Jedro

Obvestilo o poteku postopka in o možnosti, da postavlja vprašanja v zvezi s potekom postopka ni dovolj, tako kot po ustaljeni sodni praksi ni dovolj, da se stranki omogoči, da vpogleda upravne spise v zadevi. Tožnici bi morala biti še pred izdajo odločbe dana možnost, da se seznani z vsebino zadeve in z ugotovitvami upravnega organa ter da se ji na ta način v celoti zagotovi pravica do zaslišanja oziroma do izjave, ki se po določbah ZUP priznava strankam v postopku. Kot stranski udeleženec ima namreč tožnica v tem pogledu skladno s tretjim odstavkom 43. člena ZUP enake pravice kot stranka, kot stranki pa ji mora biti dana možnost, da se seznani z uspehom dokazovanja ter izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za pravosodje št. 353-68/2010/7 051102 z dne 5. 11. 2010 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR in 20 % DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, izdano na zahtevo stranke A.A., se ugotavlja, da za pridobitev lastninske pravice za potrebe pravdnega postopka opr. št. II P 470/2010, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru zaradi razdružitve skupnega premoženja pravdnih strank – tožena stranka B.B., s prebivališčem C. in tožeča stranka A.A., s prebivališčem v D., Republika Hrvaška, na ime A.A. – za stanovanje v etažni lastnini – dvosobno stanovanje št. 10 E v četrtem nadstropju na naslovu E.; pripisano podvložku št. 2523/11, ID stavba 408; stavba na parc. št. 430, k.o. 659 …; nepremičnine vpisane pri Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Mariboru - obstoji materialna vzajemnost med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je Ministrstvo za pravosodje prejelo vlogo A.A. za izdajo odločbe o obstoju vzajemnosti zaradi pridobitve lastninske pravice na nepremičnini v Republiki Sloveniji, ki je bila sprva nepopolna in ki jo je vložnik v roku dopolnil. Pristojni organ je pregledal vlogo in priložene listine ter v skladu z določbami Zakona o ugotavljanju vzajemnosti (Uradni list RS, št. 9/99, v nadaljevanju: ZUVza) tiste hrvaške predpise, ki se nanašajo na pridobitev lastninske pravice tujcev na nepremičninah, ki so v etažni lastnini in ki prav tako, kot to velja za nepremičnino v RS, ležijo na območjih, opredeljenih kot območja za stanovanja oziroma zazidljive gradbene parcele. Pri tem je na podlagi vpogleda v določbe hrvaškega Zakona o vlasništvu i drugim stvarnim pravima ugotovil, da slovenski državljani lahko pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah v RH pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane Hrvaške, razen kolikor gre za nepremičnine, ki ležijo na izvzetih področjih, kar pa v konkretnem primeru ni predmet postopka. Poleg predpisov RH je pristojni organ upošteval še slovenske pravne vire, ki so relevantni za konkreten primer in ki se nanašajo na nepremičnine v ožjem in širšem pomenu tega pojma. Pri tem je ugotovil, da noben od pregledanih predpisov ne omejuje pridobivanja lastninske pravice tujcev na nepremičninah, ki so opredeljena kot zemljiške parcele, stavbna zemljišča, stanovanja v etažni lastnini ali celo kmetijska zemljišča ter da so tujci, ob izpolnjenih predpisanih pogojih, popolnoma izenačeni z državljani Slovenije. Pridobivanje lastninske pravice na nepremičninah, ki so etažna lastnina in stavbna zemljišča je torej v RS omejeno zgolj s predkupno pravico, izdajo soglasij in vrstnim redom nakupa, kot je to določeno v prostorskih in drugih aktih občin. Glede na povedano pravna ureditev pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah, ki so opredeljene kot stavbna zemljišča oziroma kot etažna lastnina, v RH ni bistveno strožja od ureditve, ki velja za hrvaške državljane v RS, pogoji za pridobitev lastninske pravice pa so podobni pogojem, ki jih določa slovenski pravni red. Zato se ugotavlja, da so za A.A. podani zakonski pogoji za ugotovitev obstoja materialne vzajemnosti med RS in RH, tako kot to sledi iz izreka odločbe.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. V tožbi uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka ter nezakonit poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnice.

