Jedro

Ker je po veljavnih pravnih pravilih civilnega prava darilna pogodba sklenjena tedaj, ko je stvar izročena, je poleg veljavnosti navedene darilne pogodbe bistvena ugotovitev, da darovalka po sklenitvi pogodbe nepremičnin ni izročila, temveč jih je imela v posesti do smrti, zato je vrednost takega darila treba prišteti vrednosti čiste zapuščine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi darilna pogodba za primer smrti, ki sta jo dne 13.12.1983 sklenila pokojna P.R. in toženec B.R. in sicer v vrednosti oziroma v idealnem deležu 1/4 (ene četrtine), podarjenega deleža nepremičnin, vpisanih v vl.št. 101, 102, 103, 104, 295 in 478 k.o. V. ter vl.št. 129 k.o. B. ter da v zapuščino po pokojni P.R., rojeni 2.12.1902, umrli 19.3.1996, na zadnje stanujočem v V., se zaradi dopolnitve nujnega deleža tožnika M.J., vrnejo darila podarjena tožencu B.R. na podlagi darilne pogodbe za primer smrti z dne 13.12.1983 in sicer v obsegu vrednosti oziroma idealnem deležu 1/4 (ene četrtine) podarjenega deleža nepremičnin, vpisanih v vl.št. 101, 102, 103, 104, 195 in 478 k.o. V. ter vl.št. 129 k.o. B., kar je toženec dolžan priznati in izvršiti v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 138.850,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 383. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdi, da sodišče prve stopnje, čeprav je ugotovilo, da darilna pogodba za primer smrti ne izpolnjuje vseh obličnostnih zahtev po ODZ in da gre v resnici za volilo, zahtevek za vrnitev darila v zapuščino ne bi smelo zavrniti. Sklepanje, da ker ni bila sklenjena darilna pogodba za primer smrti, tudi darilo ni bilo dano in ga zato ni mogoče vrniti ter da je zato potrebno zahtevek v celoti zavrniti, je namreč preveč poenostavljeno. Pravno pravilo 956. paragrafa ODZ, da se darilna pogodba, ki ne izpolnjuje vseh obličnosti, šteje za volilo, bi sodišče moralo presojati z upoštevanjem leta 1983 že veljavnega 29. člena Zakona o dedovanju (ZD), ki opredeljuje pojem darila in ugotoviti, da je predmet iz darilne pogodbe iz leta 1983 še vedno darilo v smislu ZD in da je zato vrnitev možna. Upoštevati je namreč potrebno, da je ODZ nekdaj celovito obravnaval civilna razmerja, po uveljavitvi novih predpisov oziroma Zakona o dedovanju, pa je potrebno določbe ODZ presojati drugače, saj le-te niso nujno skladne z novim pravnim redom, ali pa vsaj ne v vseh konkretnih situacijah. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče ugotoviti, da so vse stranke in njihovi pooblaščenci ves čas "darilno pogodbo za primer smrti" očitno napačno imenovali kot darilno pogodbo in ne kot volilo. Zgolj napačno imenovanje iste listine na odločitev o zahtevku ne more vplivati, saj sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo zatrjujejo stranke. Če tožnik na primer zahteva izročitev določene vsote denarja na podlagi kupoprodajne pogodbe, sodišče pa ugotovi, da je kupoprodajna pogodba v resnici posojilna, mora zahtevku za izročitev oziroma plačilu zneska kljub vsemu ugoditi. Ne glede na to, ali nepremičnine iz zahtevka opredelimo kot darilo ali volilo, je nesporno, da so v posest in last toženca prešle neodplačno in da je bil tožnikov dedni delež prikrajšan. Če je torej sodišče menilo, da vrnitev darila ni mogoča, bi moralo odločiti, da se vrne to, kar je bilo dejansko prejeto, torej volilo kot oporočno razpolaganje. Drugi odstavek tožbenega zahtevka se ne spremeni, predmet vrnitve ostaja enak. Dejstvo je, da je zemljiškoknjižno sodišče darilno pogodbo za primer smrti dejansko upoštevalo kot darilno pogodbo in ne kot volilo ter opravilo vknjižbo lastninske pravice. Če bi sprejeli odločitev iz izpodbijane sodbe, bi nastala pravno in življenjsko nevzdržna situacija, ko bi se ista (in ne samo enaka) listina razumela na dva različna načina, z različnimi pravnimi posledicami in naveznimi okoliščinami. Glede na to in upoštevaje dejstvo, da je bila darilna pogodba za primer smrti iz leta 1983 overjena pri sodišču, tožnik meni, da bi bilo mogoče zapis iz pogodbe "v njegovo pravo, popolno in nepreklicno last in posest" razumeti tudi kot izjavo o odpovedi preklica darilne pogodbe po 956. paragrafu ODZ. Sodišče strankam med postopkom ni nakazalo, v katero smer se nagiba pri svoji odločitvi, zato tožnik ni imel možnosti, da bi pojasnil svoje stališče, pa čeprav gre v pretežni meri zgolj za pravilno uporabo materialnega prava. Zaradi zavzetega stališča se sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil dedni delež prikrajšan, zato je dejansko stanje bilo nepopolno ugotovljeno, čeprav so bili