Jedro

Invalidnina je ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 179. člena OZ, ki vplivajo na višino odškodnine. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere. Ker ima invalidnina podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, zato mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, se uporabi pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun (sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 466/2002 z dne 16. 10. 2003).Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik od 9. 12. 2008 dalje prejema invalidnino ter da bo glede na pričakovano življenjsko dobo v Republiki Sloveniji iz tega naslova prejel predvidoma skupno 32.323,10 EUR, kar je materialnopravno pravilno po prosti presoji upoštevalo v višini 40 %, kar znese 12.929,24 EUR, in za toliko zmanjšalo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje mora invalidnino upoštevati v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode znesek 73.578,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2010 dalje do plačila (točka I izreka), iz naslova stroškov prevoza zneske, kot so razvidni iz izreka sodbe (točka II izreka) ter iz naslova nakupa proteze znesek 1.732,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (točka III izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova izgube na osebnem dohodku za obdobje od junija 2008 do aprila 2015 (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v naslednjem mesecu dalje do plačila) zneske, kot so razvidni iz izreka sodbe (točka IV izreka) ter tožeči stranki od 1. 5. 2015 dalje plačevati mesečno odškodninsko rento v višini 453,11 EUR in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za posamezen obrok tečejo od naslednjega dne po zapadlosti posameznega zneska obroka v plačilo (posamezni mesečni rentni obrok zapade v plačilo 15. v mesecu za pretekli mesec) dalje do plačila, v bodoče zapadle mesečne rentne obroke pa do 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti posamičnega rentnega obroka dalje do plačila (točka V izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode 37.921,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2010 dalje do plačila, iz naslova stroškov prevoza posamezne zneske, ki so razvidni iz izreka sodbe, iz naslova nakupa proteze 26.814,71 EUR ter iz naslova izgube na osebnem dohodku 0,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2009 dalje do plačila (točka VI izreka). Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 3.110,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila (točka VII izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper del sodbe, s katerim je bil zavrnjen zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v skupnem znesku 37.921,21 EUR s pripadki ter zoper odločitev o stroških postopka, zaradi pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je neutemeljeno zavrnjen del tožnikovega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter zaradi skaženosti. Meni, da je upravičen do odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celotnem zahtevanem znesku 90.000,00 EUR, ne zgolj v višini 76.808,17 EUR oziroma po odštetju sodno izračunane invalidnine v višini 63.879,03 EUR, kolikor mu je prisodilo sodišče. Zaradi izgube desne noge nad kolenom in odvzema mišic s hrbta in pazduhe, ki so bile operativno odvzete na račun zdravljenja poškodbe noge, tožnik trpi hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče se ni opredelilo do ugotovitev izvedenca o tem, kako se na račun odvzema mišic iz hrbta in pazduhe pri tožniku odraža zmanjšanje življenjskih aktivnosti, še manj pa je to upoštevalo pri odmeri višine odškodnine. Osredotočilo se je zgolj na amputirano nogo in posledično na zmanjšanje življenjskih aktivnosti iz tega razloga, prezrlo pa je, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane tudi na račun odvzema mišic iz hrbta in pazduhe o čemer je izpovedal tožnik in kar je ugotovil tudi izvedenec. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je močno porušeno njegovo duševno ravnovesje, kar je posledica poškodb in dolgoletnega zdravljenja, tri leta trajajoče hospitalizacije, jemanja močnih zdravil, prestajanja številnih operacijskih posegov in končne posledice, to je amputacije desne noge nad kolenom. Te trditve bi se morale šteti za priznane, saj jih tožena stranka niti ni prerekala. Zaradi nezmožnosti oziroma vsaj hude omejenosti pri ukvarjanju z mladoletno hčerko je zagrenjen, žalosten, depresiven, uničeno ima samopodobo, izgubil je samospoštovanje. Sodišče je pri presoji višine odškodnine iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti nepravilno upoštevalo starost tožnika kot kriterij pri prisoji višine odškodnine, pri čemer je upoštevalo njegovo starost ob izdaji sodbe in ne ob samem škodnem dogodku. Tožnik je moral opustiti delo na kmetiji, več kot polovico kmetije je zato prodal, v celoti je opustil šport, hojo v hribe, vožnjo avta, delo na vrtu in okoli hiše, omejen je na spolnem področju, zmore dvigovati le manjša bremena, ob uporabi bergel pa bremen sploh ne zmore dvigovati. Sodišče teh katastrofalnih posledic ni ovrednotilo v zadostni meri. Tožena stranka do prvega naroka za glavno obravnavo ni podala ustrezne trditvene in dokazne podlage, da prejema invalidnino in da naj se to upošteva pri prisoji višine odškodnine iz te postavke. Zato sodišče tega po uradni dolžnosti sploh ne bi smelo upoštevati. S tem v zvezi se sklicuje na sodno prakso (sodba in sklep opr. št. II Cp 15/2014 z dne 21. 5. 2014). Trajna posledica dogodka je huda skaženost, ki se kaže v amputirani desni nogi nad kolenom, izrazito šepajoči hoji, pokrčeni oziroma zgrbljeni telesni drži in dobro vidnih brazgotinah na hrbtu na levi strani prsnega koša, kjer je ta dolga okoli 40 centimetrov z delnim vdrtjem na mestu, kjer je bila odvzeta mišica ter v predelu amputacijskega krna. Izpovedal je o tem, kako se zaradi tega počuti, česar pa sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Premajhno težo je dalo tudi dejstvu, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star šele 35 let. Zato je upravičen do odškodnine v višini 15.