Svoj pravni interes za tožbo izkazuje s položajem stranske udeleženke v upravnem postopku, ki ji je bil priznan in v katerem je navedla, da je od izida postopka ugotavljanja vzajemnosti odvisna rešitev spora, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Mariboru pod opr. št. II P 470/2010. Če bi se namreč izkazalo, da je vzajemnost izkazana, bi tožeča stranka lahko spor izgubila, sicer pa ne. Skladna s tem je tudi vrednost spora, ki jo tožnica opredeljuje v višini 33 383,41 EUR, kar je vrednost spora v pravdni zadevi.

Kot bistvene kršitve pravil postopka šteje tako opustitev vročitve vloge vlagatelja zahteve kot tudi opustitev obvestila o dopolnitvi vloge in vročitve omenjene dopolnitve. Tožnica je zgolj prejela odločbo, ne da bi se pred tem o vlogi lahko izrekla, kar je v nasprotju s 7., 8. in 9. členom ZUP, saj tožnica na ta način ni dobila priložnosti, da se izjavi o ključnih dejstvih, čeprav je že iz njene priglasitve udeležbe razvidno, da ima glede na vlagatelja nasprotujoče interese. Občasno in nepopolno obveščanje s strani pristojnega organa, kakršna je seznanitev tožnice, da ji je bil priznan položaj stranske udeleženke, da vlagatelj ni podal popolne vloge in da je bil pozvan k dopolnitvi, po mnenju tožnice ni dovolj. Pristojni organ bi moral tožnici omogočiti aktivno udeležbo v postopku ter ji omogočiti, da se v postopku izjavi, česar ni storil, s tem pa so bile kršene tudi tožničine pravice iz 14., 22. in 30. člena Ustave. Odločbo je torej treba po mnenju tožeče stranke na podlagi drugega odstavka 237. člena ZUP in tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 odpraviti že zaradi postopkovnih kršitev.

Vse navedeno je namreč bistveno povezano z dejstvom, da ima A.A. dvojno državljanstvo. V tem primeru se skladno z drugim odstavkom 7. člena ZUVza upošteva pri ugotavljanju vzajemnosti pravni red tiste države, v kateri ima tujec stalno prebivališče. Vlagatelj ni predložil potrdila o stalnem prebivališču niti ga ni k temu pozval upravni organ. Naslov, naveden na prilogah, sicer izkazuje prebivališče v kraju D. na Hrvaškem, vendar pa je ta naslov njegovo začasno prebivališče, medtem ko ima stalnega v BiH, v kraju F.. Tožnica to ve in bi o tem lahko več izpovedala upravnemu organu, če bi ji ta dal možnost, da se o vlogi izjavi. Ker ji te možnosti ni dal, lahko navaja šele sedaj. Vlagatelj ima še vedno stalno prebivališče v svojem rojstnem kraju F., kjer je lastnik nepremičnin oziroma vsaj pričakuje, da jih bo podedoval. Na navedeno pa kaže tudi dejstvo, da se vlagatelj (v kazenskem postopku) ni odzival na vabila, poslana na hrvaški naslov. Vlagatelj se državljanstvu BiH ni nikoli odrekel in mu zaradi zakonodaje RH tega tudi ni bilo potrebno storiti. Stalni naslov v F. oziroma začasni naslov na Hrvaškem pa izhaja tudi iz obtožnega predloga v zadevi z opr. št. II K 285/2005 in iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 9. 2008. Zato bi moral pristojni organ opraviti poizvedbe o stalnem prebivališču vlagatelja pri organih BiH in o tamkajšnjem državljanstvu. Tega tožnica sama ne more preverjati, ker gre za uradne podatke, ki se pridobivajo na način mednarodne pravne pomoči. Zato v zadevi niso bila ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva, posledično pa je prišlo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Za skrajšani ugotovitveni postopek ni bilo pravne podlage, saj dejanskega stanja ni bilo mogoče ugotoviti zgolj na podlagi podatkov vlagatelja in uradnih podatkov. Posebni ugotovitveni postopek pa bi se moral izvesti tudi zato, ker tožnica kot udeleženec v postopku izkazuje nasprotujoče interese glede na vlagatelja zahteve.

