Jedro

Z vmesnim sklepom, na podlagi katerega je bil tožnik določen za prevzemnika nepremičnega premoženja, tožnik ni bil razglašen za dediča zaščitene kmetije. Vmesni sklep tudi nima narave končnega sklepa o dedovanju, torej nanj lastninska pravica še ni prešla, zato pri ostalih sodedičih ni prenehal pravni interes v zvezi z dedovanjem zapustničinega premoženja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovil, da kmetija na naslovu …, v lasti pokojne A.A., ki obsega nepremičnine, vpisane v vl. št. 139 k.o. … in vl. št. 181 k.o. … – naselje, ne izpolnjuje več pogojev, da je zaščitena kmetija; ter v 2. točki določil, da se izbriše iz registra zaščitenih kmetij. V obrazložitvi navaja, da je preveril izpolnjevanje pogojev za zaščiteno kmetijo na zahtevo B.B.t, z dne 7. 10. 2010. Kmetija je bila določena za zaščiteno na podlagi določb Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč (ZDKG), z odločbo Upravne enote Grosuplje št. 321-18/97 z dne 14. 8. 1997. Ugotavlja, na podlagi podatkov zemljiškega katastra, katerih stanje se ujema s stanjem zemljiške knjige, da je pok. A.A. v celoti lastnica nepremičnin, vpisanih v vl. št. 139 k.o. … in vl. št. 181 k.o. …, ki skupaj obsegajo 16937 m2 njiv, 1680 m2 sadovnjakov, 36000 m2 travnikov, 11430 m2 pašnikov in 85758 m2 gozdov, kar po 2. členu ZDKG predstavlja 4,9354 ha primerljivih kmetijskih površin. Ta preračunana primerljiva kmetijska površina tako ne izpolnjuje več pogojev za zaščiteno kmetijo, določenih v 2. členu ZDKG.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil in v razlogih soglašal s prvostopnim organom.

Tožnik v tožbi navaja, da nasprotne stranke nimajo več pravnega interesa za nastopanje v upravnem postopku iz razloga, ker je bil izdan vmesni sklep D 140/1998 – s katerim je bil tožnik pravnomočno določen za dediča zaščitene kmetije. Dedič postane pravni naslednik pokojnega s trenutkom smrti. A.A. pa je umrla …, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava šteti, da je edini dedič tožnik, kot prevzemnik po sklepu. Zapuščinsko sodišče presoja dedovanje in pogoje po času in stanju zemljišč v stanju zapustnikove smrti, dne … pa je bila kmetija zaščitena kmetija. Drugi dediči bodo imeli le nujni delež in zato nimajo več pravnega interesa za vlaganje zahteve za preveritev. Vsebinsko je bil določen za dediča in s pravnomočnostjo sklepa o določitvi prevzemnika B.B. nima več pravnega interesa. V zvezi s tem opozarja na odločbe Ustavnega sodišča, ki presoja pobudnikov interes tako, da mora biti podan konkreten pravni interes, tega pa nasprotni dediči nimajo več. Citira določbo 42. člena ZUP in meni, da je lahko stranka v postopku le lastnik nepremičnine oziroma dedič v zapuščinskem postopku, do določitve prevzemnika. Glede parcel 183/3 in 183/4 pa navaja, da je v odločbi navedeno, da sta neplodni in nista upoštevani v izračunu primerljivih kmetijskih površin, kar pa je nelogično, saj mora biti kvadratura zemljišč, ki so last pokojne mame, ves čas enaka, ker se velikost zaščitene kmetije ni spreminjala. Organ bi moral upoštevati enako kvadraturo kot v odločbi 25. 7. 1997, ker pa ni, je dejansko stanje v zadevi zmotno ugotovljeno. Napačni so tudi podatki o obsegu njiv, sadovnjakov, travnikov, pašnikov in gozdov ter o tem ni razlogov, kar pomeni kršitev 214. člena ZUP. Ključno je stanje na dan smrti, zavlačevanje zapuščinskega postopka tako, da se vmes doseže spremembo katastrskih podatkov, pa pomeni zlorabo pravic. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranke z interesom v tem postopku B.B., C.C., D.D. ter E.E. v odgovoru na tožbo navajajo, da vmesni sklep, ki ga je izdalo zapuščinsko sodišče, ni končni sklep o dedovanju, zato ni prenehal pravni interes v zvezi z dedovanjem. Predlagajo zavrnitev tožbe in zahtevajo povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da kmetija pok. A.A. ne izpolnjuje več pogojev, za zaščiteno kmetijo.