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi torej moralo tožniku prisoditi 170.000,00 EUR oziroma, glede na že plačano odškodnino v višini 58.500,00 EUR s strani zavarovalnice A. d.d., še 111.500,00 EUR. Sklicuje se na odločitve v podobnih primerih, in sicer na zadeve II Ips 840/2009, II Ips 283/2006 in II Ips 945/2008. V podobnih primerih sodišče prisoja odškodnino v višini približno 165 - 170 povprečnih mesečnih neto plač. Ker je bila ob izdaji izpodbijane sodbe le-ta okoli 1.000,00 EUR, bi bil upravičen do odškodnine v višini približno 170.000,00 EUR in je zahtevek povsem utemeljen. Sodišče je tudi napačno odločilo, ker je opravilo revalorizacijo že prejetega zneska odškodnine. Tožena stranka namreč do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni zatrjevala kaj šele dokazala, da bi tožnik prejel znesek iz naslova dnevne odškodnine v višini 761,53 EUR, plačilo iz naslova nezgodnega zavarovanja v višini 3.508,97 EUR in odškodnino iz naslova odgovornosti v višini 6.870,34 EUR. Prejem teh zneskov je tožnik skozi celoten postopek zanikal. Sodišče zneskov ne bi smelo revalorizirati in jih odšteti od prisojene odškodnine. Znesek prejete odškodnine zavarovalnice A. d.d., pa je že upošteval pri postavitvi zahtevka. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 28.152,34 EUR, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške postopka.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Glede spremembe tožbe navaja, da je sodišče dovolilo spremembo tožbe glede nepremoženjske škode, čeprav je temu nasprotovala. Za identifikacijo denarnih zahtevkov so pomembne dejanske navedbe tožnika, ki je v tožbi navedel, da uveljavlja razliko med že prejeto odškodnino in vtoževano. Ta razlika je po tožbenih navedbah znašala 31.579,04 EUR, za razliko v tej višini pa je navedel tudi trditveno podlago. V vlogi z dne 6. 12. 2010 pa je navedel, da je pri pisanju tožbe napravil pisno in računsko pomoto in da zahteva še dodatno odškodnino v višini 90.000,00 EUR. Tožena stranka je temu ugovarjala, ker ni šlo za popravo pisne napake, ampak je v tožbi specificiral vso premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter izgubo na dohodku in jasno navedel, da znaša skupni zahtevek 62.078,04 EUR. Enako velja za rentni zahtevek. Tožena stranka uveljavlja zastaranje posameznih mesečnih zneskov izgube na plači, pri čemer je ugovor zastaranja podala že v odgovoru na tožbo, tožnik pa je zvišal tožbeni zahtevek za izgubo na plači od prvotnih 70,00 EUR, zato je razlika nad 70,00 EUR zastarala za čas do 19. 6. 2012. Zastarana je tudi odškodnina za primarni in sekundarni strah in vse posege, ki so nastali pred 6. 5. 2007, ker je bila tožba vložena 5. 6. 2010. Tožnik je v svoji pripravljalni vlogi z dne 6. 12. 2010 priznal delno zastaranje, česar sodišče ni upoštevalo. Glede dosojene višine odškodnine za nepremoženjsko škodo je tožnik prikrajšan za obdelovanje kmetije, smučanje, čepenje, ne more poklekati, dvigovati težkih bremen, je invalidsko upokojen in trpi občasne bolečine zaradi nošenja proteze, vendar pa je samostojno gibljiv, lahko skrbi zase in lahko bi samostojno živel brez pomoči drugih, z izjemo vožnje z avtom. Vse navedene okoliščine zmanjšanih življenjskih aktivnosti je sodišče ovrednotilo previsoko in mimo sodne prakse. Glede prisojenega zneska odškodnine za skaženost se pritožba sklicuje na primer št. 3 v Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Dunja Jadek Pensa et al., 2001, v katerem je sodišče 17‑letni dijakinji za skaženost dosodilo 16,89 - kratnik povprečne mesečne plače. Utrpela je brazgotine po obrazu, nepravilnosti desnega očesa, zmanjšanje spodnje čeljusti in aparat ter je zelo težko govorila. Tožniku pa je bil za amputacijo pri 40 letih prisojen 13-kratnik povprečne mesečne plače za skaženost, pri čemer ni bilo upoštevano, da je poročen in ima dva otroka, za razliko od 17 letne dijakinje, ki bo zelo težko spoznala partnerja in si ustvarila družino. To je velik odmik od sodne prakse. V zadevi II DoR 511/2010 je Vrhovno sodišče RS zaradi nadkolenske amputacije dosodilo 137,17-kratnika povprečne plače, kar odstopa od konkretnega primera 9 plač. Če se upošteva zmanjšanje življenjskih aktivnosti, je bil v tej citirani zadevi dosojen 74,72-kratnik povprečnih neto plač, tožniku pa 77-kratnik. Sodišče prve stopnje ni opravilo pravilne revalorizacije vplačil, saj ni upoštevalo plačila 12.727,42 EUR. Glede priznane izgube na plači iz plačilnih list ne izhaja, da bi tožnik uveljavljal olajšavo za dva vzdrževana družinska člana, kot je to pri izračunu upošteval izvedenec. Izvedenec ni upošteval invalidnine, ki jo tožnik prejema. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo napačne elemente za presojo izgube na plači, je nepravilen tudi izračun mesečne rente. Tožnik ni dokazal premoženjske škode za potne stroške. Tudi ni dokazal, da ni bil upravičen do rešilca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP s tem, ker je dovolilo spremembo tožbe. Zavzelo je pravilno stališče, da je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik 18. 4. 2002 poškodoval pri opravljanju dela v rudniku, v jami B., na delovišču na globini približno 500 m, kjer se je s čelne stene, visoke 5 metrov, vsula jalovina, pri čemer mu je večji kos jalovine (kamen) padel na desno nogo, ga močno pritisnil ob tla in telesno poškodoval. V opisanem dogodku je utrpel udarce in stisnjenje področja desnega gležnja, goleni, kolena in spodnjega dela desne spodnje okončine, spodnje tretjine desnega stegna in večfragmentni zlom zgornje tretjine desne golenice s seganjem na sklepno ploskev golenice, kar je predstavljalo začasno in hudo okvaro zdravja. Utrpel je tudi centimetrsko raztrganino v spodnji tretjini desnega stegna, povrhnjo odrgnino v predelu desnega gležnja ter delno okvaro peronealnega živca. Zaradi škodnega dogodka tožnik uveljavlja nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