Kot še druge kršitve materialnega prava pa tožnica izpostavlja dejstvo, da tožnik na nepremičnini, za katero se ugotavlja vzajemnost, v nobenem primeru ne bo mogel pridobiti lastninske pravice in da zato glede na 3. člen ZUVza ni pogojev za ugotavljanje vzajemnosti sploh. Tožnica namreč ni lastnica navedene nepremičnine. Vlagatelj pa lahko v zadevnem pravdnem postopku (za razdružitev skupnega premoženja) zahteva izdajo zemljiškoknjižnega dovoljenja le od tožnice, ne pa od tretjih oseb, ki niso udeležene v pravdi. Zato ni podlage za ugotavljanje vzajemnosti in zato bi moral pristojni organ vlogo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči ali zavrniti. Vlogi tudi ni predložena izjava tujca o tem, za kakšen namen pridobiva nepremičnino. Navedeno je samo, da za potrebe pravdnega postopka, kar je po mnenju tožnice storjeno namenoma, glede na to, da nepremičnina ni in ne bo nikoli predmet pridobitve.

Poleg tega pristojni organ ob sklicevanju na hrvaško zakonodajo nikjer ne pojasni, kako je dejstva v zvezi s hrvaško zakonodajo ugotovil. Evidentno je, da ni ravnal na podlagi zaprosila. Zato bi glede na 9. člen ZUVza moral navesti, da je podatke črpal iz tekoče evidence, tega pa prav tako ni storil niti ni jasno, če s tako evidenco sploh razpolaga. Jasno je torej, da je upravni organ kar sam ugotavljal določbe hrvaške zakonodaje oziroma se sam spuščal v presojo hrvaških predpisov, kar glede na določbe 9. člena ZUVza ni dopustno. Posledično pa tudi ni mogel ugotoviti, ali pravni red tujca določa enake ali podobne pogoje za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, saj lahko sam presoja le vzajemnost glede na 10. člen ZUVza.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V odgovoru poudarja, da je postopek ugotavljanja vzajemnosti zelo formalen. Kot takšen je tekel in bil izpeljan tudi v tem primeru. Vlagatelj je dal zahtevo in predložil vse zahtevane listine. Tožena stranka je odločila na podlagi popolne vloge. Pri tem ni obstajal noben sum, da bi vlagatelj imel še drugo državljanstvo oziroma drugo prebivališče razen tistega, ki ga je izkazal z listinami. Iz overjene fotokopije osebne izkaznice in iz originalnega potrdila o državljanstvu nedvoumno izhaja, da gre za hrvaškega državljana, ki ima stalno bivališče v kraju D. na Hrvaškem. Čeprav ima vlagatelj še državljanstvo druge države, bi na podlagi 7. člena ZUVza imelo prednost hrvaško, kar nesporno sledi iz predloženih hrvaških dokumentov. Sicer pa se vzajemnost ugotavlja na zahtevo stranke ter na podlagi predloženih listin. ZUVza ne nalaga toženi stranki, da naj preverja državljanstvo posamezne stranke, saj bi to nerazumno podaljševalo postopek. Tožena stranka lahko vodi postopek samo v okviru določb ZUVza in teh pooblastil ne more preseči. V zvezi s tožbenimi navedbami glede lastništva nepremičnine pa tožena stranka pojasni, da je izpodbijana odločba le eden od pogojev, ki jih mora izpolnjevati hrvaški državljan za to, da pridobi lastninsko pravico na nepremičnini. Za izdano odločbo zadostuje pravni interes, ki ga vlagatelj izkazuje s predloženim sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 680/2008 z dne 10. 5. 2010, s katerim se nalaga sodišču, da ugotovi, ali bi vlagatelj v času delitve skupnega premoženja lahko pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Tožena stranka ugovarja tudi postavljeni vrednosti spora, saj po njenem mnenju le-ta ne more biti enaka kot v pravdnem postopku. Predmet upravnega postopka je le ugotavljanje enega od pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za to, da tujec lahko pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, ni pa nepremičnina kot taka predmet postopka. Glede presoje hrvaške zakonodaje pa pojasni, da je v postopku v celoti upoštevala določbe ZUVza ter da ne šteje za potrebno zakonske določbe opisovati in prepisovati v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pristojni organ si v rednih časovnih presledkih pridobiva zakonodajo in razlago pravnih režimov iz države tujca po diplomatski poti in od pristojnih tujih državnih organov. Tudi sicer je postopek tekel skladno z zakonom. Tožnica je bila z dopisoma z dne 6. 10. 2010 in z dne 25. 10. 2010 pozvana, da se udeležuje postopka, vendar se na pozive ni odzvala ne pisno ne kako drugače, zato tožena stranka ni štela za potrebno, da bi jo posebej vabila ali posebej obravnavala kot stransko udeleženko v postopku.