Tožnik nima prav, da B.B. ni imela pravnega interesa za zastopanje v upravnem postopku, v katerem je organ preveril izpolnjevanje pogojev za zaščiteno kmetijo, last pokojne. Razlog, ki ga uveljavlja tožnik, je vmesni sklep, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Grosupljem D 140/1998 z dne 29. 10. 2010, na podlagi katerega je bil tožnik določen za prevzemnika nepremičnega premoženja. Namreč tudi kolikor bi lahko bil izdan vmesni sklep ovira na aktivni strani, je ugotoviti, da je bila prvostopna odločba izdana 21. 10. 2010, torej pred dnem izdaje vmesnega sklepa z dne 29. 10. 2010. Sodišče pa v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe glede na pravno in dejansko stanje ob izdaji le te. Na splošni ravni pa glede vprašanja, ali ima dedič aktivno legitimacijo, da sproži postopek preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo, kolikor je izdan vmesni sklep v zapuščinskem postopku, z vsebino kot sklep z dne 29. 10. 2010, sodišče ostaja pri svojem stališču, ki ga je navedlo v sodbi I U 1133/2011 z dne 11. 4. 2012. S citiranim vmesnim sklepom tožnik ni bil razglašen za dediča zaščitene kmetije ter vmesni sklep tudi nima narave končnega sklepa o dedovanju, torej nanj lastninska pravica še ni prešla. Zato pri ostalih sodedičih ni prenehal pravni interes v zvezi z dedovanjem zapustničnega premoženja. Sodišče zgolj še dodaja, da bi zgolj sklep o dedovanju, ki bi v celoti uredil dedovanje po pokojni, v okviru parcel, ki tvorijo zaščiteno kmetijo, imel za posledico, da sodediči, ki kmetije ne bi dedovali, ne bi imeli pravice predlagati preveritve pogojev zaščitene kmetije, glede na 4. člen ZDKG, ki je materialna določba, ki določa, kdo je aktivno legitimiran.

Nadalje tožnik navaja, da je bil na podlagi vmesnega sklepa že vsebinsko določen za dediča ter da s pravnomočnostjo sklepa o določitvi prevzemnika stranke z interesom drugih pravic, kot le nujnega deleža, ne bodo imele. V zvezi s temi ugovori sodišče pripominja, da nanje ne more odgovarjati, ker bo zapuščinski postopek vodilo Okrajno sodišče v Grosupljem. Bodoči potek tega postopka pa na vprašanje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe nima vpliva. Upravi organ je tako po mnenju sodišča v obravnavani zadevi pravilno uporabil določbo 42. člena ZUP, ki določa, kdo je lahko aktivna stranka v postopku preveritve zaščitene kmetije, ter ob uporabi določbe osmega odstavka 4. člena ZDKG, na podlagi zahteve B.B., pravilno vsebinsko izpeljal postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev.

Po določilu 2. člena ZDKG je zaščitena kmetija kmetijska oziroma kmetijsko – gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Za 1 ha primerljive kmetijske površine se po tem zakonu šteje: 1 ha njiv ali vrtov ali 2 ha travnikov in ekstenzivnih sadovnjakov ali 4 ha pašnikov ali 0,25 ha plantažnih sadovnjakov ali vinogradov ali hmeljišč ali 8 ha gozdov ali 5 ha gozdnih plantaž ali 6 ha barjanskih travnikov ali drugih površin. Na podlagi navedene določbe je upravni organ ugotovil dejansko površino in vrsto rabe zemljišč, ki so bile v lasti A.A. in ugotovil, da primerljiva površina znaša 4 ha 93 ar 54 m2. V zvezi z ugovorom glede parcel 183/3 in 183/4 pa je ugotoviti, da sta po katastrski rabi – vrsta rabe označeni kot neplodni, torej ju iz tega razloga, ker se ne uvrščata med primerljive kmetijske površine, pri ugotovitvi obsega primerljivih površin ni upošteval. Navedeno ne pomeni, da je kvadratura zemljišč, ki so bile v lasti A.A., ob izdaji izpodbijane odločbe manjša kot ob njeni smrti. To tudi ne pomeni, da ni bila upoštevana kvadratura kot v odločbi z dne 25. 7. 1997, upoštevana je bila zgolj drugačna vrsta rabe, ki je bila po izdaji odločbe z dne 25. 7. 1997 ponovno ugotovljena. Sodišče zato ne more slediti tožbenemu ugovoru, da je bilo dejansko stanje v izpodbijani odločbi zmotno ugotovljeno.

Tožnik tudi ugovarja, da so bili uporabljeni napačni podatki o obsegu njiv, sadovnjakov, travnikov, pašnikov in gozdov, vendar pa je pri tem svojem ugovoru tako splošen, da ga sodišče ne more preveriti. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je organ uporabil podatke zemljiškega katastra, katerih stanje se ujema s stanjem zemljiške knjige. Navedel je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, koliko njiv, sadovnjakov, travnikov, pašnikov in gozdov kmetija obsega. Da o tem ni razlogov, kot navaja tožnik, sodišče z njim ne soglaša. Nepravilna je tudi razlaga materialnih določb ZDKG v smeri, da bi bilo za ugotovitev, ali je kmetija zaščitena ali ne, ključno stanje na dan smrti. Na podlagi določbe 4. člena ZDKG imajo dediči kot lastniki pravico, da zahtevajo preveritev zaščitene kmetije, pri čemer je ključno stanje ob preverbi pogojev. Kakšen vpliv pa ima oziroma bo imela izdana izpodbijana odločba na zapuščinski postopek, pa ni stvar upravnega postopka in tudi ne tožbe v upravnem sporu.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.