10. Ker se je tožnik poškodoval 18. 4. 2002, je treba uporabiti takrat veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90 in naslednji), ki v 1. odstavku 73. člena določa, da mora organizacija oziroma delodajalec povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom. V 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, ugotovilo je tudi nastalo škodo ter relevantno vzročno zvezo. Ker pritožbi glede ugotovitve samega temelja nimata razlogov, pritožbeno sodišče v zvezi s tem le še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

12. Kriterije za določitev odškodnine opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta torej načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo načelo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter to, da naj odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih. Odmera odškodnine ne sme odražati le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je za oškodovanca že po naravi stvari zanj bolj neugodno. Konkretne škodne posledice je treba vrednotiti v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 156/2011 z dne 17. 4. 2014). Poleg tega se v skladu z drugim odstavkom 168. člena OZ se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega.

13. Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da je tožbeni zahtevek (delno) zastaran. V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Glede na datum vložitve tožbe (6. 5. 2010) ta rok ni potekel, saj je bilo stanje stabilizirano po nadokolenski amputaciji desne noge 9. 12. 2008. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da naj bi tožnik v pripravljani vlogi z dne 16. 12. 2010 priznal, da je del odškodnine za strah zastaral. V tej vlogi je namreč tožnik le odgovarjal na navedbe tožene stranke glede zastaranja v smislu, da v kolikor bi se štelo, da je škoda (pred amputacijo) deloma že zastarala, ker naj bi se stanje ustalilo že pred samo amputacijo, pa bi z amputacijo nastala nova škoda, ki ne bi bila zastarana. V tem delu torej ne gre za tožnikovo priznanje delnega zastaranja, temveč le za (utemeljeni) odgovor tožnika na pripravljalno vlogo tožene stranke. Tudi zvišanje zneska mesečnega prikrajšanja pri plači nad 70,00 EUR, kolikor je tožnik prvotno uveljavljal, ne vpliva na zastaranje, saj je tožnik pravočasno, v okviru zastaralnega roka, uveljavljal plačilo premoženjske škode iz tega naslova.

14. Sodišče prve stopnje je v zvezi z nepremoženjsko škodo tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 55.000,00 EUR, torej toliko, kot je zahteval. Nadalje mu je iz naslova odškodnine za utrpeli strah dosodilo 10.000,00 EUR, prav tako v celoti, kot je zahteval. Glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 76.808,27 EUR, kar na dan odločanja sodišča prve stopnje predstavlja 77-kratnik povprečne neto plače v Republiki Sloveniji. Za skaženost je tožnik uveljavljal zahtevek v višini 15.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 13-kratnik povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji, to je 12.967,63 EUR.

15. Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo dosojena v previsokem znesku. Pritožba glede telesnih bolečin zgolj povzema ugotovitve sodišča prve stopnje, v okviru presoje po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na vse, zelo številne nevšečnosti in bolečine, ki jih je tožnik utrpel v obdobju zdravljenja, odškodnina povsem primerna in tudi primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi oziroma ustreza standardu iz prvega odstavka 179. člena OZ. Znesek 55.000,00 EUR predstavlja primeren znesek glede na vse ugotovljene nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel zaradi poškodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v času od poškodbe do konca zdravljenja oziroma do amputacije noge in končanja zdravljenja po amputaciji hospitaliziran v skupnem trajanju več kot 800 dni, torej skoraj tri leta. Imel je 27 operacij, dvakrat mu je bil vstavljen epiduralni kateter, polovica operacij je bila opravljena v splošni anesteziji. Imel je številne ambulantne fizioterapije, kar je bilo povezano z nevšečnostmi, s prihodom na preglede in čakanjem, prav tako je bila sama fizioterapija občasno boleča. Fizioterapije je imel v Zdravilišču C., kjer je bil enkrat na zdraviliškem zdravljenju, sicer pa v UKC D.. Potopu v hiperbarično komoro je bil izpostavljen štirideset krat, pri čemer je enkrat prišlo do epileptičnega napada. Več kot sto krat je bil izpostavljen rentgenskemu sevanju, pet do deset krat pa rentgenski preiskavi z računalniško tomografijo. V tem času je bil velikokrat pregledan pri zdravnikih specialistih in osebnem zdravniku, kar je bilo povezano tudi s prihodi na pregled in čakanjem. Takih pregledov je bilo več kot 600. Opraviti je moral preko 400 prevez pri osebnem zdravniku, kar je bilo povezano z gnojenjem desne noge, vse to pa mu je povzročalo bolečine in neprijetnosti pri previjanju. V tem času je prejemal protibolečinske transfuzije, v času zdravljenja skupaj cca. 14 dni, najprej v UKC D,, kjer so mu dali zdravila, ki jih je odnesel domov, nato pa je vsak dan hodil v Zdravstveni dom E., kjer je bil eno uro, da se je izvedla transfuzija. Tožnik je moral jemati tudi zdravila proti strjevanju krvi skoraj po vsaki operaciji. Najprej jih je jemal v bolnišnici, dali pa so mu jih tudi za domov, ker je moral jemati ta zdravila še teden ali dva po operaciji. Dobival je transfuzije krvi, jemal je visoke doze antibiotikov, kar lahko povzroči odpornost bakterij na infekte ter okvari prebavni sistem, ledvice in krvnotvorni sistem, ter visoke doze zdravil proti bolečinam, tudi opiate, kar lahko povzroči odvisnost od opiatov. Morfij je prejemal en teden pred amputacijo enkrat na dan, saj so bile bolečine takrat že neznosne. Prejemal pa ga je tudi pred tem, vendar malokrat. Na dan, ko je imel operacijo amputacije noge, mu zaradi morfija niso upali dati uspavala, temveč so mu dali injekcijo (epiduralno) v hrbet. Občutek je bil neprijeten, saj je lahko vse slišal oziroma spremljal potek operacije. Praktično šest let je imel antibiotično terapijo, dobil pa je tudi več kot 100 injekcij proti bolečinam in pojedel več kot 1000 tablet proti bolečinam. Tri leta je hodil z berglama, v tem času je bil nesposoben za hojo, stojo, poklekanje, počepe, v stoječem položaju ni mogel uporabljati bergel zaradi rok, zaradi česar je potreboval tujo pomoč. Bergle je uporabljal do amputacije, uporablja pa jih tudi še danes, kadar sname protezo. Ne uporablja jih ves čas, saj si sicer ne bi mogel prinesti niti hrane na mizo. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je potreboval tujo pomoč po vrnitvi iz bolnišnice v maju 2002, pa vse do decembra 2002. 16. Izpoved tožnika, da je najmanj 12 mesecev trpel izredno hude bolečine, ki jih je blažil s stalnim jemanjem močnih zdravil, je skladna z ugotovitvami izvedenca dr. F.F., dr. med., specialista kirurga travmatologa glede trajanja bolečin, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri odločitvi o višini odškodnine. Izvedenec je pojasnil, da je huda trajna bolečina tista, pri kateri mora pacient, da jo vzdrži, dobivati analgetik v obliki infuzij ali injekcij, v pravilnih časovnih razmakih skozi 24 ur. Hude občasne bolečine pa so tiste, ko pacient še vedno dobiva v teku 24 ur eno, dve ali tri doze analgetikov v obliki injekcije ali infuzije, za preostali del dneva pa lahko pomiri to bolečino s tabletami. Srednje hude trajne bolečine zahtevajo redno jemanje analgetikov skozi 24 ur z ozirom na čas delovanja posameznega analgetika. Srednje hude trajne bolečine torej že dopuščajo opustitev jemanja tablet, npr. ponoči med spanjem. Lahke trajne bolečine pa poškodovanec lahko prenaša brez jemanja analgetikov, čeprav so te bolečine prisotne skozi ves dan, lahke občasne bolečine lahko prenaša brez analgetikov, te bolečine pa se pojavijo v določenem delu dneva povezano npr. z obremenjevanjem obolelega oziroma poškodovanega dela telesa. Na podlagi izvedenskega mnenja ter medicinske dokumentacije je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik trpel hude trajne bolečine 4 mesece in hude občasne bolečine 8 mesecev, srednje hude trajne bolečine je trpel 6 mesecev in srednje hude občasne bolečine 6 mesecev. Glede lahkih trajnih bolečin je izvedenec ocenil, da jih je tožnik trpel tri leta, lahke občasne bolečine prav tako tri leta. Tožnik je tudi imel fantomsko bolečino, kot da bi ga stresla elektrika in jo je začutil od krna do prstov na protezi. Prste je dejansko začutil, čeprav niso njegovi oziroma gre za protetične prste.

17. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pojasnilo izvedenca, da ima organska bolečina svoj organski zvok, ki ga je potrebno ugotoviti in zdraviti, fantomska bolečina pa ni organska, temveč gre za občutek bolečine, ki nastaja v možganih, ki projicira bolečino na del telesa, ki ga ni več. Ta vrsta bolečine se je pri tožniku lahko pojavila šele po amputaciji, pri čemer je bil občutek v prvih mesecih po operaciji občutek močne bolečine, ki skozi leto do dve izgine. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsega navedenega pravilno ugotovilo, da primerna odškodnina iz tega naslova znaša 55.000,00 EUR.

18. Tudi glede prisojenega zneska za strah pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik ob samem škodnem dogodku, ko mu je dobesedno zatrpalo nogo, utrpel zelo hud primarni strah, ker je bila noga zasuta, medtem ko so manjši kosi jalovine še vedno leteli s stene, njega pa niso mogli takoj izvleči izpod kamna. Šlo je torej za občutke groze tožnika, saj ni vedel, ali bo ostal živ ali pa ga bo (povsem) zasulo. To je trajalo pol ure, pri čemer je bil ves čas pri zavesti. Tudi v času reševanja je bil torej tožnik v hudem primarnem strahu. Glede sekundarnega strahu pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je trpel strah pred številnimi operativnimi posegi, prevezami, injekcijami, infuzijami in transfuzijami, glede poteka zdravljenja, vedno novih zapletov med zdravljenjem in tudi v zvezi z amputacijo desne okončine. Hud sekundarni strah je trpel skupaj tri mesece, srednje blagega dvanajst mesecev, lahkega skupno štiriindvajset mesecev in strah za izid zdravljenja vse do odločitve sodišča prve stopnje. Glede na to, da je tožnik upravičeno trpel strah pred vsako operacijo, ki jih je bilo kar 27, od tega polovica v splošni anesteziji. Strah je trpel tudi pred preiskavami, pred RTG slikanji, pri čemer se je tudi zavedal, da so prisotna velika sevanja. Večkrat mu je bila omenjena možnost amputacije noge in ni vedel, ali mu bodo nogo dejansko amputirali ali ne. Ob nepričakovanih in nenadnih zapletih je izvedenec pojasnil, da se lahko pojavi srednje hud strah. Lahek strah je pri tožniku trajal 24 mesecev. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je čutil strah tudi ob hospitalizacijah, prevezah, in sicer strah pred bolečinami v zvezi s temi, ki so bile včasih zelo hude. Strah ga je tudi za v bodoče, saj ne ve, kako bo življenje potekalo. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja, da je prisojen znesek pravilen ter tudi v skladu z obstoječo sodno prakso, tako glede intenzitete kot trajanja strahu.