A.A. kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se pridružuje izvajanjem tožene stranke v odgovoru na tožbo ter predlaga zavrnitev tožbe. Že tožena stranka je jasno zavrnila neutemeljene očitke glede kršitev pravil postopka. Tožnica je bila večkrat opozorjena, da se lahko vključi v postopek, pa tega ni storila. Tožnici je bil sicer pomen tega postopka ves čas poznan že iz pravdne zadeve opr. št. II 470/2010, ki je bil prekinjen prav zato, da se ugotovi vzajemnost kot predhodno vprašanje. Tožničina pasivnost zato ni posledica kršitev pravil postopka s strani upravnega organa, temveč njena taktična in špekulativna odločitev, saj je vedela za rok, v katerem je moral vlagatelj zahteve predložiti pravnomočno odločbo o vzajemnosti, od katere je odvisna odločitev v sporu. Z vložitvijo tožbe je tožnica preprečila nastop pravnomočnosti in s tem končanje pravde v zadevi, v kateri se zahteva, da se ugotovi skupno premoženje, v katerega med drugim spada tudi obravnavana nepremičnina. Stranka z interesom je izkazala v upravnem postopku tako hrvaško državljanstvo kot stalno prebivališče z ustreznimi dokumenti. S tem je podana dejanska podlaga za uporabo drugega odstavka 7. člena ZUVza. Odločitev bi bila enaka tudi v primeru, če bi imela stranka z interesom še druga državljanstva. Tožba dvoma v verodostojnost dokumentov ne omenja, hkrati pa ne ponudi konkretnih razlogov za nepravilnost izpodbijane odločitve. Očitki temeljijo na polresnicah in prirejanju dejstev za potrebe tožbe. Čeprav naj bi tožnica stranko z interesom dobro poznala, ne pove niti točnega naslova domnevnega stalnega prebivališča. Pri tem tudi ne pove, da s stranko z interesom ni imela stikov že več kot šest let in da zato ne more biti relevanten vir podatkov, še posebej, če so ti podatki nepopolni in v nasprotju z uradnimi dokumenti, ki jih niti ne prereka. Da tožnici ni verjeti, kaže vsebina njenih izjav v pravdi in nenazadnje njeno sklicevanje na več kot pet let staro vlogo iz kazenske zadeve, ki ne izkazuje pravilnih in preverjenih podatkov, kakršni so sicer tisti, ki so priloženi vlogi. Podatki iz kazenskega spisa nasprotno kažejo na to, da so njene navedbe glede prebivališča brez dejanske podlage in da kot taki ne izpodbijajo pravilnosti odločitve, ki temelji na zakonitem postopku in skrbni presoji uradnih listin, ki vsebujejo vse relevantne podatke. Tožnica je imela možnost, da sodeluje v postopku in da uveljavi svoje koristi. Če tega ni izkoristila, ne more za to kriviti upravnega organa. Kot stranski udeleženec ni stranka v postopku temveč zgolj oseba, ki ima pravni interes za udeležbo v postopku zaradi varstva lastnih pravnih koristi. Postopek v njene pravice ali obveznosti neposredno ne posega. Pravni interes ima zaradi posrednih učinkov odločitve na njene koristi. Izpodbijana odločba tako v ničemer neposredno ne posega v njen pravni položaj, temveč pomeni zgolj dejstvo, ki bo uporabljeno v drugem – sodnem postopku, v katerem se odloča o njenih pravicah. Zato je njena dolžnost, da z aktivnim ravnanjem v postopku