Jedro

V sporu zaradi motenja posesti je tožena stranka uspešno ugovarjala, da je med posestnim sporom v drugi (petitorni) pravdi, ki je teklo sočasno, pridobila pravico do posesti (ugovor petirorium absorbet possesorium). Sodna odločba, izdana v petitorni pravdi, je pravnomočna in izvršljiva, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti zavrnilo.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so toženci motili tožnika v njegovi zadnji, mirni in dejanski posesti stranišča in kopalnice v pritličju hiše, s tem, da so 20., 21. ali 22.12.1989 odstranili kljuko z vrat, ki vodijo v to stranišče in kopalnico, vsled česar ne more odpreti teh vrat in so mu s tem onemogočili uporabo stranišča in kopalnice, na vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da namestijo kljuko na vrata ter mu omogočijo normalno zapiranje in odpiranje teh vrat, na prepoved takih in podobnih bodočih motilnih dejanj ter povrnitev pravdnih stroškov.

Obenem je odločilo, da je tožnik dolžan tožencem nerazdelno povrniti 11.490,00 SIT pravdih stroškov.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 353. čl. ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeni sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je upravičeno in utemeljno vložil tožbo zaradi motenja posesti. Spor bi se moral zaradi svoje narave hitro končati, kljub temu pa je trajal par let. Ne strinja se z obrazložitvijo sklepa, da zato, ker tožnik nima več pravice posesti kopalnice in stranišča v pritličju, njegovemu zahtevku ni mogoče ugoditi, tudi če bi dokazal, da so toženci res zagrešili protipraven in samovoljen poseg v njegovo posest. Tožnik je bil v času, kot je vložil tožbo, v svoji posesti dejansko moten. Ne glede na to, če ima še pravni interes za vložitev tožbe, ga je v času, ko je tožbo vložil, nedvomno imel. Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba ne pove, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo prvo sodišče, po oceni pritožbenega sodišča pa tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

V sporu zaradi motenja posesti je tožena stranka uspešno ugovarjala, da je med posestnim sporom v drugi (petitorni) pravdi, ki je tekla sočasno, pridobila pravico do posesti (ugovor petitorium absorbet possesorium). Tožena stranka je pravico do posesti pridobila v petitorni pravdi, ki je tekla pred prvostopnim sodiščem, sodba pa je postala pravnomočna dne 19.12.1991. Ta sodba je bila tudi že izvršena, kar je med strankama v posestnem sporu nesporno (list. št. 42). Iz tega razloga tožnik, četudi bi v posestnem sporu uspel dokazati zadnje posestno stanje in zatrjevan poseg tožene stranke v njegovo posest uporabe stranišča in kopalnice, s tožbo zaradi motenja posesti ne more uspeti, saj ima tožena stranka pravnomočno sodno odločbo, ki ji daje pravico do posesti.

V naši zakonodaji pravilo petitorium absorbert possesorium ni uzakonjeno, kot je to primer v nekaterih tujih zakonodajah (npr. paragraf 864 Nem. civ. zakonika), vendar ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, ker je skladno z namenom in cilji našega posestnega varstva. Posestno varstvo je po svoji naravi zgolj začasno, dokler se v petitorni pravdi ne odloči o sporni pravici do posesti. Kot rečeno, je toženi stranki v petitorni pravdi uspelo dokazati, da ima ona in ne tožnik pravico do posesti, zato je moralo sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti.

Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je tožba zaradi motenja posesti dajatvena in ne ugotovitvena ter je sam ugotovitveni zahtevek nepotreben. V konkretnem primeru toženi stranki ni mogoče prepovedati bodočih motilnih dejanj in ji naložiti vzpostavitev v prejšnje stanje, zato sodišče ne more zgolj ugotoviti, da je bilo storjeno motenje posesti (kot smiselno predlaga pritožba), ampak mora tožbeni zahtevek zavrniti.

Pritožbeni razlogi niso podani, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 380. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožnik ni zaznamoval.