19. Nadalje pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožnika in tožene stranke ugotavlja, da so bile tudi glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celoti upoštevane vse posledice, ki jih tožnik trpi, torej celotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki tožniku povzroča duševne bolečine, kar je sodišče prve stopnje ovrednotilo z 76.808,27 EUR. Ni utemeljena pritožba tožnika, ki se zavzema za to, da bi se mu dosodil celotni vtoževani znesek 90.000,00 EUR, prav tako pa niso utemeljene navedbe tožene stranke, da posledice niso tako hude, ker tožnik lahko skrbi zase, se premika, giba oziroma, da posledice niso tako katastrofalne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da amputacija noge pomeni, da tožnik ne more več obdelovati svoje hribovske kmetije, ki mu je zagotavljala dodaten dohodek, opravljal je dela v hlevu, v gozdu, kosil travo, po nesreči pa teh del ni več zmogel. Polovico kmetije je prodal, polovico pa dal v najem. Za hojo uporablja bergle ali nadkolensko protezo, prehodi lahko kratke razdalje od 200 do 300 metrov po ravnem, če hodi dalj časa, mu pri uporabi bergel „zaspi“ leva roka, mora se ustaviti, razmigati roko in šele potem lahko nadaljuje s hojo. Pri vsakem malo večjem obremenjevanju noge se krn vname in mora uporabljati bergle, saj ne more uporabljati proteze. Včasih je krn tako vnet, da ne more uporabljati oziroma nositi proteze 14 dni. Rana se mora najprej zaceliti, šele nato pa lahko namesti protezo. Vsaj 7 do 8 mesecev na leto uporablja bergle, ima manjšo moč v desni nogi, ker so mišice v njej uplahnele in jih skoraj ni. Hoja povzroča nelagodje in bolečine, preprečuje normalno dihanje kože, zaradi tega prihaja do vnetij na koži krna. Tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje ne more poklekniti, čepeti, ni sposoben za dela, ki zahtevajo takšno pozicijo telesa, ne zmore daljše hoje, stoje, hoje po stopnicah, hoje po naravnem terenu, ne more počepniti z obema nogama, počep pa lahko naredi le z eno nogo. Spremenjena biomehanika hoje povzroča po ugotovitvah izvedenca, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje, nefiziološke obremenitve obeh kolkov in ledveno-križne hrbtenice, kar rezultira bolečine in zahteva dodatno zdravljenje. Nefiziološko sta obremenjena tudi levi gleženj in levo koleno zaradi tako spremenjenega načina hoje. V primeru daljšega sedenja (saj tožnik na stolu ne sedi ravno), ga prične boleti hrbtenica, križ in krn, dvigne največ do 5 kilogramov. Pred nezgodo je hodil v hribe (skoraj vsak konec tedna), sedaj tega ne zmore, avta ne more več voziti. Omejen je pri spolnem življenju, ne zmore več domačih opravil na vrtu, okoli hiše. Ker mu je odvzeta mišica iz hrbta in pazduhe, se to po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje odraža še sedaj tako, da je njegova levica šibkejša, npr. če gre na travnik, da bi pograbil seno, lahko z grabljami potegne le nekajkrat, nato pa več ne more opravljati tega dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne more več opravljati težkih in srednje težkih del v domačem okolju okoli hiše in na polju. Pri tožniku obstaja defekt mišice in obsežna brazgotina na levi strani prsnega koša, kar lahko trajno povzroča nelagodje ob direktnem pritisku na področju brazgotine, vidna je tako brazgotina kot defekt mišice na tem mestu in lahko so moteni ekstremni gibi in obseg grobe moči v levi rami. Ne more delati upognjen naprej. Če ne uporablja proteze, ne more kositi s koso ali večjo kosilnico, ne more uporabljati vrtnega orodja za obdelovanje gred oziroma ne zmore dela na njivi. Lahko bi delal le, če bi imel stroje, ki bi bili prilagojeni. Lahko dela le tista dela, ki ne zahtevajo dalj časa trajajoče hoje, sploh pa ne teka, preskokov, čepenja, dvigovanja težkih predmetov. Oviran je pri skrbi za mladoletno hčerko, igri in ukvarjanju z njo. Uničeno ima samopodobo, je zagrenjen, žalosten, depresiven, izgubil je samospoštovanje.

20. Glede na vse navedeno torej niso utemeljeni tožnikovi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo psihološkega vidika oziroma psihičnih posledic zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj gre za odškodnino za duševne bolečine, tožnik pa ni navajal, da bi psihično zbolel zaradi same poškodbe. Pravilno je bilo torej upoštevano tožnikovo duševno trpljenje zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prav tako pa je sodišče ustrezno upoštevalo tudi dejstvo, da je bil tožniku iz hrbta oziroma izpod pazduhe odstranjen oziroma transplantiran del mišice na nogo. Vse ugotovljene posledice je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo in upoštevalo, zato je odločitev, da tožniku prisodi znesek 77-kratnika povprečne plače, v celoti pravilna in zakonita. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na uničeno samopodobo, saj je bilo to ustrezno upoštevano pri dosoji zneska po pravilu iz prvega odstavka 179. člena OZ. Pri dosojeni odškodnini, ki je primerno visoka, so zajete tudi duševne bolečine zaradi omejene zmožnosti tožnika ukvarjati se s hčerko ter porušeno duševno ravnovesje. Ustrezno je bila upoštevana tudi tožnikova starost. Sodišče prve stopnje je zmanjšanje življenjskih aktivnosti obravnavalo glede na tožnikovo zdravstveno stanje po delni amputaciji desne noge, in ne že ob sami poškodbi, glede na to, da je do amputacije prišlo kasneje, kar pa je bilo že ustrezno upoštevano pri tožnikovem trpljenju v času zdravljenja.

21. Po drugi strani pa pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da gre za previsoko odškodnino, ki bi odstopala od enakih primerov v sodni praksi, saj ugotovljene posledice zmanjšanja življenjskih aktivnosti utemeljujejo dosojen znesek odškodnine. Tožena stranka se s tem v zvezi sklicuje na posledice, ki nastanejo pri težjih poškodbah, pri oškodovancih s paraplegijo oziroma tetraplegijo, ki se ne morejo premikati in so odvisni od tuje pomoči oziroma in ne morejo živeti brez pomoči drugih. Tudi s sklicevanjem na takšne primere tožena stranka ne more uspeti s pritožbo.