poskrbi za svoje koristi. Pa tudi če bi ravnala tako, ne bi bila končna odločitev drugačna, saj le-ta temelji na uradnih dokazilih, ki jih zahteva zakon. Pavšalne tožbene navedbe odločitve ne bi spremenile. Zato niso bila kršena pravila postopka niti ni bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Povsem neutemeljeni pa so tudi očitki o pomanjkanju pravnega interesa za vodenje upravnega postopka. Pravni interes je podan in izkazan že s prej omenjenim sklepom Vrhovnega sodišča. V sporu se namreč ne toži na izstavitev zemljiškoknjižne listine temveč se uveljavlja zgolj ugotovitveni zahtevek, da predmetna nepremičnina spada v skupno premoženje strank in da se ugotovi njihov delež. Lastniško stanje nepremičnine zato za odločitev v zadevi ni pomembno.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka prereka navedbe v obeh odgovorih na tožbo in se sklicuje na tožbene navedbe. Očitki o domnevni špekulativnosti in neresnicoljubnosti tožnice so neutemeljeni. Neresnicoljubna je stranka z interesom, ki se očitno izogiba navedbi resničnega dejanskega stanja v zadevi. Poleg tega poudarja, da je okoliščina dvojnega državljanstva ključna za pravilno uporabo materialnega prava, saj se v primeru dvojnega državljanstva upošteva pravni red tiste države, v kateri ima tujec stalno prebivališče. In če ima stranka z interesom – vlagatelj zahteve državljanstvo BiH in stalno prebivališče v BiH, bi bilo treba upoštevati pravni red BiH in ne RH, kot je bilo storjeno v konkretnem primeru. Preverjanje državljanstva tako ni nerazumno, temveč je ključno za pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica je zato lahko realno pričakovala, da jo bo tožena stranka glede na priznano stransko udeležbo v postopku, najmanj redno obveščala o poteku postopka in ji dala možnost izjave. Tožena stranka, kot sledi iz dopisov, na katere se sklicuje, tožnice ni pozivala, da se vključi postopek. Dobila je le obvestilo, da vloga še ni popolna. Zato je pričakovala, da bo obveščena o tem, da je vloga popolna in da se bo lahko o vlogi izrekla. Namesto tega je takoj za dopisom prejela odločbo in so ji bile zato kršene njene pravice, da se izjavi. Napačna pa je po mnenju tožeče stranke tudi interpretacija pravnega interesa. Vztraja, da nepremičnina ne more biti predmet pridobitve s strani stranskega udeleženca in da posledično ni podan njegov pravni interes za ugotavljanje vzajemnosti. Navedbe tožene stranke o tem, kako pridobiva tujo zakonodajo in razlago tujih pravnih ureditev tožeča stranka šteje za nedopustne tožbene navedbe (novote), ki so razen tega zgolj pavšalne in ne pojasnijo dovolj, če je ravnala skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUVza. Stranski udeleženec pa se očitno izogiba odgovoru na vprašanje o tem, če ima dvojno državljanstvo in stalno prebivališče v BiH ter s tem krši določbo 11. člena ZUP, po kateri mora pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice. Zato bi ga bilo treba v upravnem postopku zaslišati ter opozoriti na omenjeno dolžnost, ki jo ima v postopku.