vsi potrebni dokazi predloženi, materialno pravo pa v vsakem primeru napačno uporabljeno. Ker je sodišče ugotovilo, da je toženec sprejel volilo in kljub temu zavrnilo tožbeni zahtevek in ker iz obrazložitve sodbe sploh ni jasno, katere predlagane dokaze je sodišče izvedlo in zakaj je nekatere zavrnilo, pa je po mnenju pritožnika podana tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega je tudi napačna odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba je utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pogodbo, ki sta jo dne 13.12.1983 sklenila pokojna P.R. in toženec B.R., s katero je P.R. podarila tožencu in mu izročila v last in posest vse svoje nepremično premoženje in dovolila vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime po svoji smrti, toženec pa je nepremično premoženje sprejel, presojati po pravnem pravilu paragrafa 956 ODZ. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da prej navedeno pravno pravilo določa, da se darilo, ki naj se izpolni po darovalčevi smrti, upošteva kot darilna pogodba za primer smrti le, če jo je obdarjenec prejel, če se je darovalec izrecno odrekel pravici do preklica in če je pisna pogodba obdarjencu bila izročena. Je pa sodišče prve stopnje zmotno presodilo listino pod prilogo A/11 (darilno pogodbo za primer smrti z dne 13.12.1983), ko je presodilo, da navedena pogodba ne izpolnjuje enega od kumulativno naštetih pogojev za veljavno sklenitev darilne pogodbe za primer smrti iz 956. paragrafa ODZ, to je, izrecnega odreka pravici preklicati darilo. V tem delu je namreč potrebno pritrditi pritožniku, da je potrebno zapis v pogodbi, kjer je pod 1. navedeno, da P.R. "podari in izroči svojemu vnuku B.R. v njegovo pravo, polno in nepreklicno last in posest vse svoje nepremično premoženje", šteti tudi kot izjavo o odpovedi preklica darilne pogodbe po 956. paragrafu ODZ. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da se je pokojna P.R. odrekla tudi pravici do preklica darila, saj je to izrecno navedeno v točki 1. prej navedene pogodbe, zato je potrebno navedeno pogodbo šteti kot darilno pogodbo za primer smrti. Zapustnica P.R. je podarila nepremičnine svojemu vnuku B.R., to je tožencu, kar je nesporno in navedeno izhaja tudi iz tožbenih trditev, v zapuščinskem postopku po smrti P.R. pa je Okrajno sodišče v S. pod opr.št. D z delnim sklepom o dedovanju določilo kot dediča S.R., to je sina pokojne P.R. in tožnika. Navedeno izhaja tudi iz tožbenih trditev, kjer tožnik navaja, da sta na podlagi sklepa o dedovanju dedovala tožnik in oče toženca, S.R., ki sta zakonita dediča. Sodišče prve stopnje je tudi nesporno ugotovilo, to tudi izhaja iz tožbenih trditev, da je P.R. umrla 19.3.1996, darilna pogodba za primer smrti pa je bila sklenjena dne 13.12.1983. V tej zvezi je potrebno opozoriti, da čeprav toženec ni zakoniti dedič in je bila darilna pogodba za primer smrti sklenjena več kot dve leti pred smrtjo zapustnice P.R., iz darilne pogodbe izhaja, da je bila njena izpolnitev odložena do zapustničine smrti. Ker je po veljavnih pravnih pravilih civilnega prava darilna pogodba sklenjena tedaj, ko je stvar izročena, je poleg veljavnosti navedene darilne pogodbe bistvena ugotovitev, da darovalka po sklenitvi pogodbe nepremičnin ni izročila, temveč jih je imela v posesti do smrti, zato je vrednost takega darila treba prišteti vrednosti čiste zapuščine (poročilo o sodni praksi VS SRS, št. I/79, stran 12). Za presojo pravice nujnega dediča (tožnika) na vrnitev darila zato ni odločilen čas podpisa takšne darilne pogodbe in je ta primer treba obravnavati enako kot primer, ko je bilo darilo dano v zadnjem letu darovalčevega življenja (5. odstavek 28. člena Zakona o dedovanju - ZD).

Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo darilno pogodbo za primer smrti in je zmotno zaključilo, da darilna pogodba sploh ni bila sklenjena in darilo ni bilo dano, je dejansko stanje v pogledu prikrajšanja nujnega deleža tožnika oziroma pri odločanju o dopolnitvi nujnega deleža tožnika, zmotno in nepopolno ugotovljeno, zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in v skladu s 355. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da so bili pri sklenitvi darilne pogodbe za primer smrti upoštevani vsi kumulativno navedeni pogoji iz 956. paragrafa ODZ ter da je bila zaradi tega darilna pogodba za primer smrti veljavno sklenjena, dokazni postopek pa bo moralo dopolniti v smeri ugotovitve, ali je prikrajšan nujni delež tožnika, tako kot je navajal v tožbi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.