22. Glede skaženosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik brazgotino na levi strani prsnega koša ter brazgotino v predelu amputacijskega krna. Prav tako se huda skaženost kaže v amputirani desni nogi nad kolenom, v šepanju, uporabi bergel, pokrčeni „pokvečeni“ telesni drži, pri čemer se vidi, da gre za invalida. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se tožnik zaradi tega počuti neprijetno zaradi okolice, saj se ljudje obračajo za njim, sprašujejo kaj je z njim, v domačem okolju sicer ne toliko, ker ga ljudje poznajo, ko pa gre drugam, pa je drugače. Tožnik je zaradi izgube desne noge nad kolenom skažen, zaradi proteze izrazito šepa, skaženost je izrazita in trajna. Brazgotina na levi strani prsnega koša je dolga približno 40 centimetrov in dobro vidna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da ga ljudje zaradi tega gledajo s pomilovanjem, nekateri z gnusom, zato se počuti neprijetno ob stikih s tujimi ljudmi. Odškodnina v višini 13 - kratnika povprečne mesečne plače je povsem primerna, pri čemer ni odločilno, kakšna je bila odločitev v zadevi, na katero se sklicuje tožena stranka, torej ko je bila 17-letna dijakinja poškodovana po obrazu oziroma je imela skažen obraz. V tej zadevi je bila dijakinji prisojena višja odškodnina, in sicer za štiri povprečne plače, kar pa ustreza individualizaciji odškodnine, treba pa je tudi je upoštevati, da se odškodnina za skaženost nikoli ne dosoja v tolikšnih zneskih, kot za npr. zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kar bistveno bolj vpliva na življenje posameznika. V obravnavani zadevi je torej posledica amputacije in skaženosti na hrbtnem oziroma pod pazduho v ustrezni meri upoštevana, zato je odločitev sodišča v tem delu v celoti pravilna. Posledično se pritožba tožene stranke neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 521/95. 23. Pritožba tožene stranke izpodbija celotno dosojeno odškodnino, za katero pa neutemeljeno navaja, da odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. S sklepom Vrhovnega sodišča RS v zadevi II DoR 511/2010, na katerega se sklicuje tožena stranka, je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen, ker predlagatelj ni izkazal odstopa od ustaljene sodne prakse. V zadevi je bilo oškodovancu sicer res dosojenih 137,17 povprečnih plač, ki je v posledici nesreče med drugim utrpel tudi amputacijo noge v višini stegna, vendar pa je v navedeni zadevi oškodovanec iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prejel 48 povprečnih plač odškodnine, prav tako približno 6 povprečnih plač odškodnine za strah, saj je imel bistveno manj težav v času zdravljenja kot tožnik, oziroma so bile te časovno in tudi sicer (npr. število operacij) povsem neprimerljive s tožnikom, prav tako pa tudi strah. Zato ne gre za tako podoben primer, ki bi utemeljeval znižanje odškodnine tožniku. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje tožene stranke na odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 840/2009, II Ips 283/2006 in II Ips 945/2008. V sodbi opr. št. II Ips 840/2009 z 25. 4. 2013 je bila oškodovancu prisojena odškodnina za strah v identičnem znesku kot tožniku, to je 10.000,00 EUR ter za skaženost enako kot tožniku 13.000,00 EUR, oškodovanec pa je imel bistveno milejše težave in nevšečnosti v času zdravljenja, zaradi česar mu je bil iz tega naslova dosojen bistveno manjši znesek odškodnine. V zadevi opr. št. II Ips 283/2006 je šlo za amputacijo pod kolenom in 7 operativnih posegov, ter z manj nevšečnostmi v času zdravljenja, zato sklicevanje tožene stranke na to odločitev ni utemeljeno. Enako velja za zadevo II Ips 945/2008, saj so bile v citirani zadevi predvsem nevšečnosti in sicer število operacij in hospitalizacije bistveno krajše od tožnikove.

24. Invalidnina je ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 179. člena OZ, ki vplivajo na višino odškodnine. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere. Ker ima invalidnina podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, zato mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS se upošteva kot ena izmed okoliščin primera iz 179. člena OZ pri odmeri pravične denarne odškodnine (II Ips 91/2003, II Ips 549/2000, II Ips 267/99, II Ips 413/99, II Ips 397/96). Ker je invalidnina le ena izmed več okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine, se pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun (sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 466/2002 z dne 16. 10. 2003). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje invalidnino upoštevalo na pravilen način. Ker je ugotovilo, da tožnik od 9. 12. 2008 dalje prejema invalidnino ter da bo glede na pričakovano življenjsko dobo v Republiki Sloveniji iz tega naslova prejel predvidoma skupno 32.323,10 EUR, je to materialnopravno pravilno po prosti presoji upoštevalo v višini 40 %, kar znese 12.929,24 EUR, za kolikor je zmanjšalo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode.

25. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati invalidnine oziroma, da tega zneska ne bi smelo odšteti od prisojenega zneska odškodnine za negmotno škodo, ter da tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede upoštevanja zneska invalidnine. Tožnik sam je namreč v tožbi in kasnejših vlogah navajal, da prejema pokojnino in invalidnino. Zato odziv tožene stranke niti ni odločilen za upoštevanje invalidnine. V okviru pravilne uporabe materialnega prava mora sodišče prve stopnje takšno invalidnino upoštevati. Toženi stranki torej ni bilo potrebno posebej izpostavljati, da mora sodišče prve stopnje pravilno uporabiti materialno pravo v zvezi z izplačevano invalidnino, zato ni upoštevno sklicevanje tožnika na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cp 15/2014 z dne 21. 5. 2014, da mora biti v zvezi z invalidnino podana ustrezna trditvena podlaga.