Tožba je utemeljena.

Postopek za ugotavljanje vzajemnosti je urejen kot poseben upravni postopek v 2. poglavju ZUVza. Kot takšen se vodi na podlagi (pisne) vloge in vlogi priloženih listinskih dokazil in podatkov o pravnem redu tuje države in pravni ureditvi v Republiki Sloveniji. Posebnih aktov, izdanih med postopkom, ZUVza ne predvideva. Prav tako ne predvideva udeležbe strank med postopkom oziroma pred izdajo odločbe. Vendar pa to še ne pomeni, da bi udeležba strank ali oprava drugih dejanj med postopkom ne bila mogoča, kolikor se izkaže, da je to potrebno za izvedbo postopka ali zaradi učinkovite zaščite strankinih pravic in pravnih koristi. Takšno stališče je zavzelo to sodišče tudi že v zadevi z opr. št. U 842/2003 z dne 19. 5. 2004. Sklicevanje tožene stranke na formalnost postopka, predpisanega z določbami ZUVza, zato za presojo kršitev pravil postopka, ki se ji očitajo v tožbi, ne more biti odločilno. Prav tako ne morejo biti za presojo očitanih postopkovnih kršitev pomembne navedbe o tem, da so bili podatki, ki jih je predložil vlagatelj nesporni ter da ni bilo nobenega suma o tem, da bi imel vlagatelj še drugo državljanstvo in da se torej vprašanje dvojnega državljanstva vlagatelja v postopku utemeljeno ni ugotavljalo niti presojalo. Vse to so namreč že navedbe, ki se nanašajo na vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in pravilnosti izpodbijane odločitve, ki pa so lahko predmet odločanja šele po tem, ko se ugotovi, da je bil postopek voden pravilno in da ni prišlo do zatrjevanih bistvenih kršitev postopka. Za presojo očitanih bistvenih kršitev pravil postopka je namreč bistveno samo, če je bila tožeči stranki, ki ji je bil sicer nesporno priznan položaj stranske udeleženke, v zadostni meri zagotovljena udeležba v postopku in s tem dana možnost, da se v postopku, še pred izdajo odločbe, o vsem, kar je pomembno za odločitev, izjavi.

V tem pogledu pa iz spisov sledi, da sta bila tožeči stranki poslana dva dopisa, s katerima je bila obveščena o pozivu vlagatelju zahteve, da vlogo dopolni ter o prejemu dopolnitve in ponovni zahtevi za dopolnitev. Seznanjena je bila tudi s tem, da bo pristojni organ „po vsej verjetnosti“ izdal pozitivno odločbo o ugotovitvi vzajemnosti ter da ji bo vročen izvod odločbe. Ni pa ji bila pokazana vloga niti ni bila zaslišana ali na kakšen drug način seznanjena z ugotovitvami pristojnega organa pred izdajo odločbe. Pri tem pa se, ne glede na formalno oziroma listinsko naravo postopka, po presoji sodišča pokaže kot bistveno, da gre pri tožeči stranki za stranskega udeleženca z interesom, ki nasprotuje interesu vlagatelja zahteve in ima zato nedvomno interes, da se lahko izreče o zbranih podatkih in o narejenih (pravnih in dejanskih) zaključkih še pred izdajo odločbe, saj jim le na ta način lahko učinkovito ugovarja in s tem na učinkovit način vpliva na odločitev (že) v upravnem postopku. To pa obenem pomeni, da obvestilo o poteku postopka in o možnosti, da postavljanja vprašanja v zvezi s potekom postopka ni dovolj, tako kot po ustaljeni sodni praksi ni dovolj, da se stranki omogoči, da vpogleda upravne spise v zadevi. Kot pravilno navaja v tožbi, bi ji morala biti še pred izdajo odločbe dana možnost, da se seznani z vsebino zadeve in z ugotovitvami upravnega organa ter da se ji na ta način v celoti zagotovi pravico do zaslišanja oziroma do izjave, ki se po določbah ZUP kot zakona, po katerem se postopa v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom, priznava strankam v postopku. Ker to ni bilo storjeno, je tožena stranka kršila določbe 146. člena ZUP in s tem bistveno kršila pravila postopka. Kot stranski udeleženec ima namreč tožnica v tem pogledu skladno s tretjim odstavkom 43. člena ZUP enake pravice kot stranka, kot stranki pa ji mora biti dana možnost, da se seznani z uspehom dokazovanja ter izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku (146. člen ZUP). Brez poprejšnjega zaslišanja stranke lahko organ izda odločbo v upravni stvari samo v primerih, za katere to zakon dovoljuje. Taka izjema je skrajšani postopek, vendar pa je stranki tudi v teh primerih načeloma zajamčena pravica do zaslišanja in do udeležbe v postopku, če se ne strinja z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami.

Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Ker je bilo treba izpodbijano odločitev odpraviti že zaradi zgoraj navedene kršitve pravil postopka, se v presojo ostalih tožbenih ugovorov ni spuščalo. Pristojni organ mora v zadevi ponovno odločiti v roku 30 dni od prejema sodbe. Pri tem je vezan na stališče, ki ga je glede vodenja postopka zavzelo sodišče. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.