Jedro

Ustreznost delovnega mesta, ki je ponujeno invalidu, je v ZZRZI kot lex specialis opredeljena drugače, zato ni mogoče uporabiti splošne določbe v ZDR. Tožena stranka tako tožniku ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, kljub temu da je bilo delo primerno glede na njegovo preostalo delovno zmožnost, saj to delo ni ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi tožene stranke št. KS-19/06 z dne 13. 12. 2006. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 671,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi napačne uporabe materialnega prava, pa tudi zaradi nepopolne in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter odpravi očitne pomanjkljivosti ter predvsem izvede predlagane dokaze. V pritožbi je navedla, da je tožena stranka pri svoji odločitvi morala upoštevati, da je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije zaradi posledic bolezni in da zaradi invalidnosti lahko opravlja le lažja fizična dela, delno sede, delno stoje, brez dvigovanja bremen, težjih od 15 kg. Tožena stranka se je znašala v situaciji ali tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi ali pa mu ponudi drugo delo samo da bi tožnik ohranil zaposlitev. Tožena stranka se je odločila za manjše zlo za tožnika in slednjemu ponudila drugo delovno mesto, ki je ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti. Da je delo, ki ga je ponudila tožena stranka tožniku ustrezno, je podala mnenje tudi invalidska komisija OE Koper. Res je, da se za ponujeno delovno mesto ne zahteva enaka izobrazba, kot za delovno mesto, ki ga je opravljal tožnik preden je imel omejitve glede dela, vendar pa je to bila edina možnost, da je tožnik lahko ohranil zaposlitev. V kolikor bo pravnomočno ugotovljeno, da odpoved pogodbe s ponudbo nove ni zakonita, potem bo toženo stranko pripeljalo to v situacijo, ko bo primorana tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, vendar je v bolniškem staležu. Tožena stranka ni želela tožniku škoditi in je tožniku ponudila delovno mesto izključno zato, da bi tožnik ohranil zaposlitev, saj tožena stranka drugega primernega delovnega mesta za tožečo stranko nima. Sodišče prve stopnje pa ni ravnalo pravilno, ko ni zaslišalo toženo stranko, ki bi lahko pojasnila razloge za odpoved pogodbe in možnost zaposlitve tožeče stranke pod pogoji, določenimi v odločbi o priznanju ZPIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja, glede na pritožbene trditve, pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati toženo stranko, da bi le-ta lahko pojasnila razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi in možnost zaposlitve tožeče stranke pod določenimi pogoji v odločbi o priznanju invalidnosti. Sodišče prve stopnje namreč tudi z zaslišanjem tožene stranke ne bi moglo priti do drugačnega zaključka, kot ga je že obrazložilo v sodbi. Namreč med strankama v postopku je bilo nesporno, da je tožnik z odločbo ZPIZ z dne 26. 7. 2006 postal invalid III. kategorije in da je delovno mesto, na katerem je tožnik opravljal delo „spremljevalec v reševalnem vozilu“ postalo neustrezno glede na omejitve določene z odločbo ZPIZ. Tožniku je bila priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo, ki jo je tožena stranka dolžna realizirat na podlagi 1. odstavka 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 26/2003 – UPB1). Po 1. odstavku 60. člena omenjenega zakona je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V 2. odstavku pa zakon določa kategorije invalidnosti in sicer glede na splošno in poklicno opredelitev invalidnosti (od II. in III. kategorije). V 101. členu ZPIZ-UPB1 je na enak način urejena dolžnost delodajalca kot v 199. in 200. členu Zakona o delovnih razmerjih, namreč, da mora zavarovanca, pri katerem je nastala invalidnost II. in III. kategorije, obdržati v delovnem razmerju in ga premestiti na drugo delovno mesto, primerno njegovi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi, oziroma usposobljenosti oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo in delo s skrajšanim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno s tem zakonom prekine delovno razmerje. Samo v primeru, če delodajalec objektivno ne more zagotoviti delovnemu invalidu, ki je pri njem v delovnem razmerju, njegovih iz invalidskega zavarovanja uveljavljenih pravic, je v določbi 102. člena ZPIZ-1-UPB1 oziroma 116. členu ZDR predpisana izjema, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi. Prenehanje delovnega razmerja pomeni glede na uzakonjeno načelo varovanja zaposlitve delovnemu invalidu izreden ukrep.

Navedeno je sicer tožena stranka upoštevala s tem, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, vendar pa pri tem tožena stranka ni upoštevala 101. člen ZPIZ-1-UPB1, ki nalaga dolžnost delodajalcu, da invalida II. ali III. kategorije obdrži v delovnem razmerju in ga premesti na delovno mesto primerno njegovi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi. V konkretnem primeru pa tožena stranka kot je bilo nesporno ugotovljeno, tožniku ni zagotovila delovnega mesta primernega tožnikovi strokovni izobrazbi. Tožena stranka je z izpodbijano odpovedjo tožniku v podpis ponudila opravljanje dela čistilca ambulantnih prostorov, za katerega je sicer invalidska komisija 14. 11. 2006 ugotovila, da je primerno njegovi preostali delovni zmožnosti, vendar pa se je za to delovno mesto zahtevala III. stopnja strokovne izobrazbe, tožnik pa je pred izdajo odločbe ZPIZ z dne 26. 7. 2006 opravljal delo zdravstvenega tehnika – spremljevalca v reševalnem vozilu, za katerega se je zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe. To pa pomeni, da delo čistilca ambulantnih prostorov, ne glede na mnenje Invalidske komisije, ne ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, zato je izpodbijana odpoved v nasprotju z zakonom in sicer 1. odstavkom 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. št. 63/2004 in 114/2006). V 1. odstavku 40. člena je opredeljen pojem drugega ustrezna dela, ki ga mora delodajalec ponuditi invalidu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po citirani določbi je drugo ustrezno delo tisto, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu z ZZRZI oziroma predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. 7. člen ZZRZI določa, da za delovno pravni položaj ter pravice in obveznosti invalidov, ki izhajajo iz ureditve po tem zakonu, veljajo splošni predpisi na področju delovnih razmerij, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, varnosti in zdravja pri delu, zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti ter drugih, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena. Ker 1. odstavek 40. člena ZZRZI, ustreznost delovnega mesta, ki je ponujeno invalidu, opredeljuje drugače, kot je opredeljena ustrezna zaposlitev po 3. odstavku 90. člena ZDR, je potrebno z ozirom na to, da je ZZRZI v odnosu do ZDR, glede na določbo 7. člena ZZRZI specialni predpis, pri presoji ustreznosti ponujenega dela invalidu, upoštevati določbe 1. odstavka 40. člena ZZRZI. To pomeni, da lahko delodajalec odpove invalidu pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in sicer za nedoločen čas na delovnem mestu, ki mora ustrezati tako invalidovi strokovni izobrazbi, kot tudi njegovi usposobljenosti in delovni zmožnosti, v skladu z ZZRZI oziroma predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Glede na nesporne ugotovitve med strankami, da je bilo tožniku ponujeno delovno mesto čistilec ambulantnih prostorov, za katerega je zahtevala III. stopnja strokovne izobrazbe, tožnik pa ima V. stopnjo strokovne izobrazbe, je potrebno zaključiti, da mu je bilo ponujeno neustrezno delo. To pa pomeni, da je že iz tega razloga potrebno kot nezakonito razveljaviti odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2006. Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP) je pritožbo toženca, v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP v povezavi s 165. členom ZPP sam krije pritožbene stroške.