26. Sodišče prve stopnje je glede valorizacije že plačane odškodnine pravilno pojasnilo, katero metodo je uporabilo ter ob upoštevanju že izplačanih zneskov odškodnine, ki jih je tožnik prejel, ugotovilo sedanjo revalorizirano vrednost odškodnine. Ugotovilo je, da revalorizirani znesek 12.727,42 EUR (plačano 5. 12. 2003) znaša 16.303,94 EUR, glede zneska 45.693,54 EUR, ki je bil izplačan 23. 4. 2009, pa je znašala revalorizirana vrednost na dan odločanja sodišča prve stopnje 49.394,72 EUR. Glede 761,52 EUR, ki so bili plačani 31. 7. 2003, znaša revalorizirana vrednost 981,28 EUR, pri čemer je pravilno upoštevano 50 % revalorizacije. Revalorizirana vrednost odškodnine v višini 3.508,27 EUR, ki je bila tožniku plačana 26. 5. 2006, znaša 4.157,14 EUR, 50 % te pa znaša 2.078,57 EUR. Sodišče prve stopnje je zneske revaloriziralo in jih pravilno odštelo od prisojenega zneska odškodnine. Tožena stranka glede na obrazloženo neutemeljeno navaja, da pri revalorizaciji ni bil upoštevan znesek 12.727,42 EUR.

27. Tožnik v pritožbi zmotno navaja, da pri revalorizaciji ne bi smeli biti upoštevani dnevni zneski odškodnine oziroma tista odškodnina, ki je tožena stranka ni izrecno navajala do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Kot je presodilo sodišče prve stopnje je tožena stranka pravočasno uveljavljala, da je potrebno s poizvedbami pri zavarovalnici ugotoviti znesek teh izplačil oziroma to ustrezno upoštevati. Dejstvo, da tožena stranka ni takoj navedla zneskov, ki takrat sploh še niso bili znani, ne pomeni, da je bila prekludirna, oziroma da sodišče prve stopnje teh izplačil ne bi smelo upoštevati pri revalorizaciji, potem ko je pridobilo ustrezne informacije o višini izplačane odškodnine. Sploh pa je treba načelo prekluzije vedno upoštevati glede na načelo ekonomičnosti postopka. Pridobitev teh informacij pa gotovo ni bila razlog za dolgotrajnost oziroma za podaljšanje pristranskega dokaznega postopka, zato ugotovitev ali je tožnik prejel zneske izplačila iz naslova zavarovanja, ne more biti nedopustna.

28. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je tožniku pri izračunu tako prikrajšanja pri plači kot tudi posledično pri dosojeni renti upoštevalo stopnje prispevkov in dohodnine ter davčno olajšavo za vzdrževane člane, to je za ženo in hči. Tožena stranka zmotno navaja kot relevantno, da tožnik olajšave za vzdrževane družinske člane dejansko ni uveljavljal in da izvedenec ne bi smel upoštevati dveh vzdrževanih družinskih članov. Gre namreč za izgubljeni dobiček, ki bi ga tožnik utemeljeno pričakoval oziroma ga uveljavil, če bi še delal, dela pa ne več - ravno v posledici nezgode pri toženi stranki. Gre torej za utemeljeno priznani izgubljeni dobiček. Posledično je pravilno dosojen tudi znesek rente, ki prav tako upošteva olajšavo.

29. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in natančno ugotovilo zneske potnih stroškov, ki jih je imel tožnik zaradi odhodov in prihodov v UKC D., torej stroškov, ki so bili potrebni zaradi potovanja iz E. v D. in nazaj. Pri tem je upoštevalo tožnikovo izpoved in njegovo evidenco teh stroškov, tako da ne drži, da je sodišče prve stopnje o tem odločalo docela brez dokazov, tožena stranka pa tudi ni navajala, da ti pregledi niso bili izvršeni. Prav tako tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala navedb v zvezi s tem, ali je bil tožnik upravičen do rešilca, zato sodišče prve stopnje o tem tudi ni razlogovalo. V zvezi s slednjimi trditvami gre tako za nedopustno uveljavljanje pritožbenih novot (337. člen ZPP).

30. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo kilometrino, ki jo je tožnik opravil ter vrednost kilometrine v spornem obdobju, v skladu z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 140/06) oziroma Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 76/2008), ter za vsak posamezni mesec, ko tožnik zahteva povračilo stroškov prevoza, natančno pojasnilo oziroma obrazložilo višino nadomestila teh stroškov.

31. Neutemeljeni so tudi očitki, da rudnik od 1. 9. 2015, torej po izdaji sodbe, nima več zaposlenih rudarjev, ker se zapira. Sodišče prve stopnje je odločalo glede na podatke v času izdaje sodbe, zato v tem delu pritožba glede rente ne more biti utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka.

32. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

33. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbe (165. člen ZPP). Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni prispeval k razjasniti stvari za odločitev o pritožbi tožene stranke, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (2.odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).