odlogu oziroma o obročnem plačilu zapadle davčne obveznosti iz 101. člena ZDavP-2 mora davčni organ na podlagi podatkov navedenih v vlogi, in uradnih evidenc, ki se vodijo o davčnem zavezancu, ki je podal vlogo, ugotoviti višino dohodka davčnega zavezanca – fizične osebe in njegovih družinskih članov za zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge. Na zahtevo davčnega zavezanca davčni organ pri odločanju upošteva tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (prvi odstavek 29. člena Pravilnika). Dohodki po tem delu Pravilnika so vsi dohodki in prejemki davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov ne glede na vrsto in obliko, v kateri so prejeti, in ne glede na to, ali so obdavčljivi ali ne (30. člen Pravilnika). Ne glede na to pa se kot dohodek ne štejejo denarni prejemki, ki jih je davčni zavezanec prejemal mesečno, če jih je nehal prejemati pred vložitvijo vloge (prvi odstavek 31. člena Pravilnika).

Kot izhaja iz zgoraj navedenih določil ZDavP-2 in Pravilnika, davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa v skladu s tem členom samostojnim podjetnikom posameznikom, ki prenehajo opravljati samostojno dejavnost, za davke, ki se nanašajo na opravljanje te dejavnosti. Odobritev odpisa ali delnega odpisa torej ni mogoča, mogoče pa je odločati o odlogu plačila davka oziroma o obročnem plačilu davka. Zato je davčni organ za odločitev o tem ugotavljal premoženjsko stanje tožnika za zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge. Pri tem je treba pritrditi tožeči stranki, da davčni organ pri tem napačno ni uporabil prvega odstavka 31. člena Pravilnika, ki določa, da se kot dohodek ne štejejo denarni prejemki, ki jih je davčni zavezanec prejemal mesečno, če jih je nehal prejemati pred vložitvijo vloge. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopnega organa, je tožnik prejemal denarno nadomestilo v obdobju od 1. 5. 2010 do 31. 7. 2010. Vlogo za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga pa je tožnik vložil 26. 10. 2010, torej skoraj tri mesece po tem, ko je denarno socialno pomoč nehal prejemati. Kljub temu je davčni organ kot tožnikov dohodek upošteval tudi denarno socialno pomoč. S tem je napačno uporabil materialno pravo, zaradi česar je izpodbijana odločitev nezakonita.

K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da na odločanje o vlogi za odlog oziroma obročno plačilo dolga, ne vpliva obseg in vrednost drugega tožnikovega premoženja, saj je po 37. členu Pravilnika ta okoliščina relevantna, ko organ odloča o vlogi za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga. Tega je namreč mogoče delno ali v celoti odpisati v primeru, ko ima zavezanec mesečne dohodke, ki ne presegajo v v 37. členu Pravilnika navedenega zneska, vendar le, če dolga ni mogoče delno ali v celoti odplačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca oziroma njegovih družinskih članov. Ko pa davčni organ odloča o pogojih za odlog oziroma obročno plačilo dolga, so merilo le zavezančevi dohodki, ki za ugoditev predlogu ne smejo presegati dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo – to je v času izdaje izpodbijane odločbe 459,04 € (36. člen Pravilnika).

Ker je bilo pri izpodbijani odločitvi napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba v 1. in 3. točki izreka nezakonita, zato jo je moralo sodišče v tem delu na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena v tem obsegu zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za odlog oziroma obročno plačilo tožnikovih obveznosti.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 €, ki skupaj z DDV znašajo 420,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).